»Pišem ti na različne naslove ...«

»Prijatelj! Se še držim pokonci, če ne zaradi drugega, vsaj da ti izpolnim tvojo željo in željo domačih. Prišli smo z dežja pod kap: cel dan ne pusti artilerija spati. Kar sem pa videl včeraj in danes, to presega vse meje: ko je naša artilerija pripravljala napad pehote, je bližnji hrib skoro gorel od šrapnelov in granat, luknje sploh ni nobene spoznati, ker jih je ves hrib poln. Kaj takega še ni videl noben, pravijo tisti na Doberdobu. In vendar je človek vzdržal; Lahe so upali šele pri ponovnem današnjem napadu pregnati, o čemer se bo gotovo poročalo. Drugega nič. Pozdrav!« Pilon.

Tako je krvavo morijo prve svetovne vojne doživljal Veno Pilon, eden najpomembnejših slovenskih likovnih ustvarjalcev, ki sodi s svojim prispevkom k ekspresionizmu in novi stvarnosti v sam vrh evropske umetnostne zgodovine. Njegovih 28 pisem, ki jih je naslovil na Stana Kosovela, brata kraškega poeta in avantgardista Srečka, je na ogled v prostorih Goriškega muzeja v Kromberku, kjer bodo ob letošnji stoti obletnici začetka prve svetovne vojne pripravili več razstav, s katerimi bi radi osvetlili vojno vihro z različnih zornih kotov.

Niz bodo začela prav prvič predstavljena Pilonova pisma, neizpodbitna zgodovinska dejstva, ki avtentično pričajo o slikarjevem razmišljanju o sebi, umetnosti, svetu in vojni, čeprav je avtor razstave, etnolog dr. Borut Koloini, prepričan, da v njih vendarle ni skrita vsa resnica o prvi svetovni vojni. »Navsezadnje danes o tem obdobju vemo veliko več kot takrat, ko so pisma nastala, hkrati pa je res tudi, da so pisma intimna resnica vojaka. Zdaj, ko jih beremo mi, to seveda počnemo z drugačnimi očmi, predvsem pa ne poznamo Stanovih odgovorov Pilonu, čeprav so zagotovo obstajali. Mogoče jih bomo kdaj našli, mogoče so izgubljeni za zmeraj. Namesto njih smo v razstavo vključili pesmi Stana Kosovela z vojno tematiko.« In jim dodali še Pilonovo risbo, obledele fotografije, pomenljive zapise in komentarje ...

Nadarjena otroka

A morda bi morali zgodbo o dopisovanju med slikarjem ter pesnikom in novinarjem začeti na drugem koncu. Na Krasu oziroma v Vipavski dolini tik pred začetkom 20. stoletja. Stano se je namreč rodil leta 1895 v Sežani kot prvi otrok nadučitelja Antona in Katarine Kosovel, pozneje pa so se družini pridružili sestre Tončka, Karmela in Anica ter brat Srečko. Le leto dni po Stanovem rojstvu je v Ajdovščini kot drugi otrok peka Meniga (Domenica) in Uršule Pilon prišel na svet Veno. Starejši brat je umrl v vojnem ujetništvu leta 1919, štiri mlajše sestre so vojno preživele.

Stano in Veno sta bila nadarjena otroka, in zato so ju poslali na višjo šolo v Gorico: Stano je obiskoval učiteljišče, Veno realko. Delovala sta v istih krogih in imela skupne prijatelje. Ti so bili zbrani okrog dijaškega lista Refleksi. Ob koncu šole leta 1915 so avstrijske oblasti oba mladeniča rekrutirale v vojsko. Poslana sta bila na različna bojišča, se borila na različnih frontah in v različnih bitkah. Njune poti so se razšle in stike sta lahko vzdrževala le s pismi. Veno je leto pozneje padel v rusko ujetništvo in v prostranstvih izgubil stike z domačimi. Stano je imel več sreče. Kljub službovanju v Srbiji je ohranjal stike z domačimi; tako so v zapuščini družine Kosovel v Tomaju med drugim našli tudi Pilonova pisma.

»Veno je pisma pošiljal tako rekoč s fronte, včasih dobesedno iz strelskega jarka. Pisal jih je tudi na poti, ko so ga s tirolske fronte poslali v Galicijo. Ker sta bila Pilon in Kosovel študirana človeka, jima je bila namenjena vojaška oficirska šola, postala sta stažista. Pilon je pri osnovnem urjenju odšel na Krn, kjer je bil že konec jeseni 1915. Na pomlad 1916 je šel s Krna na Tirolsko in v začetku poletja v Galicijo oziroma na avstrijsko-rusko fronto. Od tam je poslal še nekaj pisem, dokler ni padel v ujetništvo. Tega iz pisem ni več mogoče prebrati, lahko pa te podatke najdete v njegovi avtobiografiji Na robu. Kot ujetnika so ga namreč najprej poslali v zaledje fronte na ruski strani in ga nato zaprli,« poudarja avtor razstave.

Tam je nastalo tudi šest znamenitih Pilonovih avtokarikatur, ki jih še danes hrani Pilonova galerija v Ajdovščini.

A vrnimo se k pismom med prijateljema: ta so po Koloinijevih besedah intimna, torej drugačna, kot če bi se slikar pogovarjal z drugo javnostjo. »Ko vstopamo v intimni svet nekoga, moramo biti pripravljeni, da bomo tudi pisma brali na nekoliko drugačen način. V Pilonovih tako niso popisani prelomni dogodki in velika zgodovina, toda kljub temu so prelomni dogodki vedno tisti, ki se zgodijo človeku. Iz njegovih pisem lahko hkrati razberemo tudi, kaj se je zgodilo drugače, kot zatrjuje Pilon,« poudarja etnolog.

Čedalje bolj potrti veseljak

Tako, denimo, v korespondenci s Kosovelom ekspresionist pravi, da ga pilonska nrav še ni zapustila, s čimer je hotel povedati, da je kljub toku zgodovine ostal veseljak in da v svojih pismih ne patetizira krvave vojne vihre.

Resnica je, meni Koloini, vendarle nekoliko drugačna, saj je slikar, ki se je pozneje – konec leta 1928 – nastanil na pariškem Montparnasu in se v domovino na obisk vrnil šele po drugi svetovni vojni, postajal čedalje bolj potrt, v zadnjih pismih Kosovelu pa govori le še o mrličih in grobovih. »Kar iz njegovih pisem zagotovo razberemo, je, da ga je vojna vendarle prizadela, čeprav nikoli ni bil ranjen. Tudi sicer sta prijatelja konec prve svetovne vojne dočakala popolnoma različno: Stano se je boril na fronti, pozneje je bil po pripovedovanju njegove hčere Aino ranjen, povrhu vsega je zbolel še za tifusom. Po okrevanju se na fronto ni več vrnil, temveč je kot izobraženec pomagal v šolstvu na okupiranih ozemljih, torej v Srbiji, kjer je vzpostavljal šolsko mrežo kot avstrijski vojak,« trdi Koloini.

Pilon je medtem končal v ujetništvu in od tam tudi zbežal. V svojih spominih med drugim piše o tem, kako se je zrinil na vlak in prišel vse do Ljubljane. A v rodno Ajdovščino ni več mogel, saj je takrat Italija že okupirala Primorsko in zaprla mejo. Ker je bil popolnoma brez denarja, se je prijavil v jugoslovansko vojsko. Zatem se je demobiliziral, odšel študirat v Prago, od tam pa ga je pot popeljala v Firence, na Dunaj in nazadnje v Pariz. Stano je po vojni zapustil vojsko, prišel v Tomaj in se zaposlil v Trstu. Že leta 1919 se je preselil v Ljubljano, kjer je delal za časopis Jugoslavija in pozneje Jutro. Po italijanski okupaciji Ljubljanske pokrajine leta 1941 je novinarsko delo opravljal kar doma in menda več let ni zapustil hiše.

Zakaj je prijateljstvo ugasnilo

Vprašanje, na katero zgodovinarji še niso našli odgovora in ustrezne razlage, pa je, zakaj se je dopisovanje med Pilonom in Kosovelom po vojni nenadoma pretrgalo. Je prijateljstvo mogoče ugasnilo? »To je ena od nerešenih ugank. Glede na to, kako pogosto sta si pisala, včasih celo vsak dan, je nerazumljivo, da po vojni nista več imela stikov. Obstaja teoretična možnost, da sta bila po prvi svetovni vojni oba nekaj časa v Ljubljani, pa vendarle se zdi, kot da se sploh nista več srečala. Jaz si to dejstvo razlagam s tem, da je bila tudi to mogoče ena od posledic vojne. Da so se morali ljudje, ko so se vrnili s fronte, preprosto ponovno sestaviti ...« razmišlja Borut Koloini. In v tem je zagotovo precej resnice.