Po zgodovinskih poteh Izole z nekdanjim podžupanom Silvanom Saue

Zgodilo se je 5. junija 1797 zjutraj. Na izolskem Velikem trgu se je zbrala množica več kot tisoč Izolčanov, ki so razjarjeni iskali župana, zadnjega beneškega podestata, in pet drugih, dotlej najuglednejših izolskih mož. Krivi naj bi bili izdaje Serenissime, Beneške republike, češ da so jo oni predali avstrijskemu cesarju.

To je bila največja izolska vstaja z linčem za nameček. Vdrli so v mestno hišo in županovo stanovanje, razbili vsa vrata in okna, iz hiše zmetali vse imetje, izropali so vse do zadnjega, znesli so se nad županovo družino, še posebno hudo pa nad županom.

Niccolò Pizzamano je zaman poskušal zbežati. Množica ga je tepla, suvala, brcala... Padal je in se plazil iz hiše, v agoniji prosil za življenje, upajoč, da mu bodo prizanesli. Zunaj, pred eno od hiš, so ga najprej ustrelili in nato še zabodli.

Tri dni je trajala izolska revolucija ob koncu Serenissime. Poblaznela množica je razbijala, ropala, pretepala, grozila, spuščala vino iz sodov. Celo uglednega Besenghija so prisilili, da je pred cerkvijo z drugimi obdolženimi več ur klečal, dokler se izolski župnik ni nekako pogodil z razjarjeno množico. Uradniki in veljaki so bežali iz mesta.

Le pet dni pozneje (10. junija 1797) je v mesto vkorakala avstrijska cesarska vojska. Izolski upor in upori v drugih istrskih mestih so bili najboljši izgovor za vstop Avstrijcev, ki so kmalu naredili red. V naslednjih mesecih so izpeljali megasodni proces proti 115 Izolčanom.

Dva so obsodili na smrt, vendar ju niso nikoli našli, čeprav so Avstrijci že naročili vislice na Manziolijevem trgu, vsaj za opozorilo, če ne drugega. Vsi drugi so bili kaznovani. Nekateri na več let prisilnega dela, drugi na temnico, večina tudi na denarne kazni. Proces ni bil ravno preprost, saj je v nemirih na izolskem trgu sodelovalo skoraj 1500 meščanov.

Komaj 214 let pozneje sedim na istem, tokrat povsem poletno brezbrižnem Manziolijevem trgu, kjer mi ob mizici pred palačo to kruto izolsko zgodbo razlaga Silvano Sau: »Vse, kar se je pomembnega zgodilo v mestu, se je zgodilo na tem trgu.«

Silvano Sau je Izolčan in tudi njegovi predniki so bili. Študiral je v Ljubljani, sprva je delal v zunanjetrgovinskem podjetju v Nabrežini pri Trstu. »Potem pa je Mario Abram, direktor Radia Koper, poslal zelo mlado novinarko Lidijo Kozlovič, poznejšo tržaško igralko, da me pregovori za delo v novinarstvu. Ni mi bilo treba dvakrat reči,« se spominja leta 1964. Leta 1970 je prišel v ožjo skupino, ki je ustanovila TV Koper Capodistria.

Najprej je bil odgovorni urednik TV Koper in pozneje dva mandata direktor centra RTV Koper. Od upokojitve veliko dela na sedežu italijanske skupnosti, ki ima prostore v palači Manzioli, in se ukvarja z izolsko zgodovino. Napisal in izdal je tri knjige ter sodeloval pri več kot desetih knjižnih publicističnih projektih.

Izolo so naselili že Rimljani, ki so v Simonovem zalivu zgradili morsko vilo. Bila je počitniška postojanka, a hkrati gospodarska naselbina. Tu so pretovarjali vino, olje, ribe, morda tudi sol.

Velike skale potopljenega dolgega pomola v zalivčku pred plažo Simonovega zaliva še danes pričajo o tem, da je bilo tukaj pred dvema tisočletjema pomembno in živahno pristanišče, mozaiki pod prstjo pa, da so tod živeli bogataši.

Pozneje (menda leta 452) so prebivalci Ogleja bežali pred Huni, pred groznim kraljem Atilo in njegovim »božjim bičem« ter se umaknili v istrske kraje, tudi na izolski otok.

Težave s kadri

Prvi pisni dokument o obstoju Izole je iz leta 932. Govori o tem, da so se nekatera istrska mesta dogovorila z Benetkami, da jih bodo varovala na morju. V zameno so jim morali na leto plačati 100 amfor najboljšega istrskega vina. Prvo javno šolo so ustanovili 1212, pravi Sau in dodaja, da so Izolčani izgubili arhiv leta 1903, ko jim je dokončno pogorel. Tudi prej so malomarno ravnali z gradivom, saj so v papirje zavijali zelenjavo na tržnici, meso in ribe...

Ko so se prvi Izolčani naselili na otoku, so mu rekli preprosto Otok – Insula. Od takrat mesto nosi to ime. Najstarejše ime za ta kraj pa je Haliaetum. Razlag za to je več. Prva pravi, da je imel Haliaetum keltsko-tračanske korenine in da beseda po grško pomeni morski orel. (Številni Izolčani v šali pritrjujejo, da bi to bilo lahko res, saj sta v zadnjih nekaj desetletjih vsaj dva pomembneža v Izoli s tem imenom: Davorin Adler – adler je po nemško orel – in Bogdan Orel, direktor in lastnik Galeba.)

Po navedbah zgodovinarja Pavla Naldinija bi Alietski trg (današnji Manziolijev) lahko dobil ime po besedi alieut, ki pomeni ribolov, veda o ribah pa alieutica. Naldini je leta 1700 pisal, da je bila Izola obdana z obzidjem, Silvano Sau pa pravi, da so ga v 19. stoletju preprosto zrušili, uporabili za gradnjo hiš, mostove in povezovanje otoka s kopnim.

Zakaj je golobica z oljčno vejico simbol Izole? Krivci so hudi Genovčani, ki so se po opustošenju Kopra leta 1380 podali še proti Izoli in po eni različici zgodbe to počeli s tritisočglavo konjenico. Prespali so v dolini Pivol (pod današnjo bolnišnico), zjutraj, ko so hoteli napasti mesto, pa se je z morja dvignila megla (nabrž je bilo februarja) in mesto skrila pred sovražno vojsko, ki je zgrešila smer in se usmerila proti drugim istrskim krajem.

Druga različica pa pravi, da so Genovčani z ladjevjem pripluli pred Izolo, kjer so se spet znašli v megli, zagledali so belo golobico in pluli za njo, misleč, da jih vodi k obali, v resnici pa je letela stran od Izole. Tako je rešila mesto in odtlej je v mestnem grbu.

»Izola je imela vedno precejšnje težave s kadri in inteligenco,« odgovori Silvano, ko ga pobaram, kdo so bili največji izolski možje. Podestate je imenoval beneški senat za tri leta, župani pa za pisarje in druge pomočnike niso smeli zaposlovati prijateljev in sorodnikov niti drugih meščanov, zato so morali najemati tiste količkaj izobražene može, ki so prihajali od drugod in so bili na voljo.

Največji Izolčan je brez dvoma geograf in kartograf Pietro Coppo, ki je leta 1525, le dobrih 30 let po odkritju Amerike, izdal znameniti Atlas (hranijo ga v piranskem Pomorskem muzeju) s 15 zemljevidi vsega sveta. In le tako kratek čas po Kolumbovem odkritju je imel Izolčan eno prvih predstav o tem, kako je videti ves novi kontinent.

V Izolo je prišel z bogato beneško družino, ki se je ukvarjala z bančništvom. Ko je bil star 60 let (1530), ga je prijatelj prosil za izdelavo novega natančnega zemljevida Istre. Zato je za dva meseca odrinil s čolnom na vesla in jadra od Timave do Raše, pozneje je prehodil velik del notranjosti velikega polotoka. Pogosti izolski odposlanec v Benetkah je narisal zemljevid z vsemi čermi, plitvinami, rti in otoki, poimenoval je vrsto krajev, večina imen je živih še danes.

Niso bili lačni, 
bogati pa tudi ne

Silvano Sau pravi, da se je Izola ribiško razvila šele konec 19. stoletja, ko je tam zrastlo pet tovarn za predelavo rib, pozneje tudi mesa, zelenjave in sadja. Konec 19. stoletja in na začetku 20. se je spreobrnila v industrijsko mesto.

»Nastal je delavski razred, civilna družba, delavske hiše, kulturni dom, predelava rib je povzročila revolucijo v mestu. Zaradi teh tovarn Izolčani nikoli niso bili lačni. Izola sicer ni imela velikih bogatašev, a skoraj vsak meščan je imel košček zemlje nekje zunaj mesta. In še v 50. letih prejšnjega stoletja so zjutraj z oslički hodili iz mesta na te svoje njive. Ne verjamem, da je lahko termalna voda, ki so jo odkrili v 19. stoletju, kakšna velika rešitev za kraj. Lahko pa bi mu kaj pomagala. Kljub vsemu se mi zdi, da Izola nikoli ni znala poiskati svoje identitete in duše. Enkrat imamo župana, ki ga ni, drugič je župan nekdo, o katerem ne vemo, če bo, tretjič sta župana dva, pogosto župani niso iz mesta...«

Silvano Sau je bil tudi sam politično dejaven. Bil je poslanec v zadnji zvezni skupščini. »Takrat smo si sami podaljševali mandat: do nadaljnjega. Smo pa morali z zadnjega zasedanja bežati iz skupščine pri stranskih vratih, ker nas je pred beograjskim parlamentom čakala naščuvana množica,« razlaga Sau.

Zelo je nezadovoljen, ker se Izola ne razvija ustrezno. Gradili bi v Simonovem zalivu, v tako imenovanem Trikotniku pa na območju nekdanje tovarne Arigoni, sedanje tovarne Delamaris in ladjedelnice... Ampak kaj bi gradili? »Italijanski turistični strokovnjaki so mi nekoč zagotovili, da lahko v mestu, kjer stalno prebiva več kot petina vikendašev, pozabimo na tvoren turistični razvoj.«

»V zadnjih letih imam vse bolj neprijeten občutek razdvojenosti med lastno pripadnostjo mestni strukturi in pripadnostjo izginulemu zgodovinskemu tkivu. Ta razdvojenost v nekem trenutku postane trpljenje in nestrpnost do nečesa, kar je vedno dlje od ideje, ki sem si jo morda sebično in zgrešeno ustvaril,« pravi Silvano Sau, ki je bil 20 let večni izolski podžupan.

Zdaj to ni več, a je prepričan, da mesta že dolgo ne vodijo primerno. Še najraje odkriva stare modrosti in stare zgodbe. »Poglej uro na stolpu cerkve Marije Alietske! Tam raste zelenje in obeta, da je še zmeraj dovolj temeljev za boljše, novo življenje v Izoli.« Samo da ne bo novih ljudskih vstaj in linčev.