Kadar govorimo o pasji hrani, so prva misel lastnikov psov briketi. Industrija je poskrbela, da jim ni več treba skrbeti za pasjo krmo, saj je dosegljiva na vsakem koraku, veterinarska stroka pa, da imajo pri tem še čisto vest, ko upoštevajo njihovo priporočilo za (konkretne) brikete kot polnovreden obrok za pasjega ljubljenca.
Popolnoma brez zadrege kot ljubitelj psa seveda nisi. Navsezadnje je na trgu neizmerno veliko vrst briketov in vsi proizvajalci jih oglašujejo, kot da je samo njihova hrana prava za tvojega psa. Ker mu seveda želiš vse najboljše, se včasih tudi poglobiš v specifikacije na embalaži in potem ugotoviš, da hrana za psa ni kakšna vesoljska tehnologija, saj so vsi recepti sestavljeni približno enako. Pes je sicer mesojedec, a energijo zna njegovo telo potegniti tudi iz ogljikovih hidratov. Zato sta ti sestavini temeljni živili vsake pasje krme; če je boljša, vsebuje več mesa, sicer pa več ogljikovih hidratov, temu dodajajo še vitamine, lahko v obliki zelenjave, sadja ali kar sintetične, ter rudnine in dodatke glede na specifične pasje diete.
Že sama pestrost asortimana kaže, da pasja krma ne bi smela biti nekaj, na kar se razumejo le živilski tehnologi in veterinarji, vendar te ti zadnji, ki običajno zastopajo katero od blagovnih znamk, hitro prepričajo, da bodo tvoji psi zdravi in živahni le, če se bodo hranili po recepturi, ki jo zagovarjajo oni, hkrati pa odsvetujejo, da bi za mrcine, občutljive ali ne, kuhali sami. Veterinarka Iris Selan z ljubljanske klinike Tristo kosmatih pravi: »Obroka iz domače kuhane hrane ne moremo imenovati uravnotežen, saj nihče ne ve, kakšne vsebnosti in kalorične vrednosti ima piščančji file pa en korenček pa ena cvetača, pest makaronov ... Prav tako ne moremo sestaviti obrokov posebej za mladiče, za starostnike, za ledvične bolnike, za sladkorne bolnike, srčne bolezni itd.«
Kakor za človeka
Takšno opozorilo je lahko tehtno, saj opažamo, da je podobno kot človek tudi njegov štirinožni prijatelj lahko alergičen na sir, jajca, določene tipe pšenice ali na piščančje meso. Pes potrebuje optimalen obrok, kar pomeni, pravi Selanova, da dobi v hrani dovolj vseh hranilnih snovi (beljakovine, maščobe, minerali, vitamini ...) za kakovostno življenje v določenih starostnih obdobjih brez potrebe po dodatkih. Hrana je lahko suha (briketi) ali mokra (konzerve), s tem da je treba pri mokri več skrbi nameniti čiščenju zob, ker se obloge bistveno bolj nabirajo, predvsem pri manjših pasmah. Količina je odvisna od telesne teže živali, njene starosti in aktivnosti.«
Kako naj laiki torej sami prepoznamo kakovostno pasjo hrano? Najbolje se je posvetovati s svojim veterinarjem, pravi Selanova, čeprav specifikacije vseh snovi, ki jih hrana vsebuje, velikokrat še od veterinarjev zahtevajo dodatno znanje iz nutricionizma. Vsi proizvajalci, brez izjeme, se seveda hvalijo s svojimi izdelki in vsi brez izjeme v svojih paketih prodajajo meso, vendar so med njimi pomembne razlike, in to ne samo v ceni, čeprav je ta pomemben kazalnik kakovosti, pravi veterinarka Iris Selan in doda: »Ne bi bilo korektno izpostavljati dobrih ali slabih prehranskih znamk, saj si vsi ne morejo privoščiti dražje in boljše hrane za svoje ljubljence; morda le to, da se po kakovostno hrano ne odpraviš na bencinski servis, ampak v specializirano prodajalno ali na veterinarsko kliniko.«
Je perje meso?
Ali pa, dodajmo, na internet, kjer je najti vse. Na spletni strani Dog Food Analyzer.com je podrobno predstavljenih več kot 1500 artiklov, ki so namenjeni osnovni pasji prehrani. Kaj pravzaprav iščemo v hrani za psa? Odgovor je znan: meso, meso in še enkrat meso. Pes je mesojedec in popolnoma normalno je pričakovati, da bo pasja hrana temeljila na mesu, saj tvoj prijatelj ne čuti nuje po ogljikovih hidratih, ki pa so seveda cenejši od mesa in zato neizogibni. Meso in živalske maščobe morajo biti specificirani, če niso, potem je o kakovosti težko govoriti in o njej lahko le ugibamo. Organski ogljikovi hidrati, kot, denimo, dodatki iz polnozrnate moke, so seveda cenjeni, vendar ne smejo biti na škodo mesa, ki naj bi ga bila vsaj tretjina, a, pozor, predvsem iz kakovostnih živalskih proteinov, ne pa le klavniških ostankov. Rejci, ki se spoznajo na zadeve, vedo, da industrija med proteine šteje in zato zmelje skupaj tudi piščančje kremplje, kljune, kri, kosti in celo perje. Tehnično vzeto, bi lahko rekli, so vse to seveda proteini, a organizem življenja željne pasje mrcine iz njih ne bo načrpal prav veliko koristne energije.
Riž v vseh oblikah
Proizvajalci so zviti še na številne druge načine, mimogrede nas potegnejo za nos tudi z drugimi elementi deklaracij. Ogljikove hidrate radi razbijejo na številne sestavine, ki so vsaka zase videti majhne v primerjavi s skupno količino mesa. Ta je kot najtežja vedno našteta prva, tej pa sledijo posebej odmerjene količine rjavega riža, belega riža, riža, riževega glutena, riževe moke, kar je vse, brez dvoma, le skupno ime za riž. Če bi te količine sešteli skupaj, prišteli še druge dodatke, bi presenečeni ugotovili, da skupna količina za več kot dvakrat presega vsebnost proteinov.
No, da ne bi izgubljali dragocenega časa, lahko tudi omenjeni spletni strani zaupate analizo hrane, ki jo uživa vaš kosmatinec. Za poznavalce morda niti ni presenetljivo, da je večina hrane, ki je naprodaj pri nas, tudi na veterinarskih klinikah, na tej spletni strani kakovostno ocenjena s komaj dvema, največ tremi zvezdicami od šestih. Presenetljivo, glede na splošno mnenje, da je slovenska hrana (torej tudi osnovne sestavine zanjo) zdrava, je, da nimamo svojega proizvajalca pasje hrane. Sploh ker je, uradno, pri nas registriranih več kot 210.000 psov, kar je, če vzamemo, da vsak požre vsaj kilogram briketov na teden, lepa poslovna priložnost. Glede na ceno briketov bi potencial trga na hitro lahko ocenili na kakšnih sto milijonov evrov na leto.
Domači poskusi
Izdelave lastne pasje hrane so se pri nas lotili na biotehniški fakulteti že pred kakšnimi 20 leti, najprej kot dopolnilne krme, nato pa so izdelovali tudi popolno krmno mešanico, nam je pisal Jože Stopar, ki je takrat sodeloval pri projektu. Receptura je vsebovala do 24 različnih surovin, ki so jih zmešali in peletirali. Pes je potreboval poleg krme le še svežo vodo. Izdelovali so popolno krmno mešanico za mlade, odrasle in starejše pse.
Hrana je bila narejena po postopku peletiranja, ki poteka pri temperaturi od 70 do 90 stopinj, zaradi česar je ohranila strukturo vlaknine, ki pospešuje peristaltiko in sodeluje tudi pri izločanju strupenih snovi iz organizma. Ker je bila izdelana v Sloveniji, je bila lahko vedno sveža. Zaradi kratkih distribucijskih poti pa tudi ni bil potreben 12-mesečni rok uporabnosti, ampak le šest mesecev, še doda Stopar. Kljub tem prednostim je bil takratni trg še precej neodziven na suho pasjo krmo, zato sta izdelka kmalu ugasnila.
Dvomi
Zdaj ko so postali briketi tako rekoč vsakdanji pasji kruh, pa se pojavljajo tudi dvomi o njihovi vsesplošni koristnosti za psa. Poleg tega da se, enako, kot če bi izbirali zdravo hrano zase, izogibamo vseh nedefiniranih oznak, kot je, denimo, »živalsko meso«, smo pozorni tudi na znamenite dodatke: umetna barvila, sladila, sol, konzervansi, še posebno takšne, ki so na slabem glasu, da povzročajo raka, in so tudi na indeksu človeku nevarnih.
Dvomiti pa je seveda mogoče tudi o postopku ekstrudiranja, ki ga večinoma uporabljajo pri briketiranju in pri katerem hrano toplotno tako obdelajo, da se v njej izrazito zmanjša vsebnost nenasičenih maščobnih kislin ter poveča oksidacija lipidov, ki poraja toksične elemente.
Priboljški
»Jaz kar sama poskusim,« pa pravi Nastja Verdnik, 25-letna podjetnica iz Maribora, »če diši in ima okus po mesu, potem je v redu.« Nesojena diplomirana novinarka je spomladi odprla prvo pasjo pekarno in registrirala blagovno znamko Pasja pekarna Hov-Hov s ponudbo zdravih naravnih pasjih priboljškov, te dni pa je začela prodajati tudi v Ljubljani. Skrivnost njenih pasjih tortic, mafinov, poljubčkov, bobipalčk, šamrol in vseh mogočih sladic, ki z imeni posnemajo človeške posladke, so samo dobre osnovne sestavine (s kakovostnim divjačinskim, jagnječjim ali kunčjim mesom) brez dodatkov, termično obdelane, da lahko vzdržijo do pol leta. V njih ni aditivov, kot so barvila in konzervansi, niti soli, saj je vsega tega preveč že v briketih, pravi. Kakovost seveda stane in pasji piškot ne more biti drugega kot priboljšek.