Plastificirane živali 
Guntherja von Hagensa

Ljudje so že od nekdaj poskušali obvarovati trupla pokojnikov pred razpadanjem. Že v davnih časih so naši predniki razvili različne tehnike balzamiranja človeških trupel, ki so jih hoteli ohraniti, včasih pa so jih celo postavljali na ogled. A dejstvo je, da rezultati takšnih balzamiranj – zlasti ko je šlo za ohranjanje celotnih človeških trupel – vse do nedavnega niso bili najboljši. Nato pa se je začel z balzamiranjem ukvarjati Gunther von Hagens.

Z anatomom, ki se je proslavil s plastificiranimi človeškimi trupli, smo se prvič srečali konec devetdesetih let, ko je z razstavo svojih del prvič gostoval na Dunaju. Med plastificiranimi človeškimi telesi, spremenjenimi v stoječe kipe, smo se pogovarjali tudi o sporni plati tega njegovega početja. Na pripombo, da številnim ljudem očitno ne ugaja takšno razstavljanje trupel, nam je Gunther von Hagens mirno odgovoril, da se pravzaprav ne vede prav nič drugače kot Cerkev, ki že tisočletja kot relikvije postavlja na ogled trupla oziroma njihove dele.

Te dni Gunther von Hagens znova razstavlja na Dunaju, le da tokrat niso na ogled plastificirana človeška trupla, temveč plastificirana trupla živali. Njegov Inštitut za plastifikacijo, ki deluje v Heidelbergu, že od februarja 2010 pripravlja tudi razstave prepariranih živalskih trupel. Po dveh lanskih razstavah v Nemčiji, ki si ju je skupaj ogledalo 160.000 ljudi, bo zdaj razstava Telesni svetovi živali do 4. aprila na ogled v dunajskem Naravoslovno-zgodovinskem muzeju (Naturhistorisches Museum).

Pred dnevi smo se prepričali, da je razstava Telesni svetovi živali zanimiva za pripadnike vseh generacij. V muzej množično prihajajo šolarji, njihove učiteljice, starši, babice in dedki ter številni drugi obiskovalci. Razstavni predmeti so resnično veličastni, poleg tega pa prikazujejo stvari, ki jih do zdaj nismo videli. Medveda, denimo, smo si do zdaj lahko ogledali v živalskem vrtu ali nagačenega v muzejski zbirki. Še nikoli doslej pa ga nismo videli na odprtem in brez kože, tako, da si je mogoče ogledati tudi njegove mogočne mišice.

Enako velja tudi za dvogrbo kamelo, ki stoji v vhodni dvorani muzeja, pa tudi za morskega psa, noja, dvesto kilogramov težko gorilo, štiri metre in pol visoko žirafo ter številne druge živali, ki so na ogled v dvoranah dunajskega Naravoslovno-zgodovinskega muzeja. Obiskovalci si lahko ogledajo tudi samca afriškega slona Samba – največje plastificirano živalsko truplo, ki so ga sploh kdaj izdelali: slon je težak tri tone in pol, dolg je šest metrov in visok tri metre in pol. Za plastifikacijo njegovega trupla je ekipa Guntherja von Hagensa skupaj potrebovala kar 64.000 delovnih ur. Zato, da so Samba ponovno postavili na noge, so na Inštitutu za plastifikacijo med drugim porabili štiri tone silikona in 40.000 litrov acetona. Seveda pa Samba ni bil ubit zato, da bi lahko razstavili njegovo truplo, in ga tudi niso kupili od divjih lovcev. Samba je leta 2005 zaradi odpovedi srca poginil v živalskem vrtu v Neunkirchnu.

Od Jene do Heidelberga

Gunther von Hagens je bil rojen leta 1945 v nemški pokrajini Turingiji, ki je bila v časih Zahodne in Vzhodne Nemčije na vzhodni strani – v Nemški demokratični republiki. V Jeni je študiral medicino. Leta 1968 je protestiral proti zatiranju praške pomladi, zato ga je oblast NDR strpala v zapor. Dve leti pozneje ga je vlada Zahodne Nemčije odkupila kot političnega zapornika.

Kmalu zatem se je Gunther von Hagens naselil v Heidelbergu in se zaposlil na Anatomskem inštitutu tega starega nemškega univerzitetnega mesta. Pri svojem delu se je med drugim seznanil s plastificiranjem, zapletenim visokotehnološkim postopkom, s katerim vodo v telesnih celicah nadomestijo s plastičnimi snovmi. Gre za metodo, ki jo v histologiji poznajo že dolgo in jo tudi že od nekdaj uporabljajo za pripravo (manjših) anatomskih preparatov. Šele Guntherju von Hagensu pa je uspelo na ta način anatomsko preparirati tudi velike organe in celo celotna trupla ljudi in živali.

Čez čas je spoznal, da bi se lahko s takšnimi plastificiranimi izdelki uveljavil tudi zunaj strokovnih krogov, tako da je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja v Heidelbergu ustanovil svoj zasebni Inštitut za plastificiranje.

Plastificirana človeška telesa se razlikujejo tako od voščenih modelov (ki so popolnoma umetni) kot tudi od mumij in v formaldehidu konzerviranih delov telesa. Plastificirana trupla so še najbolj podobna kipom, saj jih je mogoče dolgoročno postavljati na ogled v naravnem okolju, na zraku in pod naravno svetlobo. Tako preparirana trupla lahko zdržijo mehanične pritiske in nimajo nikakršnega vonja.

Za njihovo izdelavo pa je potrebnega veliko časa. Pri tem ne gre le za več ur izjemno natančnega dela, temveč za celo vrsto postopkov, ki vsak posebej zahtevajo svoj čas. Plastifikacija žirafe, na primer, je trajala celi dve leti. Samo za izčrpavanje vode iz njenega telesa in impregniranje s silikonom so potrebovali 13 mesecev. Na vprašanje, kje bi lahko po njegovem mnenju dosegli dodatno tehnološko izboljšavo, nam je von Hagens leta 1999 odgovoril, da še vedno ni zadovoljen z barvami vseh tkiv plastificiranih trupel. Med našim nedavnim srečanjem pa so nam njegovi asistenti potrdili, da so medtem tudi glede tega dosegli celo vrsto izboljšav.

Plastificirana trupla živali so brez dvoma manj sporna od plastificiranih človeških trupel, o katerih so mnogi prepričani, da sodijo izključno na pokopališča oziroma v krematorije, ne pa v razstavne dvorane – še zlasti ne v izzivalnih položajih (na eni od razstav sta bili plastificirani trupli moškega in ženske postavljeni tako, kot da imata spolni odnos). »Telesni svetovi živali« ne delujejo šokantno. Večina obiskovalcev jih doživlja kot svojevrsten »anatomski safari«. Razstava ponuja do zdaj neznan vpogled pod kožo, v živčni sistem, kosti, mišice in organe živali iz puščav, pragozdov in oceanov. Med drugim lahko vidimo, da ima gorila podobne mišice, kot jih imajo bodibilderji, da je pod maščobnimi blazinicami podobno mišičast tudi medved in da ima slon v rilcu 40.000 mišic.