Tiskane izdaje
Čeprav nesreča nikoli ne počiva, je pozimi več možnosti za poškodbe, ki jih sanirajo v mavčarni. Če je poledica, se število obiskovalcev tega prostora, ki deluje v okviru travmatološkega oddelka na ljubljanskem UKC, bistveno poveča. Oskrbeli so tudi že 80 pacientov v enem samem dnevu.
Ko sva s fotoreporterjem zjutraj prišla na drugi hodnik urgentnega bloka, je bilo tam precej mirno. Zgodnja ura in za zimo precej toplo vreme sta poskrbela, da se ni gnetlo ljudi. Starejša gospa je levo roko pestovala v šalu in očitno trpela hude bolečine. Oče je pripeljal osnovnošolko s poškodbo noge. Sedela je na invalidskem vozičku z razgaljeno levico, ki je kazala oteklino in nezdravo pomodrelost v predelu nad gležnjem.
Tam je bil še gospod Zdenko, ki mu je zdrsnilo na domači, od noči vlažni, marmorni stopnici, ko je šel ven, po Delo. Glavo je reševal pred udarcem, se poskušal ujeti z rokami, ko mu je desno spodvilo pod telo. V podlahtnici je nekaj počilo. Hladni obkladki niso pomagali, bolečina se je stopnjevala, roka zatekala, zato je prišel na urgenco. Zdravnik ga je že pregledal, rentgenski posnetek je pokazal zlom, zdaj pa je čakal pred mavčarno, da mu bodo izkušeni strokovnjaki poškodbo oskrbeli.
Pozimi padci na ledu, poleti na trampolinu
Ortopedski tehnolog in vodja enote mavčarna Edin Adrović nam je povedal: »Pozimi oskrbimo več poškodb, ki jih povzročijo padci na ledu, in smučarskih poškodb, poleti pa so najpogostejši padci na trampolinih, pri kolesarjenju ali igrah z žogo. Prometne nesreče pa se dogajajo vse leto. Večji zimski obisk zaznamo le ob poledici, ko je hkrati poškodovanih več pacientov, ki jim je treba naravnati okončine. Včasih je potrebna tudi anestezija. V takšnih primerih se postopek zavleče, saj je treba vključiti še strokovnjake iz drugih služb, zato morajo pacienti na oskrbo počakati nekoliko dlje.«
Gospodu Zdenku tisto jutro ni bilo treba dolgo čakati. Mavčarska mojstra Edin Adrović in Aleš Krničnik sta ga hitro in strokovno oskrbela. Pregledala sta rentgenski posnetek, preučila zdravniško dokumentacijo in v vodo namočila mavčne povoje. Na roko sta najprej nataknila stokinjeto, sledil pa je povoj iz vate. »Zdaj se dobijo že industrijsko izdelani, včasih pa smo vato navijali v podobne trakove kar tukaj v mavčarni in jih shranjevali v košarah,« pove Aleš in ne odmakne oči z dela.
Medtem je njegov šef v vodo namočil povoje, prepojene z mavcem. Za vatirano plastjo namreč pride na vrsto mavčna obloga. Edin je povoje v več plasteh zelo spretno razvijal na poškodovano roko in sproti gladil površino. Ko je bila obloga dovolj debela, je navzven zavihal robove stokinjete in jih zagladil v mavec, ki se je zelo lepo oblikoval. Aleš je še očistil pacientove prste in delo je bilo opravljeno. Dobri dve minuti. Neverjetno.
Mavec bo trden čez pol ure, zato bo gospod Zdenko še malo posedel v čakalnici, da bodo preverili, ali je vse v redu. Obloga se bo sušila še dva dni. Pacient je pohvalil mavčarja, da sta bila zelo nežna, ta dva pa Zdenka, ki se je, kljub bolečinam, izjemno dobro držal. »Te poškodbe zelo bolijo, zato moramo pohiteti, da pacienta čim manj obremenjujemo. Vedno pa ni tako preprosto,« pove Aleš. Zdenko je dobil še imobilizacijsko ruto, v kateri bo roka počivala, pa še ustna in pisna navodila, kako ravnati prihodnjih šest tednov, ko bo roka v mavcu.
Mladi so bolj elastični, zato se laže izognejo poškodbam
V zimskih razmerah opažajo, da je več starejših pacientov. »Mladi so bolj elastični, zato se laže izognejo poškodbam,« iz izkušenj pove Adrović, ki se spomni primerov, ko so ob poledici z mavcem oskrbeli tudi po 60 ali celo 80 pacientov v enem samem dnevu: »Večkrat je bilo tako. V enem od takšnih kaotičnih dni nam je zmanjkalo vozičkov. Večinoma so bile to poškodbe zgornjih in spodnjih okončin. Pri nas smo ves dan samo ravnali ude, potem pa smo paciente, če je bilo le mogoče, vozili na Polikliniko, kjer so jim nameščali terapevtsko imobilizacijo.«
To je strokovni izraz za način oskrbe poškodb, h kateremu poleg mavčenja sodijo še povoji iz sintetičnih materialov, ki jim mavčarji pogovorno rečejo tudi plastični ali plavalni mavec, ortopedski pripomočki in obližna imobilizacija. Katera oblika se bo najbolje obnesla pri določeni poškodbi, odredi zdravnik, mavčarji pa morajo obvladati vrsto terapevtskih prijemov.
Na urgentnem bloku je zaposlenih 14 ortopedskih tehnologov. Organizirani so tako, da jutranje delo začneta dva, čez dve uri se jima pridruži še par, v konici, sredi dneva, pa jih je pacientom na voljo šest hkrati. »Za mavčarja se ni mogoče izšolati, je pa to delo zelo specifično v zdravstveni negi. Kot del ekipe, ki sodeluje pri zdravstveni oskrbi pacienta, mora mavčar samostojno obvladati postopke imobilizacije, uporabljati različne materiale in ortopedske pripomočke. Poznati mora tudi anatomijo in fiziologijo. Neformalno, konkretno znanje smo pridobili od predhodnikov, iz prakse. Prenaša se iz roda v rod,« pove sogovornik.
Z razvojem tehnologije in znanosti se spreminjajo in izpopolnjujejo tudi mavčne obloge. Na trgu je veliko materialov, ki se razlikujejo po sestavi, kakovosti, načinu uporabe in odstranjevanja. Adrović: »Mavec, ki ga nameščamo, moramo dobro poznati. Samo tako lahko poškodovance strokovno oskrbimo. Kljub temu da v mavčarni vsakogar opozorimo na lastnosti in značilnosti obloge in na to, kako ravnati z okončino v mavčni oblogi, se jih še vedno precej vrne na kontrolni pregled s poškodovanim ali uničenim mavcem, ki ga moramo popraviti ali zamenjati.«
Po šestih tednih koža pod mavcem že pošteno srbi
Kdor ga mora nositi dolgih šest tednov, mu je gotovo že vsega dovolj. Če ste to izkusili na lastni koži, veste, da se je na omavčenih delih nemogoče umivati in da koža pod oblogo sčasoma začne nevzdržno srbeti. Nekateri za praskanje uporabljajo kar dolge igle za pletenje, ki tako lepo sežejo pod mavec, drugi lesene paličice za ražnjiče, toda Edin Adrović pred tem svari: »Nikar ne počnite takšnih neumnosti. Lahko bi poškodovali kožo ali mavec in ta ne bi bil več uporaben. Pod njim lahko zaradi praskanja nastanejo svitki potlačene vate. Ti so lahko zelo nevarni, saj pritiskajo na kožo in povzročijo celo rane. Zaradi stokinjete, posebne sintetične podloge, ki je videti kot nekakšna nogavica, se srbečica načelno ne bi smela pojaviti, a včasih pač se. Kadar je nevšečnost res nevzdržna, bo zanesljivo pomagalo, če boste pod oblogo pihali hladen zrak iz sušilnika za lase.« Spomni se primerov, ko so se ljudje vrnili na oddelek, ker mavčne obloge preprosto niso prenesli. Enega od njih, z izrazito klavstrofobijo, denimo, je preganjal občutek nevzdržne utesnjenosti.
V tujini že pretežno uporabljajo sintetične mavčne obloge, pri nas pa stroka v 90 odstotkih še vedno prisega na klasiko, saj je cenejša, postopek nameščanja je preprostejši, učinek sintetike pa ni prav nič boljši od navadnega mavca. Vodja mavčarne je izračunal, da ga porabijo približno 17 ton na leto: »Pri zdravljenju svežih poškodb sintetičnega mavca ne uporabljamo zaradi možnosti otekanja, saj je precej trši in bi lahko povzročil tiščanje. Šele na kontrolnem pregledu lahko navaden mavec zamenjamo s takšnim.« Mogoče je celo izbirati med tremi barvami. »Na voljo so modra, kremna in oranžna, odvisno od dimenzije sintetične obloge.«
Če je po novem z imobiliziranim udom delno mogoče celo loviti modne smernice, pa klasični mavec ponuja več ustvarjalnih možnosti. Edin Adrović: »Veliko pacientov pride na odstranitev s povsem popisanim in počečkanim mavcem, srečal pa sem tudi takšne, ki so imeli na njem naslikane prave umetnine. Če si kdo izrecno želi spominek na poškodbo, mu takšen mavec po odstranitvi vrnemo, vendar ga opozorimo, da je to medicinski odpadek, ki je navadno precej umazan, pogosto pa tudi njegov vonj ni najbolj prijeten.«
