Piranski mandrač je za kratek čas postal zrcalo mesta

Pirančanom in turistom ponuja edinstven pogled na stari Piran. Notranji mandrač oziroma manjše pristanišče, je prvič, po več kot sto letih, popolnoma prazen, brez enega samega čolnička. Piranski notranji pristan bo odsev mestnih pročelij razkazoval še največ dva meseca.

Objavljeno
28. februar 2011 11.43
Boris Šuligoj, Koper
Boris Šuligoj, Koper
Niti najstarejši Pirančani ne pomnijo, da bi bil notranji piranski mandrač (manjše pristanišče) brez enega samega čolnička, kot je zdaj. Tega se niti ne morejo spomniti, kajti zadnje večje posege v piransko pristanišče so opravili v letih 1893 in 1894, v tridesetih letih prejšnjega stoletja so samo poglabljali zunanji, večji bazen pristanišča.

Kolikor je znano zgodovinarki Nadji Terčon iz Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran, pristanišča tedaj niso tako izpraznili, kot so ga tokrat. Zato se Pirančanom in turistom ponuja pravzaprav edinstven pogled na stari Piran. Piranski notranji pristan se bo z drugačnim videzom postavljal še največ dva meseca – če bodo izvajalci del do velikonočnih praznikov res opravili vsa dela. Sodeč po razmerah na delovišču, se namreč zdi, da bodo obljubo težko držali. Še posebej če vemo, da bodo obalno ulico šele v prihodnjih tednih dodobra »načeli«.

Ognjeno mesto

Pristanišče je za obalno mesto vsaj toliko pomembno, kot je za vsako sodobno mesto pomembna železniška postaja ali letališče. In še bolj. Da lahko nudi Piran varno zavetje plovilom pred neurji in drugimi nevšečnostmi, so vedeli že stari meščani. Že tedaj, ko so na Punti kurili kresove, da so se ponoči ladje laže znašle. Po teh ognjenih svetilnikih je Piran tudi dobil ime (grško pyr – ogenj). Tukaj so ladje pristajale že v antiki. V 14. stoletju je bilo majhno pristanišče tam, kjer je danes Tartinijev trg. Pomoli so bili že tedaj središče dogajanja.

Marjan Rožac iz piranskega mestnega arhiva nam je opisal le drobec tega, za kaj vse je bil uporaben pomol. Piranski statut iz 1307. leta je, denimo, za tiste, ki so žalili podestata (župana), sodnike, zavetnike in svetnike, predvideval tri možne oblike kazni: denarno, da je bil en dan in eno noč privezan ob mestni sramotilni steber ali pa da so ga z vrha pomola v sami srajci trikrat vrgli v morje.

Pirančani so nenehno skrbeli za dograjevanje svoje strateške povezovalne točke s svetom. Položaj meščanov je bil že v času Beneške republike podoben današnjemu. Brez tuje pomoči bi težko skrbeli za razvoj. Imeli pa so dovolj razlogov, da so si dovolili prositi Benetke za pomoč, saj so tja prodali lepe količine soli, olja, vina in še česa. Tako so v prvi polovici 16. stoletja beneški senat zaprosili za staro galejo. Nekaj let pozneje so približno dvajset metrov dolgo galejo dobili. Napolnili so jo s kamenjem in jo potopili; nanjo so potem laže naložili še večje kamne in skale in dobili prvi podaljšek svojega pomola.

Po besedah Mirana Eriča, arheologa z zavoda za varstvo kulturne dediščine, sicer pa specialista za podvodno arheologijo (ob zdajšnji prenovi ribiškega pristanišča vodi arheološki nadzor), so pozneje iz Benetk še dvakrat dobili odslužene galeje in jih dvakrat potopili prav nekje ob korenu večjega piranskega pomola (ob gledališču Tartini). »Prepričan sem, da so tri galeje nekje precej globoko pod tlakom ob začetku pomola še zmeraj ohranjene v tleh. Ocenjujem, da so galeje najmanj štiri metre pod sedanjo površino in segajo morda celo do sedmih ali osmih metrov pod tlak. Mislim, da se jim pri kopanju jarka za komunalno infrastrukturo ne niti malo približali, saj bodo kopali precej manj. Vedeti moramo še nekaj: da je bila pohodna površina v času antike približno poldrugi meter niže.« Arheologi zdaj nadzirajo vsa izkopavanja, vendar razen drobnih ostankov keramike in antične opeke niso našli nič pomembnejšega.

Prenove vsakih sto let

Piransko pristanišče so temeljito obnavljali enkrat na približno sto let. Vsakih nekaj deset let pa so poglabljali morsko dno. Najbolj se je razvilo v času avstro-ogrske monarhije. Leta 1871 je v njem pristalo 2787 jadrnic in 3820 parnikov, ki so skupaj pripeljali 230.000 ton tovora.

Šele leta 1893, ko so se v Piranu zaradi strahu pred kolero odločili, da bodo zasuli stari mandrač in naredili današnji Tartinijev trg, so začeli graditi nov pomol od pristaniške kapitanije in tako pridobili zunanji, večji bazen pristanišča. Po besedah Jožeta Maverja, direktorja Projektive inženiring Piran, ki nadzira gradbene posege v pristanišču, so se prenove ribiškega pristanišča morali lotiti, saj je obalni zid dodobra načet in zato je cesta na Kidričevem nabežju že popokala in se posedla. V morsko dno so od restavracije Batana do črpališča na pomolu zabili 65 pilotov (od devet do 20 metrov globoko), ki so novi temelji zahodnega obalnega zidu ob ribiškem pristanišču. Zdaj bodo zgradili nov obalni zid, poskrbeli za komunalno infrastrukturo, tlakovanje in plavajoče pomole ter drugo opremo za ribiče. »Večino del bomo lahko opravili do konca aprila, verjetno pa bo pozneje pridobljeno uporabno dovoljenje in dokončane nekatere podrobnosti,« je povedal Maver.

Mali pomol nasproti gledališča Tartini so pred tedni povsem odstranili in ga bodo zgradili na novo. Na njem bodo štiri kamnite mize za prvo prodajo rib. Staro železno dvigalo so odpeljali in razprave o njem so se po volitvah umirile. Novi obalni zid bo za dobro ped višji, zato bo morje najverjetneje nekoliko redkeje prestopilo breg. Ob robu obalnega zidu bodo plavajoči pomolčki, ki bodo ribičem olajšali delo in dostop do čolnov. Na pomolih bodo lahko imeli mreže in orodja.

Zlatko Novogradec predstavlja ribiče v gradbenem odboru in se z graditelji še dogovarja, kako bodo uredili omare ob zidu na pomolu, kamor bodo spravljali svojo opremo. Videz obale pred ribiškim pristaniščem bo bolj urejen; pred pomolom se ne bodo več gnetli avti in mrež ne bodo kopičili na obali. Ribiči tudi ne bodo smeli več čistiti mrež v pristanišču in odpadkov metati v morje. Morsko dno zdaj poglabljajo, saj se je v desetletjih nabralo na kupe tistega, kar so pobrali in zmetali iz svojih mrež.

Časi se niso bistveno spremenili: oblast iz »tujine« (Evropska unija) je za ribiško pristanišče namenila 2,4 milijona evrov, še nekaj več kot milijon bo prispevala občina. Ampak to je samo zahodna obala in le slaba tretjina pristanišča.