Pisanje pogrebnih govorov kot poklic

Marjeta Meta Reberšek in Matej Vreček si na pogled ne bi mogla biti bolj različna. Prva je uglajena dama svetlih las in visoke rasti, drugi je mladenič z ognjeno pričesko in nekoliko zbeganega pogleda. Tudi srečala se še nista, čeprav imata skupno eno stvar: oba pišeta pogrebne govore.

Pogrebniki s črnimi cilindri in v temnih plaščih s plapolajočimi površniki so po svoji dolžnosti opravljali še zadnje reči, ki jih imajo postoriti pred pogrebom. Na vozilo so obesili cvetje in nato izginili nekam za vežico ter se najbrž pomenkovali o vsakdanjih rečeh, kot kaj bo danes za kosilo ali o nemogočih prometnih konicah v mestu. V vežici, nekje ob strani, je stala dama umirjenega in dostojanstvenega videza. V rokah je držala mapo, v kateri je bil pogrebni govor.

Film Odgrobadogroba je to nenavadno opravilo resda nekoliko počlovečil, a kljub temu me je dolgo vodilo prepričanje, da je ta nehvaležna naloga vedno prepuščena nekomu, ki ga je vaška (ali katera druga) skupnost za nedoločen čas pooblastila, da »kaj lepega pove« tudi o njihovem pokojnem. Dokler na povsem brezbrižnem obzidju pokopališča nisem zagledala plakata: Pogrebni govori. Zaupajte nam svoje razmišljanja ter spomine in pomagali jih bomo izraziti z besedami.

Za omenjenimi besedami stoji Marjeta Meta Reberšek, ki je veščino vživljanja v čustva svojcev uokvirila v podjetje Skupina ptica. Ona je bila tudi tista, ki je stopila pred svojce na pogrebu; šlo je po protokolu – takoj za tem, ko so pojenjali glasovi pevcev, se je počasi približala prostoru za govornike. Začela je z umirjenim glasom: Draga mama, babica... In zlagoma, obloženo z nežnimi in tenkočutnimi pridevniki, opisala življenje gospe, ki je dočakala lepa leta, če se izrazimo v besedju, ki ponavadi zakroži ob takih priložnostih.

O mrtvih vse lepo

»Svojci so si v tem primeru želeli, da je v govoru čim več biografskih podatkov, saj so se hoteli spomniti njene življenjske poti,« je pojasnila Marjeta Meta Reberšek. Takrat sva že stopali nekoliko za sprevodom, na čelu katerega so bili pogrebniki, stlačeni v lično vozilo v barvah ljubljanske občine, in počasi peljali posmrtne ostanke pokojnice do njenega »zadnjega prebivališča«.

Na pokopališču se je dan zdel spokojen in takšen vtis je dajala tudi govornica. Pravzaprav prav nič drugačnega kot nekaj dni prej, ko sva se srečali v kavarni, da bi mi razložila, kaj je tisto, kar človeka pripravi do tega, da se loti tako turobnega dela.

Marjeta Meta Reberšek se je zagledala vame, kot da bi poskušala ugotoviti, kaj se skriva za tem vprašanjem, in takoj je bilo jasno, kako se poskuša vživeti v ljudi, ki ji sedijo nasproti v povsem drugačnih okoliščinah. V trenutkih, ko so tako skrivenčeni od žalosti, da niti razmišljati ne morejo o tem, kako bi izrazili svoja čustva do človeka, od katerega se poslavljajo.

»Ne vem... vedno sem rada pisala...« je odgovarjala, kakor bi poskušala najti prave besede. »O tem pravzaprav nisem razmišljala.« Izučila se je za povsem drug poklic in delala v izobraževanju. Potem je nekega dne napisala pogrebni govor za nekoga iz sorodstva in ugotovila, da ji gre to dobro od rok, predvsem pa je spoznala, da je med tistimi redkimi ljudmi, ki so sposobni tako obvladati svoja čustva, da se jim glas ne zatrese. S tem pravzaprav nikoli ni imela težav. »Res je, da je bistveno težje prebrati govor nekoga izmed svojcev, kot pri tistih, kjer nisi čustveno vpleten,« je dodala.

Toda – kako lahko podoživiš človeka, ki ga nisi nikoli srečal? Tudi na to vprašanje ne najde takoj odgovora. »Svojci mi povedo, kakšen govor bi radi, in mi zaupajo podatke. Pomembno mi je, da nekako začutim družino in prek njih človeka, ki jih je zapustil. To je zadnje darilo svojcev pokojniku, zadnji spomin nanje.« Veliko jih je prepričanih, da bodo to zmogli sami. Potem pa sedejo za prazen list papirja in poskušajo zbrati misli, se sogovornica poskuša vživeti tudi v nekoga, ki je izgubil drago osebo. »Takrat so v veliki stiski, ker ne morejo izraziti čustev, jih je preveč. Ponavadi pokličejo z velikim pričakovanjem in čutiti je olajšanje, ko vidijo, da lahko to zanje naredi kdo drug.«

Tudi ko se naposled sreča z njimi, imajo velikokrat težave. Pomaga s standardnimi vprašanji, sicer pa ji je v oporo nenapisano pravilo: o umrlih vse lepo … Svojce spodbuja tudi k temu, da dogodka, ki je sam po sebi žalosten, ne delajo za vsako ceno žalostnega. Življenjski zgodbi, in te so velikokrat tako fantastične, da jih je težko strniti v nekaj vrstic, rada doda anekdoto ali kakšno drugo zabavno zgodbo. »Čeprav ljudje mislijo, da delam po nekakšnem obrazcu, ni tako,« je zavrnila pomislek o instant žalostinkah. »Vsak govor je drugačen. Nekateri so popolnoma biografski, drugi smešni, nekateri v verzih. Ne vem zakaj, tako pač izpadejo,« je odgovarjala in listala po nekaj primerkih.

Odgovor o vživljanju v duše bi že mejil na paranormalno, pa vendarle je posredno priznala, da si poskuša pred seboj predstavljati človeka, kakršen je bil. »Morda sem malo neprizemljena. Toda najbrž tudi moraš biti takšen, da lahko to delaš,« se je nasmejala lastni ugotovitvi. »K sreči imam moža, ki je zelo prizemljen, in tudi otroka sta taka.« K sreči, sicer bi tudi njeni govori kdaj zveneli nekoliko ezoterični, tega pa nikakor noče, je naprej ugotavljala. Kaj pravijo člani njene družine o njenem delu? »Mislim, da nimajo zoprnega občutka. Včasih sem še doma kaj prebrala, zdaj pa ne več.«

Tudi govorov oziroma pogrebov ne šteje – za vsakim pogrebom gre vedno do konca in tam naposled pusti umrlega in njegovo zgodbo. »Vsak ima svojo življenjsko zgodbo, svoj smisel in svoje poslanstvo. Vsak veliko lepega in od njih se lahko veliko naučiš. A da bi ga nosila še naprej s sabo, ne bi bilo dobro …«

Vse lepo tudi o mačku

Matej Vreček, ki ga je mogoče na spletnih straneh najti skritega za geslom Govorko, je mladenič sršečih rdečih las, ki mu nikakor ne bi pripisali, da se v življenju ukvarja s čim takšnim, kot so pogrebni govori. A jih je do svojih 25 let, kolikor jih šteje, napisal že precej. Tudi midva sva začela s standardnimi vprašanji. »Od malih nog rad pišem,« je odgovoril kot njegova predhodnica. Že v šoli je dobil na Cankarjevih tekmovanjih priznanja za pisanje. Po šoli, ko je bilo treba razmišljati o tem, kaj naprej, pa je začel ugotavljati, da je storitev te vrste (pripravljavcev raznih vrst govorov) pravzaprav malo. »Pa še doma lahko delam...« je prostodušno dodal. V tem poslu sicer ni nekega velikega zaslužka, še zlasti ker si je mogoče govor brez večjih težav sestaviti tudi s pomočjo predlog, ki jih je mogoče najti na spletu.

Pisanje zase je torej spremenil v pisanje za stranke – s precej več čustvi, umetelnimi besedami in lepimi mislimi. Govore – pogrebne in druge – prebere Matejev sodelavec. »To mora narediti nekdo, ki ima primeren glas in zna nastopati,« je razmišljal sogovornik.

Seveda se je težko nenehno srečevati z žalostjo, še zlasti če se ljudje poslavljajo od mladega človeka, toda takšno je pač to delo, pravi. Sreča se s svojci, se poskuša vživeti v človeka, ki jih je zapustil. Nemalokrat to ni lahko, ker tudi oni ne vedo, kaj bi pravzaprav želeli sporočiti, še huje je, če so v družini razklani ali jih mori kakšna zgodba iz preteklosti in bi jo radi tako tudi predstavili. Recimo pred vsemi zvrnili krivdo za smrt na zdravnike, je navedel primer. To v pogrebni govor ne spada, je mladi govornik poskušal takrat razložiti svojcem, in potem niso več vztrajali. Kakor tudi ni preveč »realnih« opisov človeka. Da je bil nekdo pijanec, da je grdo ravnal z družino ali da se je prepiral s sosedom – za vse to je na pogrebu prepozno, je razlagal Matej Vreček.

V slabih petih letih, odkar piše govore – ne le za pogrebe, še več jih pripravi za vse mogoče druge priložnosti, sodeloval je tudi pri pripravi dokumentarca –, si je nabral dobre, slabe in tudi precej bizarne izkušnje. Doživel je že, da ga je poklical mož, ki je naročil govor za svojo bolno mamo. »Že kako leto je tega, a ta mama je še vedno živa,« pripoveduje v svoji maniri. Govora vnaprej kajpak ni pripravil.

Ga je pa napisal ob morda veliko bolj nenavadni priložnosti – smrti mačka. V tem primeru pravzaprav velike razlike ni, je resno ugotavljal, maček je družini ravno tako veliko pomenil. Doživel je častitljivih 16 let in končal pod avtomobilskimi kolesi. In ker je bil v družini že toliko časa, je imel za seboj tudi precej bogato zgodovino …