Tiskane izdaje
Dober teden po kampu preživetja je bil Lotos Vincenc Šparovec videti prav zadovoljen in ni dajal nobenega vtisa, da bi čutil kakšne negativne posledice tavanja po gozdu in hrepenenja po hrani ali kakšni pritiklini sodobnega življenja. Pred njim je bila kava, škatlica cigaret, Ljubljano je prežemalo značilno mirno poletno razpoloženje. »Naš motiv je bil, da se nehamo pogovarjati o tem, ali je hrana cenejša v Hoferju ali Lidlu, ali da se vse poletje svaljkamo od enega piknika do drugega, ampak da nekaj naredimo, se naučimo, se spoznamo še bolje, kakor se,« je začel pripovedovati, »In moram reči, da smo bili navdušeni drug nad drugim,« je sklenil, z rahlim prizvokom porogljivosti, a vendarle iskreno.
Kavč survivorji?
Resnici na ljubo se je vse začelo veliko manj vzneseno, ob navadni gostilniški debati, katerih glavna značilnost je praviloma ta, da vsebujejo veliko besed, a malo učinka. »Redko se zgodi, da se iz navadne gostilniške zgodbe kaj izcimi, a v tem primeru se je,« se je smejal Šparovec. Prva asociacija na poskus preživetja v naravi je bila sicer predstava Črna žival žalost, ki jo je režiral Ivica Buljan. V njej gre skupina ljudi na piknik, zaradi požara ostanejo ujeti v gozdu, vrnejo se zelo spremenjeni ... »Takrat smo se začeli spraševati, zakaj pa ne bi zares začutili, zavohali tega gozda, šli korak naprej od kavč survivorjev.«
Ko je poklical Braneta Červeka, je bilo tako rekoč odločeno. »S Sebom [Sebastianom Cavazzo] sva začela zbirati člane ekipe. Pomembno merilo je bilo, da si ne gredo na živce.« Ekipa je na koncu štela dvanajst članov (med njimi je bila šesterica iz ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega: poleg Šparovca in Cavazze še Jure Henigman, Jernej Gašperin, Primož Pirnat in Domen Valič, v ekipi sta bila še igralec Anže Zevnik iz mariborskega lutkovnega gledališča, režiserja Jaka Ivanc in Miha Hočevar ter prijatelji Primož Ponikvar, Boštjan Podvršič in Miha Andrejaš) in prav vsi so se – baje brez oklevanja – prvega julija odpravili proti Kočevski Reki.
Točka preobrata v sprva še nekoliko lahkotnejšem razpoloženju se je zgodila, ko jim je inštruktor pogledal v nahrbtnike, da ne bi bilo v njih bistveno več od vsebine »preživetvenega seta« (čeprav se je menda prvi dan nekje še pojavila skrita škatlica cigaret), potem pa jim pri jezu ukazal, naj se poženejo v vodo. Poskus reševanja čevljev in obleke je, kakor je pripovedoval Lotos Šparovec, inštruktor takoj preprečil in pokazal, v kaj so se v resnici spustili. Prvi dan je bil najhujši, je prikimal Šparovec; premočeni so se učili loviti ribe in potočne rake, prepoznavati rastline, ki lahko sestavijo (kolikor toliko) spodoben obrok.
»Ko smo ob koncu prvega dne prišli do tabora, smo imeli že precej nalovljenega in nabranega,« se je spominjal in vzel v roke listič, ki je nastal po lekciji v naravi: divji česen, divji drobnjak, detelja, čemaž, cikorija, smrekovi vršički, sladka koreninica, gozdni regrat, vodna meta, je našteval. »Zanimivo, koliko vodne mete je v gozdu. Zelo je koristna, ker deluje kot repelent.« Eden najpomembnejših ritualov je bilo namreč jutranje trebljenje klopov. »Ni ga bilo člana, ki ne bi imel klopa!« Šparovec je prva dva dneva menda še preživel brez teh gostov, potem pa so napadli tudi njega. Absolutni zmagovalec je bil Primož Ponikvar, je povedal Šparovec. Zmagovalec tega »turnirja« je pozneje to potrdil s številko – 75 klopov v enem tednu. Tudi on je tisto dopoldne sedel v enem izmed prulskih lokalov, srkal kavo in kadil.
Najbolj emotivni trenutek
Pomemben del preživetja za kadilce je bilo premagovanje sle po tobaku. Ali pa vsaj njegovo nadomeščanje. »Imeli smo orehovčke. Brane nas je naučil sušiti orehove liste. Iz njih smo si zvijali cigarete, bolj nekakšne cigare. Dober okus so imele, takšen mehak ...« sta izmenjaje razlagala Šparovec in Ponikvar. Vsak dan je menda šla ena orehova veja.
A najprej so se seveda naučili zakuriti ogenj in skrbeti zanj (ponoči ni smel ugasniti) ter med dveurno nočno stražo v dvoje negovali tovarištvo. Dvojica na straži je morala pripraviti čaj za naslednja varuha ognja, je pripovedoval Šparovec. Kavo je nadomestila cikorija, sladkor sladka koreninica, le pri »pošteni« hrani bi se najbrž malo zalomilo, ko ne bi bilo – Braneta. Drugi ali tretji dan se je namreč v njegovo past ujel merjasec, kakih 20 do 25 kilogramov je imel. To je trenutek, ki mu je Šparovec pripisal največjo emotivno vrednost. Pritegnil mu je tudi Ponikvar, ki je – kot je bilo sklepati iz njegovih besed – še bolj pogrešal pravo hrano. Žival so v dveh dneh obrali do kosti, potem pa še te skuhali. »Če bi bili prepuščeni sami sebi, bi bili bolj rastlinojedi,« je pogovor o restavraciji na robu (gozda) sklenil Šparovec.
Ministrvo za smešno hojo
Njihov »tretma« je bil v primerjavi s tistimi, ki jih pripravlja Brane Červek za, denimo, vojaška usposabljanja, vendarle nekoliko prilagojen: imeli so spalne vreče, šotorska krila, če bi se pri katerem članu pokazali znaki dehidracije, bi inštuktor priskrbel kakšno tableto in mu tako olajšal muke, in navsezadnje so vedeli, da lahko v vsakem trenutku odidejo. Kljub vsemu je inštruktor ugotavljal, da ima lahko morda takšna skupina prijateljev vendarle prednost – ker niso iskali šibkih točk sotrpinov, ampak prednosti, so bili bolj složni. In nemara so imeli še eno prednost: »Če se ukvarjaš z igralstvom, te študij vsake vloge prisili, da se resetiraš. Za kreativnost je potrebna ta ničelna točka, izhodišče, na katero nizamo emocije, odzive na situacije,« je razmišljal Šparovec. »Skoncentrirali smo se na tisto, za kar smo bili tam, in čuvali drug drugega. Kakor da bi pripravljali predstavo, vendar brez vaje.«
Na začetku je bilo morda med člani nekaj negotovosti, a po drugem dnevu se je ta razblinila, to pa je bilo tudi največ, kar je iz Šparovčevih ust dalo slutiti, da bi lahko kateremu izmed njih kdaj »počil film«. »Ne, ne, bili smo budisti,« se je zakrohotal. Ali pa montypythonovci – hoja z bosimi nogami po ostrih kamnih je veliko bolj zabavna, če se greš Ministry of Silly Walks (ministrstvo za smešno hojo).
Čeprav smo osrednji čustveni del že popisali, je bilo podobnih trenutkov še nekaj: »Majhne stvari postanejo velike, vesel si meglice nad travnikom, prevzame te tišina, všeč ti postanejo zvoki noči ...« Toda brez kakšne koli dileme lahko rečemo, da je bil eden izmed vrhuncev gotovo trenutek vdora realnosti – v obliki zaboja piva. Večer pred odhodom so ga prinesle gozdne vile.
