Tiskane izdaje
Pivka bi se te dni lahko potegovala za naslov občine z največ jezeri v državi. Po njenih poljih se jih po zadnjem štetju razliva enajst in upravičujejo sloves, ki ga imajo tako rekoč po vsem svetu.
Presihajoča jezera so namreč kraški pojav, ki ga proučujejo krasoslovci in občudujejo številni krasoljubci. Še zlasti ker so se jezera dodobra napolnila po kar dveh letih.
Domačini so jih težko čakali. Pivška jezera ponavadi privrejo na dan vsako pomlad in jesen, vsaj tisti največji, Palško in Petelinjsko. V zadnjih dveh letih pa sta se namesto njiju razprostirali le neugledni mlakuži in ni si težko predstavljati, da se domačini s tem niso mogli prav postavljati.
Jezera so zares jezera šele, ko so polna vode, pa čeprav rečejo kotanjam – če je »letina« podtalnih voda dobra – jezera tudi, ko so v resnici le navadni travniki.
»Včasih pride kdo, se razgleduje in vpraša: 'Kje imate zdaj ta vaša jezera?' Jaz pa rečem: 'Lahko vam jih pokažem, samo brez vode',« se je zakrohotal Jože Žele, lokalni turistični vodnik in amaterski zgodovinar.
Po poklicu je – dokler ni šel k »sivim panterjem« – vzdrževalec strojev, tudi v lokalno politiko ga je za kratek čas potegnilo, sicer pa je eden izmed tistih ljudi, ki jih ni mogoče kar tako žejne čez vodo peljati, še zlasti če je govor o zgodovini domačih krajev in o vodi, ki privre na dan na tipično kraškem svetu, razprostirajočem se po občini Pivka in okolici.
To so kraji, kjer je izobilje vode, ki je pred kratkim v nesrečo pahnilo precejšen del Slovenije, dobra novica.
V Matijevi jami (tam voda ne le izbruhne, ampak tudi ponikne, pojav se imenuje estavela) je kmalu po zadnjem deževju divje zavrelo in zabobnelo, voda je začela bruhati in lepo ozelenela kotanja se je napolnila.
Nastalo je Palško jezero (ime nosi po vasi Palčje). Tudi ob vaseh Petelinje, Zagorje, Drskovče, Parje, Bač in drugih zaselkih je začelo brbotati in na videz navadni pašniki so postali jezera.
Vsaka mlakuža še ni jezero
To jesen je v Pivški kotlini enajst jezer (do danes je katero morda že usahnilo), je povedal Jože Žele in število postavil v zgodovinsko-politični kontekst:
»Ah, to je navadna revščina. Včasih je bila Pivka občina z največ jezeri v državi, zdaj pa največkrat nima nobenega,« je pripomnil in med vrsticami dobrohotno namignil na povezavo z delovanjem občine. »Morda je to tako kot na občini, včasih je dobro, včasih je slabo,« se je smejal.
Absolutni rekord v številu presihajočih jezer na tem območju je sicer 17 – če prištejemo še tista, ki spadajo k občinam Ilirska Bistrica (tam jih je pet) in Postojna, kjer je še eno.
Ko se je izušena Slovenija po dolgem času začela polniti z vodo, je v Pivški kotlini zaživela reka Pivka.
Njen izvir je (vsaj za slovenske razmere, kjer reke pogosto privrejo na dan v osupljivem gorskem okolju), resnici na ljubo, malce boren. Na površje priteče pri vasi Zagorje in se mirno in počasi zlije v plitko strugo, izdolbeno po bližnjih travnikih in poljih.
»Letos je prvič zares pritekla na dan, pravzaprav drugič, a prvič skoraj ni bilo omembe vredno,« je razlagal Jože Žele, ko smo stali ob strugi. Še kakšnih štirinajst dni bo tam, potem pa bo spet poniknila, je napovedal.
In hitro prešel k zanimivosti, ki jih druge reke ne premorejo. S Pivko privre na dan včasih tudi kakšna človeška ribica.
»Zadnjič so me vprašali, kaj naredimo s človeškimi ribicami. Rekel sem: Poberemo jih, kaj pa? Pa potem, so me spraševali naprej. Ja, spečemo jih na žaru in prodajamo turistom, to je naša specialiteta,« se je krohotal.
Edina resnica, ki jo je zares mogoče povleči iz te lokalne šale, je le, da človeške ribice na svetlem nimajo prav svetle prihodnosti, ampak kmalu poginejo. Na Pivškem pa lahko tudi po pojavu človeške ribice sklepajo, da je voda, ki pride iz podtalnice, res čista.
Domačini, ki jih presihajoče jezera pritegnejo, in med njimi so gotovo otroci, radi povedo zgodbo o kakšni svoji človeški ribici.
Tudi Erika Kovačič, ki je v Občini Pivka pristojna za turistične zadeve, se je spomnila: »Ko sem bila majhna, sem našla človeško ribico. Takoj sem klicala v Postojnsko jamo in vprašala, kako naj ji pomagam. Rekli so mi, naj jo prinesem tja. A je prej poginila ...«
Tudi kakšnih drugih rib v Pivki ni. Ljubiteljem ribolova bi Jože Žele takole odgovoril: »Seveda lahko ribarite. Samo ribe morate prinesti s sabo!« In najbrž bi v hecu dodal: »Veste, na Pivškem je najbolj priljubljeno ribarjenje v kalnem.«
Tam spodaj se nekaj dogaja
Če zanemarimo preneseni pomen omenjenih besed, lahko zagotovimo, da Pivška jezera niso prav nič kalna.
Voda, ki pribrbota iz podtalja in ob najbolj izdatnih obdobjih ustvarja prave gejzirje (tukaj Eriko in Jožeta spomin večkrat zanese v leto 2000, ko je bilo vode toliko, da bi z lahkoto uporabili frazo, da česa takšnega ne pomnijo), namreč ostane natanko tako dolgo, dokler je v podzemlju vode preveč, potem pa zlagoma spet ponikne.
Posebnost Pivških jezer je, je povedal Jože Žele, da nimajo omembe vrednih stalnih pritokov, kakor denimo Cerkniško jezero, pomaga kvečjemu dvig podtalnice, ko se vode stečejo s snežniškega pogorja, Javornikov in Šilentabora, ter deloma reka Nanoščica.
Pa tudi sicer se območje približno 16 kilometrov, kjer se razbohotijo Pivška jezera, počasi spreminja in premika bolj proti severu, opaža Jože Žele. »Očitno se tam spodaj nekaj dogaja,« je spomnil na zagonetni svet kraškega podzemlja.
Kar koli se tam spodaj dogaja, zgoraj si marsikdo želi, da bi se spremenila narava presihajočih jezer in nikoli ne bi usahnila.
»Ko bi le vedno ostalo tako,« je skoraj hrepeneče rekla Erika Kovačič, ko smo stali nad Petelinjskim jezerom, v katerem so se zrcalile pisane podobe pozne jeseni. Dolgo je kakšen kilometer in pol, široko 500 metrov in ima od vseh Pivških jezer najdlje vodo.
Sredi njega je tisti dan stala do tretjine višine potopljena lovska opazovalnica, tudi nekaj borovcev je le svoj vrh molelo iz vode. V valovanje jo je spravila lahna burja – prav zares lahna ali kakor jo je opisal Jože Žele: »S takšno pri nas župo hladimo.«
Rak škrgonosec
Okoli Petelinjega jezera se je spletla tudi zgodba v slogu tistih, ki smo jih prebirali o Butalah.
Med vaščani Petelinjega in Trnja so se dolgo netili prepiri – zaradi lastništva jezera, kajpak. Ker sporu ni hotelo biti konca, so se odločili, da ga rešijo s sodbo.
Na tej so vrli razsodniki predstavnika Petelinjcev vprašali, ali lahko priseže, da res stoji na petelinjski zemlji. Petelinjec je odločno prisegel. Da bi si olajšal vest, si je prej v čevlje nasul petelinjske zemlje, na vrh položil petelinovo pero in se obul.
Tako je res stal na petelinjski zemlji in jezero je postalo last Petelinjcev. Trnjani so tako ostali brez jezera, je pripoved sklenila Erika Kovačič, ki prihaja prav iz te vasi.
Jezera so bila zanjo in za vrstnike ena izmed tistih zanimivih reči, ki so jih vsako leto nestrpno čakali in se veselili vode, ki je žuborela, še bolj pa, ko je zamrznila in se spremenila v drsališče.
Pri omembi ledu, ki ga je bilo včasih veliko več kakor danes, se je med Eriko in Jožetom vnel klepet, poln prigod o padcih in srečnih rešitvah. Včasih se je mladina po jezerih vozila s splavi, se je spominjal Jože Žele.
Danes se ob jezerih samo še sprehaja, največkrat gre ob tisto, ki je najbliže njegovemu domu, to je Malo Zagorsko jezero. A tudi do drugih gre večkrat pogledat, če ne drugega, da preveri, kakšno je stanje voda.
»Vsakokrat vidim nekaj novega. Marsikdo bi rekel, da so vsa jezera enaka, vendar ni tako.« Tudi ko ni vode, se tam marsikaj dogaja, je pomenljivo dodal.
Kmetje kosijo travo? Da, to že, a to je tudi raj za številne živalske vrste, je odgovoril. Na območju jezer Zgornje Pivke so odkrili skoraj 90 vrst metuljev, 16 vrst ptičev, več kot 200 vrst hroščev in 13 vrst vodnih živali, predvsem žuželk in drobnih rakcev.
Kraljevski položaj med zadnjimi ima rak škrgonosec, ki so ga poznali tudi v Črni gori, v porečjih Pive in Tare, danes pa živi ta od 12 do 15 milimetrov dolga živalca baje le še v Petelinjskem jezeru.
Pivška jezera bodo – če ne bo obilnega deževja – počasi spet poniknila in se porazgubila v podzemlje, kakšna dva meseca bosta najbrž ostali le Petelinjsko in Palčje, sta na podlagi izkušenj napovedala sogovornika.
Več o tuzemskem in podzemnem življenju presihajočih jezer bodo predvidoma prihodnje leto razkrili v ekomuzeju v Slovenski vasi, jezerom obljubljajo tudi, da jih bodo sklenili v krajinski park.
