Okus po medu v Bistri

Med je živilo, s katerim je Slovenija nekoliko osladila pretežno slan izbor na mizi, ki ga je po svojem nacionalnem okusu sestavilo devet muzejev iz devetih držav Evropske unije. V Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri, kjer je od sinoči odprt slovenski del razstave Okus Evrope (A Taste of Europe), je bilo včeraj dopoldne kot v čebelnjaku. Čebele resda niso pribrenčale, saj jih meteorološka pomlad z zimskimi temperaturami, razumljivo, ni predramila, je pa kar brenčalo od strojev in delavcev, ki so marljivo sestavljali še zadnje koščke satovja. In kot nekakšen čebelnjak so si, je povedala vodja projekta Irena Marušič, zamislili tudi razstavo o medu (poimenovali so jo Naj medi). In katere zgodbe so si zamislili v drugih državah? Češka pivo, Danska svinjino, Estonija krompir, Finska ribe, Madžarska pšenico, Portugalska oljčno olje, Škotska ribe in Švedska mleko. Izbor bi lahko, z izjemo oljčnega olja, vtaknili v skoraj vsako od sodelujočih dežel, pa vendar je vsako živilo, kakor je pojasnila Irena Marušič, povezano z zgodovino oziroma tradicijo, nacionalno zavestjo ali aktualnimi težavami države, ki si ga je postavila na krožnik. Svinjina na Danskem? Izbor je resda nekoliko nenavaden, toda Danci so si ga izbrali na podlagi problematike (mnogih mladih, tudi visoko izobraženih) delavcev, ki si na farmah s prašiči služijo zelo trd kruh. Ker je proizvodnja hrane od nekdaj osnovna človekova dejavnost, je projekt tesno povezan z delom, tudi njegov koordinator je švedski muzej dela. Osnovno vprašanje, ki so si ga postavili, pa je: Zakaj jemo tako, kot jemo?


Marljiva kranjska sivka

Če govorimo o delu in hrani, je slovenski izbor na evropskem krožniku najbrž več kot ustrezen. Marljive čebele, v našem primeru pripadnice avtohtone pasme kranjska sivka, namreč neutrudno skrbijo za naš ekosistem – poleg tega da nam bolj zdravo sladijo življenje. Kaj se zgodi, če bi te delavke obmolknile, so pripravljavci razstave grozeče in nazorno prikazali – s puščavo, na kateri se je včeraj dopoldne še kopičil bel pesek. Irena Marušič je priznala, da so malce pretiravali, a poskusili so čim bolj preprosto opozoriti na posledice pomorov čebel: »Če ni opraševanja, ni rastlin, ni živali in ni človeka. Torej puščava!« Le korak stran se je že razlegal glas voditeljice Dnevnika izpred treh let na RTV Slovenija o primerih pomorov čebel pri nas, ponazarjajo jih tudi fotografije umrlih živalic, nalepljene na lesenem satovju.

Na njem so se znašle kajpak veliko bolj vesele zgodbe, na najrazličnejše načine povezane z medom in čebelami. Na primer marsikomu že znana legenda o tem, kako so prišle na Kranjsko: »Noe je kot sladkosnednež vtihotapil na barko tudi par čebel. Posadil jih je v korito pod streho in jim zvrtal skozi zadnje bruno izletalnik. Po upadu vode so čebele ostale same v barki, bile so tedaj še enakopravne, brez matice in so vse zalegale. Mnogo rodov je tako zraslo, v koritu jim je postalo pretesno in stare čebele so mladi rod podile z barke. Lepa, še pred potopom izležena čebela se je odločila, da bo peljala mladi rod v tujino. Zapela je roju in ga odpeljala v votlino palme. Od tod je speljala še nadaljnje tri roje. Četrtič jo je zalotil vihar in jo zanesel z družino vred na Kranjsko, kjer imamo zdaj najboljše čebelice.« (Vir: Damjan Ovsec, Moč medu, 1984).


Ljubezen gre 
povsod skozi želodec

Na satovju so tudi znana imena slovenskega čebelarstva (med njimi sta Peter Pavel Glavar, ki je na Kranjskem učil čebelarjenja ter prevajal in pisal strokovne knjige o tem, in Anton Janša, prvi cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva v večini avstrijskih dežel), Valvasorjeve ugotovitve o moči medice, panjske končnice in navsezadnje dobesedna ponazoritev reka Sekira mu je padla v med.

Razstavo, ki bo odprta do začetka letošnjega decembra, so si zastavili kot nekakšen čebelnjak, je vodja projekta razlagala med tem, ko se je prostor še medil. V njem bo najbrž najglasneje brenčalo, ko ga bodo obiskali otroci, saj so pripravili številne programe za osnovno- in srednješolce, pa tudi za družine (ciljna skupina razstave so namreč mladi Evropejci). Za učence so pripravili natečaj Naj obrok in tega bodo dodali na satovje v Bistri, za dijake natečaj Naj strip, prav tako pričakujejo kulinarične nasvete drugih obiskovalcev, nekaj receptov pa so tja že postavili, med njimi takšne, ki so jih posredovali iz nekaterih drugih sodelujočih držav. Švedi bi med uporabili za rebrca z medeno glazuro, Čehi za raco z medom, Madžari za medene vetrce, Portugalci za medeno torto, Škoti za sladico z imenom Burns Night Crannachan, Danci pa za medeni kruh.

Med pripravljanjem razstave si, kot je povedala Irena Marušič, niso le izmenjali receptov, ampak so ugotovili tudi, da nas na hrano vežejo podobne modrosti. Denimo: Ljubezen gre skozi želodec ali Lakota je najboljši kuhar. In podobni razlogi za zaskrbljenost: temeljna človekova dejavnost je izpostavljena številnim tveganjem zaradi podnebnih sprememb, genetskega inženiringa, okoljskih razlik in neenakosti na nacionalni, evropski in globalni ravni. Tudi naš odnos do hrane se je precej spremenil. Skrb zanjo je bila vedno vir veselja in borbe, upanja in groženj, a kljub temu so ji v preteklosti namenili veliko več pozornosti in časa. »Več denarja – manj časa. Torej: več kot imamo denarja, manj časa porabimo za pripravo in uživanje hrane.«