Tiskane izdaje
»Ko sem pred petnajstimi leti hodil po Ljubljanskem barju in bil zazrt v tla, so me ljudje spraševali, ali nabiram polže. Danes je njihovo prvo vprašanje, ali sem morda arheolog. Mogoče se vam bo zdelo smešno, a to je dejansko eden mojih največjih uspehov.« Zakaj smešno? Ker je prav on, dr. Anton Velušček, vodilni raziskovalec kolišč pri nas, najbolj zaslužen za to, da so 27. junija letos naše koliščarsko naselje skupaj s švicarskimi, nemškimi, italijanskimi in francoskimi vpisali na seznam Unescove svetovne kulturne dediščine.
»Če sem povsem odkrit, je bilo treba stisniti zobe in biti zraven.« Toliko on. Drugi pravijo, da je zahteven material za nominacijo pripravljal tri leta. »Na seznamu smo enakovredni s Švicarji in v prav nič podrejenem položaju. Morda celo prednjačimo po tem, da naša kolišča še niso raziskana v takšnem obsegu in še imamo ostanke, medtem ko so jih v Švici velik del že raziskali. Oni neko obdobje končujejo, mi, upam, ga začenjamo.« In morda zdaj, ko smo na očeh svetovne javnosti, ne bomo več delovali v tako omejenem obsegu kot v preteklosti, ko je dr. Velušček strokovno naredil, kolikor je mogel, za poljudno predstavitev znanstvenih izsledkov pa so se zadnjih osem let trudili le zanesenjaki iz društva Fran Govekar z Iga, ki so »pripravljeni na prostovoljni bazi gnati naprej tako gromozanski projekt, kot je širšim množicam prikazati rezultate več kot 130-letnih raziskav na Ljubljanskem barju«. Kjer, za zdaj, v resnici ni kaj videti. »Barje je lepo samo po sebi, ampak koga, ki ga to ne zanima ali še ne ve, ali bi ga zanimalo ali ne, prepričevati, da so za tistim grmom tam zares pomembne ostaline, pač ne gre. Bistveno je, da ljudem tudi nekaj pokažemo.«
To tudi načrtujejo, čeprav bo treba o tem še veliko doreči, pravi Alenka Jeraj, predsednica društva. »Bomo imeli muzej, v katerem bodo stvari razstavljene? Hišice, ki si jih bodo ljudje lahko le ogledali? Hišice-hotele, v katerih bodo lahko tudi živeli?«
Koliščarski resničnostni šov
Medtem ko v tujini nabirajo vtise za nove odločitve, so pripravili stalno razstavo, odprto tri ure na dan, izdali nekaj publikacij, pet skulptur koliščarjev v naravni velikosti sicer še ne stoji, a bodo kmalu, in letos že četrtič organizirali koliščarski dan.
V tujini česa takšnega ne poznajo. A tega tudi potrebujejo ne. »V Švici greš v muzej in vidiš lepo postavitev. Potem greš v muzej na prostem in vidiš, kako znanost meni, da je nekoč bilo. Vse skupaj je namreč še vedno interpretacija, ta pa se z leti spreminja, čeprav zadnjih 20 let ostaja približno enaka,« pravi dr. Anton Velušček in Švico kot primer posebej omeni zato, ker imajo tam koliščarskih območij več, ker se z njimi ukvarja veliko raziskovalcev, so primerno finančno podkrepljeni in rezultate svojega dela predstavljajo tako, da se lahko obiskovalcem v vsakem trenutku pred očmi zavrti film življenja nekdanjih dni. »Na švicarski televiziji so imeli, na primer, celo neke vrste resničnostni šov na temo koliščarjev. Menda je bil zelo gledan. Tam je to dejansko en velik, velik biznis. Ampak nič ne de. Vrednost raziskav s tem ni nič manjša, še več, morda davkoplačevalci tako celo bolje razumejo, kam gre denar zanje.«
Pri nas je nekdanje prebivalce Ljubljanskega barja, ti so ga v valovih poseljevali približno 3000 let, ostanki njihovih domovanj pa so se zaradi vlažnih tal ohranili do danes, v zavesti najprej domačinov prebudila učiteljica zgodovine Ida Zgonc, ko je z učenci sodelovala v akciji Turizmu pomaga lastna glava.
Kamenček je sprožil plaz in v društvu Fran Govekar Ig so začeli najprej organizirati predavanja Barje, ali te poznam?, ko pa sta moči združili strokovna zagrizenost in prostovoljno zanesenjaštvo, je nastal načrt za projekt V deželi koliščarjev, s katerim so se prijavili na evropski razpis Leader.
Rezultat? Med drugim tridnevni koliščarski tabor za otroke. Ne organizirajo ga le zato, ker se domišljija otrok najlažje razplamti, temveč tudi zato, ker bo njihovo »vedenje o koliščarjih, o naši kulturni dediščini in njenem pomenu že samo po sebi varovalo Ljubljansko barje«, kakor pravi dr. Velušček iz Inštituta za arheologijo Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU, za katerega zgolj zakonska zaščita območja ni dovolj.
Na sobotnem koliščarskem dnevu ni bilo težko pritegniti pozornosti niti otrok niti odraslih. Lesena naluknjana podloga, veje in še nekaj malenkosti – pa so že izdelovali makete pradavnih koliščarskih koč, ki so na našem območju stale na kolih, ti pa so bili po letu ali dveh že tako zdelani, da so jih morali zamenjati. »Včasih so mislili, da je bil to nekakšen plato in so bile hiše med sabo povezane, zdaj pa menijo, da je vsaka, velika trikrat deset metrov, stala zase,« je pojasnjeval vodja delavnice Mohor Demšar in po kakšni razlagi dodal, »kakor je rekel dr. Velušček«.
Stavek, ki je tisti dan še kar nekajkrat prišel iz ust številnih prostovoljcev, večinoma domačinov, staršev in otrok, ki so sodelovali pri organizaciji, ker jih koliščarji preprosto navdušujejo. Tako kot mlado umetnostno zgodovinarko Majo Zupančič, ki je s prijateljicami živahno pripravljala sladice iz pšeničnih in pirinih otrobov, rozin in medu, otroci pa so pri njej na glinenih diskih pekli podpepelnjake iz kvašenega testa. Recepte, pravi, so dekleta sestavila sama iz sestavin, za katere se na podlagi arheoloških najdb predvideva, da so jih koliščarji poznali.
Bobri Janeza Jalna
Sestavine in materiale za druge delavnice so si pripravile vnaprej. Da so lahko izdolbli drevak, so morali podreti drevo, za izdelavo lokov pa nalomiti približno 200 ali 300 vej. Pa nabrati kresilno gobo, da so z njo zakurili ogenj in otrokom pokazali, da nekoč ni bilo vse tako preprosto, kot je danes. Vnaprej so naredili tudi posodice iz gline, da so si otroci lahko iz njih izdelali ropotulje, in lesene lončke za žabice, za vodjo delavnice Darka Korošca ene najlepših starinskih igrač.
Petletna Tjaša, navdušena nad koliščarsko kulturo in romanom Bobri pisatelja Janeza Jalna, si je raje naredila glineno ropotuljo. Res je, da ji zna mama Lucija Grahek preteklost naslikati bolj barvito, ker je arheologinja tudi sama, a je dogajanje prevzelo tudi druge otroke. »To je zelo zanimiv, prijeten, izobraževalen in interdisciplinaren dan. Pokaže nekaj novega, širi obzorja in vpliva na večjo razgledanost,« je razmišljala Lucija Grahek, ki je hčer le stežka spravila od mize, na kateri so v keramični delavnici izdelovali izdelke na starodaven način.
»Najbolj mi je všeč kruhek. Najboljše? Vožnja s čolnom,« je razložil štiriletni Gašper, njegov dveletni bratec Jakob Aljaž pa je potožil, da testo, ki se mu je prilepilo na prstek, ni dobro. Ker ni bilo pečeno. Tistega, ki sta ga na palici, za katero je Gašper oznanil, da je njegova poveljniška, spekla nad ognjem, sta že pojedla. Z mamo Mašo sta preživela zanimiv dan, vendar še zdaleč nista bila najmlajša »koliščarja«, ki so v prepolnem parterju s slamnatimi sedišči čakali na začetek gledališke predstave Bobri, ki so jo uprizorili člani društvene dramske sekcije, oblečeni v lanena oblačila in nekateri okrašeni s starodavnim glinenim nakitom.
»Vsako,« je bil odgovor Janeza Skubica na vprašanje, katero delo, povezano z obdelavo lana, obiskovalcem njegove delavnice povzroča največ težav. Koliščarji so lan dobro poznali. In še marsikaj drugega, na kar smo, hiteč iz ene stolpnice v drugo in s pritiskanjem na eno stikalo in drugo tipko, kakor naše življenje slikovito opiše dr. Velušček, že pozabili.
»Osebno me vsakič znova očara, kako dobro so ti ljudje poznali naravo. Privoščili si niso skoraj nobene napake. Na neki način je to razumljivo, saj je bilo od tega znanja odvisno njihovo preživetje, pa vendar. Njihovo življenje je bilo zelo trdo in težko, a se iz raziskav čudovito vidi, da so otroke od malega vzgajali za odraslo dobo, ko bodo sami postali lovci, kmetje, poljedelci ali kar koli, odvisno od tega, s čimer so se pač ukvarjali.«
Dr. Velušček s sodelavci z drugih znanstvenih področjih ugotavlja tudi, da so imeli koliščarji znanja, ki jih danes pridobivajo raziskovalci na univerzah, pa tudi to, da je naša predstava o globalni družbi kot o nečem novem nekoliko pretirana. Da so komunikacija in povezave, posredne in neposredne, obstajale že daleč v prazgodovini, pravi, saj so našli kamnito sekiro izpred več kot 5000 let, ki je prišla iz severne Italije. A ne iz njenega vzhodnega dela, temveč zahodnega.
Od daleč sta pripotovali tudi mladi Japonki, Harana Tukizana in Fumika Hashizume, ki sta v soboto na Ljubljanskem baru predstavljali tujo javnost in sta si med drugim ogledali, kako se tke lan na starodavnih statvah, ki so jih pripeljali iz Narodnega muzeja.
Da je spoznavanje tovrstnega načina življenja zabavno, sta se strinjali, in morda bi se z njima še veliko več ljudi, če bi vedeli, da lahko na koliščarskem dnevu preživijo dan družinsko, zabavno in poučno. »Takšne stvari so premalo oglaševane,« je opozorila Lucija Grahek.
