Tiskane izdaje
Priseljenci v Baško grapo so pred davnimi sedmimi stoletji dobili precej pravic: smeli so prosto loviti po gozdovih, bili so svobodni posestniki, oproščeni davkov in deloma tudi dajatev, svobodno so lahko nosili orožje, ni jim bilo treba služiti vojske in imeli so samoupravo, je našteval Cveto Zgaga, za katerega bi bilo v tem primeru najustreznejše poimenovanje ljubiteljski raziskovalec kulturne dediščine.
Mož z Bače pri Podbrdu, sicer preseljen v Novo Gorico (tam je med tednom, a samo s telesom, duša ostane v domači vasi, kot odločno pove), je »po poklicu« upokojenec, sicer pa zagrizen zbiralec ljudskega izročila, rodoslovec in pisec raznih publikacij, povezanih s tamkajšnjimi kraji. Pravzaprav oba z ženo Olgo rada pišeta in brskata po zgodovini okoliških krajev in zbirata zgodbe ljudi. Njihova domača hiša na Bači pri Podbrdu je tako rekoč muzej, v bližnji stari sirarni, kamor rad popelje obiskovalce, pa je razstava o zgodovini in življenju hribovcev.
Čušenbejga
Če bi znova sledili zgodovinskim virom o tej vasi, bi lahko zapisali, da je bilo prvih priseljencev, ki so prišli iz Innichena v Pustriški dolini (Pustertal; danes San Candido v Italiji) in se naselili v zgornji del Baške doline, približno sedemdeset.
Toda Cveto Zgaga dvomi o tem: »Tega skoraj ne verjamem, kajti še urbar iz leta 1523 kaže, da je bilo v vasi Rut samo deset kmetij ...« Vse družine niti še niso imele priimkov (te so imeli tedaj samo premožnejši ljudje), ko so si jih nadeli, pa so jasno pokazali poreklo z nemškogovorečega območja: Trojer, Panter, Wolf, Stendler, Kemperle, Dakskobler ... Ohranjena so tudi krajinska in ledinska imena ter druga lokalna poimenovanja. »Travniku z imenom Med potmi rečemo, denimo, Čušenbejga, kar je izpeljanka iz nemškega poimenovanja Zwischen den Wegen,« je navedel primer. Vsak potok je poh (spačenka iz Bach) in vse pomanjševalnice se končajo z -le (nemško -lein).
Naseljenci so se počasi širili in na koncu je sestavljalo območje Deutsch Ruth trinajst vasi: Grant, Rut, Obloke, Hudajužna, Stržišče, Kal, Znojile, Kuk, Trtnik, Bača pri Podbrdu, Podbrdo, Petrovo Brdo in Porezen. (Prvotna imena vasi so bila seveda drugačna.) Po pravni ureditvi so te vasi sestavljale rihtarijo in imele vsaka svojega župana. Nadžupan oziroma rihtar (Richter je sodnik) je imel sedež v nekdanji Gornji Koritnici (tudi Nemški Koritnici), ki je pozneje prevzela ime Nemški Rut, po drugi svetovni vojni pa je »izgubila« prvi del imena. Rihtar se je z župani vasi sestajal v Rutu, pod znamenito lipo. Baje so jo posadili v času protestantizma sredi 16. stoletja, vso svojo trdoživost pa je pokazala leta 1844, ko je vas prizadel hud požar. Mogočno deblo, ki ima osem metrov obsega, skoraj zasenči cerkev sv. Lamberta, ki je bila omenjena že leta 1356.
Vas Rut in nekoliko više ležeči Grant sta tudi najbolj »legitimna« naslednika priseljenskih naselbin. Druge vasi so se, kot je povedal Cveto Zgaga, prej začele mešati s Slovenci. Tam so bili tudi najbolj zapriseženi koreninam in so še zemljo dovolili prodati le sosedom ali prepustiti sorodnikom. »Že tolminski grof si je začel prizadevati, da bi Rutarjem odvzel posebne pravice. Zato so jih morali ponovno uveljavljati pri cesarju. Rutarski fantje pa so postali preveč prevzetni, pogosto so se pretepali [njihov bojni klic je bil: Aufbiks Tirol!] in počeli vse mogoče lumparije. Okoli leta 1770 je župan Luka Kikli dal nekaj fantov zvezati in jih odpeljati v vojsko. Od takrat so služili vojsko, druge pravice pa so jim še ostale,« je pripovedoval Cveto Zgaga. Še leta 1870 so govorili staro tirolsko narečje, ki ga tudi tisti, ki je znal dobro nemško, ni razumel.
V Slovejnah
Do danes je tista pristna govorica, ki ji pravijo baški govor, izgubila mnoge najbolj sočne besede, a še vedno jih je mogoče izbezljati iz spomina. »Ko mi je mama naročala, kaj naj prinesem iz trgovine, je oče pomenljivo zakašljal, mama pa prizanesljivo rekla: 'No, pa prinesi se ena flasa vele bine',« se je med smehom spominjal Cveto Zgaga. »In ta stari še danes rečejo Cerkljanom na drugi strani hriba 'v Slovejnah'.«
Obe vasi – Rut in Grant – imata danes okoli 65 prebivalcev (v najboljših časih, v drugi polovici prejšnjega stoletja, jih je bilo 460), njihovo število se poveča le ob koncu tedna, ko se odseljeni domačini vrnejo na domačije; nekatere so do zdaj postale že bolj počitniške hiše. A tudi tisti, ki so tam res doma, takrat, ko se pogovarjajo s prišleki, prevzamejo bolj uradno držo in govorico.
»Jožica, boš povedala kaj po naše?« je Ivan Kamperle, ko smo se sprehajali po Rutu, vprašal sosedo, ki je ravno šla po svojih poteh. »Ojej, kar tako pa je težko na jezik spravit',« se je nasmejala Jožica Torkar. Ravno se je odpravljala domov, to je »pr' Simnu«, kot je prevedla v domače izrazoslovje. »Ko sem hodila v Tolmin v šolo, so se tako smejali, ko so me slišali govoriti, da so se po kolenih tolkli,« se je spomnila zgovorna domačinka.
Kako so nekoč govorili, je uprizorila Mojca Jurkovič iz Granta in prebrala sestavek: »Kajt ja se teh imjen, ku sa jih razni lidje prougal napisat pa rutarska, pa jim ni ratalu, cilih sa ble adne uad tega fóha. Tó ja zlo tizák jázik, z nem si muoras radit, mpa pasabna kajt gauarít, pa buós se faléu kejzna biseda.«
Čez nekaj časa, ko se nekoliko bolj sprostijo in pozabijo, da niso sami, se vendarle začnejo kazati jezikovne posebnosti – še najbolj v popolnoma izgubljenih strešicah na šumnikih. Hiše postanejo hise, štale stale ... »Tukaj so zita pa jejda skladal noter, da se je susilo [Tukaj so spravljali žito in ajdo, da se je posušilo],« je opisoval Ivan Kemperle, ko smo šli mimo enega izmed zaščitnih znakov teh krajev – kozolca.
Stara reč
Slavko Torkar iz Granta, ki je ravno stopil iz gospodarskega poslopja in se čez cesto namenil v hišo, je domače narečje takole opisal: »To je stara reč, tirolska porekla!« Mladi ne govorijo več tako, saj so bolj šolani, se je nasmejal 73-letni možakar. In se spomnil, da je bilo v rutarskih vaseh nekoč precej bolj živahno, kajti ljudi je bilo več, družine so imele po dvanajst otrok. Do nedavnega je kmetoval, imel je še nekaj ovac, zdaj pa vsega tega ne zmore več. »Glavno je, da si sam rihtam vse, kuham ... Soldov dobim, da znese. Kmečka,« je počasi govoril. Zemljo je dal v najem: »Svet majo zdaj oni,« je rekel in pokazal na Vesno Maver, ki nas je prav tako spremila po vasi. »Svet« rečejo kmetijskemu zemljišču.
Z Mojco sta predstavnici mladega roda in eni izmed tistih, ki se z veseljem povezujejo z njihovimi daljnimi sorodniki, Tirolci. Pred kakšnimi tremi desetletji so se povezali z Innichenom in od tedaj se obiskujejo na dve do štiri leta: »Ohranja se zavest, da so naši predniki iz Tirolske, čuti se ta povezanost in rečemo, da gremo gor, kot da bi šli domov. Innichen je tudi podobno gručasto naselje, v Dolomitih,« je opisovala Mojca Jurkovič in pokazala fotografije s srečanj. Izmenjali so si praporje, se na vse načine fotografirali, zbrali so se župani, gasilci ... V mladih sogovornicah je prav tako zaslediti kanec ponosa, čeprav rutarska govorica ni več del njunega vsakdanjega pogovora. Vesna je staro hišo v Grantu, ki jo je kupila njena družina, da bi pridobila nekaj zemlje za pašo ovac, spremenila v nekoliko večji apartma.
Srce Granta
»Sprva sem mislila, da bo to prostor, kamor bodo zahajali moji kolegi iz Ljubljane, zdaj pa je bistveno več tujcev, predvsem Belgijcev, Nizozemcev, Nemcev ... Pridejo tudi za dva ali tri tedne. Iščejo predvsem mir ...« je razlagalo 28-letno dekle. »Prijavila sem se na razpis za spodbujanje razvoja v Posočju in mi je uspelo,« je nadaljevala, ko je odprla vrata velike hiše, opremljene v tirolskem slogu. »Ta hiša je bila včasih srce Granta.« Še vedno se je drži hlev, kamor pozimi umaknejo ovce, ki se zdaj pasejo na bližnjem griču. Med hišo in ovcami na griču se »sveti« le živo moder bazen. Rekli bi, da ne sodi tja, toda ureditev je bila tako preprosta – zazidali so bazen in do njega speljali izvirsko vodo, ki se v temnih ceveh ravno dovolj segreje, je povedala Vesna Maver.
Vesninih in Mojčinih vrstnikov v vasi tako rekoč ni, večinoma so se odselili v okolja, kjer so službe laže dostopne. Ali kakor pravijo tisti, ki so še tam: »Tu ostajamo le še najbolj vztrajni in trmasti.«
