Tiskane izdaje
Je šel davno tega Jakob Aljaž proti – bog ve, če tedaj že svojemu – Triglavu, pa hotel noč predrnjohati v današnji Staničevi koči, a so mu ta nemški lastniki preprečili, ker ni bil njihov, ampak Slovenec. Naslednjega dne se je više, na robu, imenovanem Kredarica, odločil, da bodo postavili slovenski planinski dom, zdaj Triglavski. A takšne zadeve niso z neba padle, ampak so jih morali bliže soncu iz dolin spraviti. Ljudje. In konji.
V Zgornji Krmi je dovški župnik kupil les, »postavili so tovorno žičnico, pripeljali stojalo, kolo, pa 300 metrov zajle iz Mojstrane«, na to škripčevje namestili sani in tovor ročno gonili. Tristo metrov, nato so sistem prestavili, in tako navzgor. Vso zimo, nekje v zadnjem petletju 19. stoletja je bilo, so delali, »spomladi pa les obdelali in naredili cimper«. Torej, »najtežji les, tramove z žičnico, ves preostali les za kočo pa so na Kredarico znosili na ramah. To mi je pripovedoval sosed Požrv.«
Njemu sosed, meni on, 83-letni Alojz Lipovec, Psnakov po domače, z Zgornje Radovne. »Najprej so kočo na Kredarici oskrbovali Bohinjci, iz Radovne pa pred letom 1950 dom Planika domačini in Gorjanci, pod vodstvom mojega strica Boštjana Lipovca. Tržaško kočo na Doliču pa Trentarji.« Po letu 1950 Bohinjci niso več nosili na Kredarico, »nadomestil jih je moj sosed Gogala, drugi sosed Vrbank je imel na skrbi Staničevo kočo,« lista po spominu starosta triglavskih nosačev.
Kmalu se je prenosu, kakor pravi oskrbovanju planinskih koč, ob pomoči drugih in meteorologov priključil tudi Alojz. »Na Kredarico je bilo treba vsako leto spraviti 30 ton robe, to je bil proces. Pomagal mi je svak Martin, ki je vsakokrat prišel v Zgornjo Radovno iz Gorij, dva konja sta bila njegova, trije moji.« Lipovec me pouči, da za nosače ni bilo pomembno, »kdaj smo štartali in kako hitro na Kredarico prišli. Vstal si ob treh, konja nafutral.« Zajtrk je žival mlela dve uri. »Stanovali smo na koncu Krme,« izhodišče v Radovni bi bilo preveč oddaljeno. »Zadeve je bilo treba predvsem spakirati, to je bil najpomembnejši del, tovor so nam pripeljali s tovornjaki. Bil sem odgovoren za material, če sem dobil 380 jajc, jih je moralo toliko priti na Kredarico.«
Pakirali so ponavadi dve uri. Natančno, varno, trdno. »Sledil je naš fruštek, nato smo osedlali konje, dve do tri deke so šle na hrbet, spodnja je morala biti oprana.« Da konjiča ne bi kaj opraskalo, žulilo, ranilo.
Tovor je moral biti, zgornja meja za konja je sto kil, enakomerno naložen, do kilograma natančno, pa pritrjen tako dobro, da v Kalvariji, na najbolj kalvaričnem delu poti iz Krme na Kredarico, ni s hrbta zdrsnil.
»Ko si vse to zrihtal, tiste štiri ure, štiri ure in pol hoje ni bilo problem. Če si bil uhojen, aklimatiziran,« poudari Alojz. »Zgoraj smo raztovorili, zvagali, plačani smo bili po kili, nato kosilo, pa takoj dol,« da se je drugi dan – spet gor šlo.
Na sezono vsaj 80-krat, koče so tedaj odpirali 1. julija, »mi smo sredi junija šli prvič gor, pot pripravili, pa najnujnejše znosili, opremo osebja, pa konje je bilo treba aklimatizirati. Sprva niso nosili do vrha, le na primer do Kalvarije, od tam naprej pa mi sami. Naj bo jasno, za konja in človeka, desetkrat moraš gor, da si taprav. Osemdeset fur pa si moral narediti, da je bil konj pozimi finančno pokrit.« Konja so v nedejavnih mesecih futrali, pripravljali za poletno pezo.
Kredarica ali Kočevje
Od tedanjih nosačev je Alojz najdlje zdržal, kako, da se je za sila težki posel sploh odločil? »Tako je bilo takrat. Ali si šel v fabriko ali v Kočevje, če si kaj slabo govoril, prenos je bil zame najbolj priročen.« Težak posel, pa dobro plačan. »Če si na Kredarico dostavil 100 do 150 kil robe, je bilo to za dobro fabriško plačo.«
Več kot deset let je Alojzovo delo nadaljeval sin Janko, leta 1995 so prenose opustili, spomladi, ko so bili Psnakovi konji pripravljeni za delo. Alojz: »Tako smo Psnakovi oskrbovali te bajte in morda nikoli več. So mi na PD Ljubljana Matica rekli: 'Saj ne boš več zmogel, a na dan sem gor lahko spravil 700 flaš piva, 1500 flaš pa je v Staničevi koči zadostovalo za celo poletje.'« Bili so prazni izgovori, v imenu napredka, v imenu helikopterjev.
V desetletjih nosaštva je Lipovec izgubil pet konj: »Enega je kap na ravnem, je kar padel in se valjal, eden je padel čez rob in se ubil. Veste, konj nima rok, če pade, se samo zavali...« Sam se ni nikdar poškodoval, vreme ga je kajpak velikokrat streslo, a nikoli usodno. »Kolikokrat je bilo zjutraj lepo, krenili smo, više pa sodra, globok sneg, konja si moral zbasati skozi, z otovorjenim nisi mogel navzdol.«
In kaj so gor nosili? Lipovec se nasmeje, vem, trapasto vprašanje. »Vse, kar je v koči.« Vse premičnine morajo nekako gor priti. Drva na jesen, »pir pa šele po letu 1957, do tedaj je imel le osem dni trajanja, ni bil pasteriziran, največ se je tedaj pilo čaja, pa vina in radenske.« Pa moko, kruh, skodelice ... najkrajše, vse.
Toda, konje ukinjajo, mar ne? Pred približno poldrugim desetletjem se ni nihče za konje potegnil! Vsi so se prepustili elisi napredka. »Zdaj imajo bajte skladišče na Rudnem polju, od koder s helikopterjem prevažajo do 800 kil naenkrat.« Časi suhe župe so izpuhteli.
Se je Alojzu Lipovcu kdo iz PD Ljubljana Matica na koncu zahvalil za preliti švic? Poudarim, Alojz govori, zadeve pove naravnost, da kakšnega mimozastega kar pogosto zbode, sam pa odgovor na zahvalno vprašanje prepuščam vam. Uganite. V pomoč opazka – pa saj je bila vsaka kaplja znoja plačana.
Pivo spet v sedlu
Pa s helikopterjem preletimo petnajst let in s Kredarice sestopimo debelih 800 metrov do Koče pri Triglavskih jezerih, iz Radovne skočimo na Bohinjsko. Helikopterji sem ali tja, lani so ponekod začeli poskusno spet uvajati oskrbovanje koč s konji. Na pobudo Aleša Jenka iz ljubljanske Matice (ki ima čez tudi kočo pri jezerih) in domačina Martina Odarja, ki je nekoč, od 13. do 16. leta, že bil nosač.
Je razmišljanje, kako poskrbeti za eko dostavo v gorah, padlo na nejalova tla. Letošnje poletje je za jedačo, pijačo in tisoč malenkostnejših nujnosti v koči pri Dvojnem jezeru skrbelo podjetje Trila. Poglejte, v čase, ko pir še ni bil pasteriziran, se pač ne moremo več zmuzniti, več nadzora imamo nad sedanjikom. Ki pa je tedanjosti enak v vsaj nekaj neprijetnostih. Če sem hotel ujeti začetek nošnje s planine Blato do cilja, sem moral vstati tako zgodaj kot skrbniki konj. Okoli tretje jutranje, zbor je bil ob pol šestih. In dve otovorjeni kobili, na vsaki, kot nekoč, filigransko enakomernih sto kilogramov, pretežno onega, no, babjega, rumenega piva v piksnah, pa 70 litrov nafte, pa morda še kaj.
V karavani smo jeli biti štirje: človek Jan Medja, 22-letnik iz Bohinjske Bistrice, istovrstni G. K. Pa Cveta pa Miša. Nak, nismo se šli parčkanja, punci sta bili grivati in repati. In znali sta kopitljati.
Pa neke tete so prišle, so kanile proti Kanjavcu, pa je ravno tedaj malo, no, toliko, da sem bil tudi sam kar precej siten, podežkalo, pa so se kar obrnile, še prej je ena rekla, da je to mučenje konjev, v odgovor alternativa, da je nošnja za konja morda boljša kot razsekan počitek na krožnikih italijanskih restavracij... In, konj nosi 100 kil, ima jih petkrat, šestkrat več. Preračunajmo, ako imate 65 kilc, enajst bi jih nekako zmogli nositi. Ne kar na frišno, s treningom, če bi vso zimo pridno jedli in vadili, pa gotovo.
Konjski napor
S kravami sem že bil v službi, na Porezen smo šli, sem pred letoma zlahka sledil mukastemu tempu. S konji je druga viža, kakršnakoli pomisel o lagodni hoji z Blata do Triglavskih jezer se je izkazala za bedaštvo. Prvi del, do Planine pri Jezeru, z zarjavelih podvigov pomnim sila strme skoke, več kot deset jih je menda. In ker sem hotel biti pametnejši ali vsaj hitrejši od nosačic in nosača, sem bil po desetih minutah crkn'n k kojn. In naslednjo uro pretežno fotkal konjske škofije, kolonico pa skope sape komaj lovil za rep. No, pred vsako prehudo strmaljo, včasih tudi vrh nje, je Jan Cveto in Mišo za nekaj minut ustavil. Zato, da mene ne bi izgubili, ali pak zato, da bi vendar tudi živalce sapo zajele, ne vem. Je pa res, ako konja ne zaviraš, bi kar šel in šel, lahko tudi sebi v škodo. Pa mi poznavalec pove, kako je ustavljanje vaja ubogljivosti na besedo. Konj se ne sme ustaviti, kjer si poželi. Bi bila pretirana svojeglavost grivačev lahko kalvarična za dvonožne nadzornike.
Za nošnjo – žival, če je trenirana, ne trpi, slišim – imajo pri Trili kmečke kobile, ne bi bilo dobro, če bi jih s konji mešali, pa kobilo se laže dobi. Konja, kobilo je treba tovorjenja naučiti, leto vadbe je nujno, predvsem je žival treba naučiti občutka za širino tovora, odpraviti je treba tujost šumov, konja lahko še kako moti nenehno šelestenje polivinila, pa vreme je lahko strašno, s strelami in grmenjem.
Lepo, a megleno
Na prvi planini, letečem cilju, je zmagala ena od kobil, drugi je bil Jan, tretja druga žival, potem dolgo nikogar, odličen četrti jaz. Vrstni red se ni spreminjal, razen po dogovoru. Glejte, šli smo prek Planine pri Jezeru, pa prek planine Dedno polje, na prvi koča, na drugi stanovi, pa planina Ovčarija, ki smo jo le oplazili. Veste, to so zelo lepi koščki srednje visoke domovine, se jih spomnim iz leta 2001 ali tam nekje, tokrat pa govorim na pamet. Odpravo je ovijala krepka megla, res je, za podvig smo se dogovarjali mesec in pol, pa se uskladili na morda najslabšega od še sprejemljivo lepih dni. S sedmimi konji, pretežno s Komne, včasih z Blata, zalagajo kočo pri Sedmerih tako rekoč ne samo ob petkih in svetkih, ampak tudi v plohah in nevihtah. V sončnem kajpak tudi. Ako štartajo na Komni, robo gor spravijo s tovorno žičnico.
Dasi vibramsko opodplatenemu, mi je na ovlaženem, celo mokrem skaličevju večkrat (ne)pošteno zdrsnilo. In konjiči so še na slabšem. Kobilici pred menoj je zlasti navzdolno včasih šlo za podkve, pa izvem, kako, ako mu ena okončina oddrsne, za ravnotežje še tri ostanejo. In še, nosač je po potrebi kovač, s seboj ima vedno orodje za podkovanje. Pa vseeno je bilo na Prodih, najbolj sitnem, deloma precej izpostavljenem režnju poti, treba hudo pod noge gledati. Konj se lahko vse prehitro splaši in niti ni najhujše, ako se obrne, pa ga eno uro nazaj tekoč loviš. Lahko je resneje, zgrmi v nič. No, vsaj tega, da bi Cveto in Mišo tako ali drugače najhujši nenaravni sovražnik helikopter prestrašil, se zaradi megle nisem bal.
Srečali smo nekaj pohodniških osamelcev in družinskih debel in se slednjič približali cilju. Jan me je za 15-minutni finiš, zaradi fotkanja, naprej spustil in, ja, se zgodi, tik pred koncem se je začelo sramežljivo osončevati. Prišedši izza roba, ko je prvič ugledal kočo, pa tudi zvok ni imel pretiranih ovir, je Jan tako zaukal, da sem skoraj nazaj pobezljal, v odmev sva zaslišala navdušene, a precej šibkejše glasove, glaske. Oskrbniška ekipa je bila pred kočo, še zdaleč se z Janom in konjičema letos niso videli prvič, a veseli so bili, kot bi se. Konjema so dovolili par globokih zadihov, nato pa vsakemu pol sklede korenja, olupljenega in celo naribanega, da je šlo laže v slast, nato še skledo cukrčka.
Res nas je božalo šest, sedem žarkov, a z zgornjega dela jezerske doline se je tako črnilo, da je nekdo razložil: »Pa saj je za popoldne dež napovedan.« In ko je drugi dodal, da bo istega dne popoldne zelo hitro, sredi dopoldneva, prišlo, sem, po použitem sendviču, šila pobral, Jana in Cveto in Mišo pa je po počitku čakala še pot na Komno. Brez pira in nafte, pač pa s smetmi, na kobiljih hrbtih.
Nazaj grede sem se počutil kot v filmu Pred dežjem. In res, namočilo me ni, sem pa premleval, če so konji dobili korenček, bi meni palica prav prišla. Pohodna. Nihče me ni priganjal, z vsakim požirkom iz kamelje grbe sem nosil manj tovora, vizualiziral službeni avto, v katerem bom k počitku sedel, in čeprav mi je tabličje na Dednem polju ponujalo kislo mleko, sir in še kaj, me ni premamilo, da bi skrenil s cikcakasto začrtane poti.
Nošnjo tovora, prenos, sem opravil. Enkrat, v veselje. Nekateri to počnejo za kruh. Še tako sladak, težko prihojen. Letos naj bi z živalmi nanosili 30 ton, petkrat na teden, vsako furo opravijo z dvema, tremi konji, izmenoma, da po šihtu vsakemu pripade počitek. Do prvih dni oktobra. In kaj potem, jeseni, pozimi, spomladi? Tako kot pred desetletji, če je namen enak.
