»Na otoku Barsakelmes sta bili do razpada Sovjetske zveze znani biodiverzitetno bogato območje z značilno floro in favno pa tudi razvpito letovišče za ruske oficirje, danes pa je to najbolj mrtva cona našega planeta, kar si jo lahko zamisliš,« pripoveduje limnolog dr. Mihael Jožef Toman, med drugim dekan Biotehniške fakultete v Ljubljani. Pomembna učna ura za vse Zemljane, poudarja.
Od enega izmed štirih največjih jezer na svetu, otoka življenja v puščavi – Aral namreč v kazaškem jeziku pomeni otok – je zaradi intenzivne pridelave bombaža in drugih kultur ostala samo še večja puščava, ki je na različnih koncih polna grotesknih prizorov.
»Visoki kovinski stebri, ki se dvigajo nad puščavskim peskom, kažejo, do kod je še leta 1998 segala gladina vode; zarjaveli ostanki ladij, ki so se za vedno potopili v morje peska; table z risbami sajg, številnih ptic, ki so tod izumrle; s peskom zasuta pokopališča, iz katerih gledajo le največje grobnice kakšnega pokojnega lokalnega veljaka. Sredi ničesar te lahko preseneti hišica, ki je dan hoda oddaljena od najbližje vasi, družina, ki se je nekoč preživljala z ribolovom, pa se danes s prodajo mleka in mesa kamel in drobnice, o katerih sploh ni jasno, od česa žive ...« ob fotografijah pojasnjuje profesor za ekologijo celinskih voda.
Takšne prizore je na lastne oči videl kot član sedemčlanske mednarodne odprave, ki si je ogledala izumrtje enega najpomembnejših otokov v severnem Malem Aralu in propad ribjih tovarn ter južni del oziroma Veliki Aral, ki meji na Uzbekistan. Ta je razdeljen na zahodni in vzhodni zaliv, ki ju povezuje naravni kanal, a tudi ta se zadnja leta občasno spremeni v velike luže, saj Uzbekistanci reko Amur Darjo še vedno zelo intenzivno izkoriščajo za namakanje pa tudi hidroenergijo.
Ostala komaj desetina
Žalostno izginevanje Aralskega jezera se je začelo v zgodnjih 60. letih prejšnjega stoletja, ko je Sovjetska zveza na območju današnjega Uzbekistana in Kazahstana začela intenzivno pridelovati bombaž, dva glavna pritoka, reki Sir Darja in Amur Darja, pa jezera zaradi gospodarskega izkoriščanja vode nista več mogla zadostno napajati.
Med letoma 1960 in 1990 so se obdelovalne površine podvojile, prav tako količina vode za namakanje iz Amur Darje, širjenje puščave pa se je prvič najbolj očitno pokazalo leta 1989, ko so v Uzbekistanu zajezili Amur Darjo in jo namenili namakanju ter s tem prekinili tok vode proti severnemu delu Aralskega jezera.
Da bi ga rešili, je kazahstanska vlada z denarno pomočjo Svetovne banke med letoma 2003 in 2005 zgradila zemeljski nasip, ki je preprečil iztekanje vode v puščavo.
Danes je od 68.000 kvadratnih kilometrov velikega jezera, kakršno so še namerili v polovici prejšnjega stoletja, ostala komaj desetina, razdeljena v dve jezeri dveh držav: severno Aralsko jezero ter vzhodno in zahodno porečje južnega Velikega Aralskega jezera. Posledica izsuševanja Aralskega jezera oziroma pomanjkanje vode – ta vodna masa je delovala kot vremenski stabilizator tega območja – niso samo še veliko hladnejše zime in bolj vroča poletja, temveč tudi politična trenja med državama, ki si delita to območje.
»Tukaj pa ne gre samo za vodo, ki je ni več, ampak tudi za celovite socialne, geografske in kulturološke posledice njene pretirane izrabe. Če ribištva v tem okolju ne bo, tudi ljudi ne bo, s tem pa bo izginila tudi izjemno bogata kazaška kultura, ki prevzame vsakogar. Svet sem obredel po dolgem in počez in verjemite, da tako prijaznih ljudi zlepa ne srečate. Tam, kjer še obstaja ribištvo, so zgradili tudi nove hiše in iz tega kljub tragediji veje neki optimizem,« poudarja sogovornik.
Kazahstanska vlada na veliko podpira idejo obnove jezera, da bi se ohranila prebivalstvo in kultura, ki temelji na ribištvu, s šolstvom vred – to je organizirano v vsaki najmanjši vasi. »Zelo pozitivno sem bil presenečen, da je država v zadnjih letih elektrificirala območja. A v tem vidim tudi nevarnost za te kraje: televizija pomeni pogled v svet in iskanje boljšega življenja. Vprašanje je, kaj bo tu čez desetletje,« opominja.
Tudi ostanki antraksa
Slana jezera imajo ponavadi številne pritoke, ki prinašajo minerale in soli. V Aralskem jezeru so to sulfati in nitrati. Ker se vodna masa zmanjšuje, se povečuje slanost, dodaja sogovornik. V povezovalnem naravnem kanalu med vzhodnim in zahodnim delom Velika Arala je lani dosegla kar 110 gramov na liter (trikrat več kot naše morje), to pa je vodno okolje, ki sploh ne dopušča vrstno pestrega ribjega življa.
Prebivalstvo pa trpi še za drugimi zgodovinskimi posledicami. Na tem območju so zaznane prezgodnja umrljivost in bolezni predvsem zaradi vplivov največje sovjetske raziskovalne postaje za biološko orožje, med drugim smrtonosnega antraksa, na otoku Vozroždenije.
Ko je Sovjetska zveza razpadla, so se na veliko trudili zakriti te številne toksine, tako da so v uzbekistanskem delu otoka tudi ostali. Ko je voda izginila, pa je bilo v okoliških vaseh tudi precej smrtnih žrtev, saj so vetrovi v hladnem delu leta dvigali prah ne samo s toksičnimi mikroorganizmi, ampak tudi s številnimi drugimi: težkimi kovinami in ostanki poskusov kemijskega in biološkega orožja.
Kaj bi se zgodilo, če bi Amur Darjo ob izboljšanju političnih odnosov med državama ponovno izpustili v določene dele Aralskega jezera, je bilo eno od vprašanj, ki si jih je postavila omenjena odprava strokovnjakov pod vodstvom uglednega profesorja dr. Nikolaja Aladina z Zoološkega inštituta Ruske akademije v Sankt Peterburgu.
»To bi bilo po mojem mnenju še veliko bolj problematično, kot je zdajšnje stanje, kajti zagotovo ne bi mogli odstraniti mulja z vsemi temi strupenimi sedimenti, med njimi tudi fitofarmacevtskih sredstev in mineralnih gnojil, ki so posledica intenzivne kmetijske pridelave v zadnjih letih.«
In kaj bi se zgodilo, če bi tu ponovno vzpostavili ribištvo? »Že dejstvo, da tovarna ščuk v severnem Malem Aralu ne dobi certifikata za prodajo v Evropi, je najbrž dovolj zgovorno,« pojasnjuje sogovornik.
Tam, kjer je ostalo jezero, se domačini preživljajo z ribolovom. Lovijo smuče, ki štejejo za najdragocenejše, ter some in ščuke, ki jih na vlaku ali ulici prodajajo tudi posušene.
Zalogo rib na območju severnega Malega Arala ocenjujejo na okoli 19.000 ton na leto, ogroža pa jo predvsem ilegalni ulov, ki je štirikrat večji od dovoljenega. Ena od nevarnosti je po mnenju dr. Tomana tudi vnašanje neavtohtonih rib, azijskih krapovcev, ki tovarnam rib prinašajo večji dobiček, vendar bodo zaradi hitrih sposobnosti prilagajanja gotovo počasi začeli dominirati med ribjim življem.
Kaj še se bo po profesorjevem mnenju zgodilo v bližnji prihodnosti? »V prihodnjih petih do desetih let je pričakovati morda celo manjše izboljšanje razmer, torej zmanjševanje slanosti v severnem Malem Aralu, kar bo omogočilo večji ulov rib. Kaj se bo zaradi intenzivnega kmetijstva dogajalo v porečju Sir Darje, pa me skrbi. Pritok te reke zaradi predvidenega povečanja mineralnih snovi pomeni razrast alg in obrežnega vodnega rastlinja, ki je ekološko pomembna cona za blaženje vplivov na jezero, hkrati pa še dodatno ogroža jezerski habitat.«