Tiskane izdaje
Za rep podgane vam nihče več ne da niti beliča, pred stoletjem bi zanj dobili bogato nagrado iz državne blagajne. Takrat je bila vojna med človekom in podgano še odkrita in javna, danes se bitke vrstijo bolj skrito, a jih očitno še dolgo ne bo konec.
Za zdaj si človek le domišlja, da bo vojno s podganami in mišmi dobil. A vsakodnevne diverzantske akcije glodalcev dokazujejo nasprotno. Aprila lani so miši tako »za vajo« pregrizle žice na treh slovenskih vojaških pilatusih in onesposobile četrtino državnega vojnega letalstva. Letos so podgane okupirale enega od idrijskih stanovanjskih blokov...
Tri četrt tisočletja pred našim štetjem so asirskemu kralju Sanheribu zadnjo noč pred odločilnim vojaškim spopadom z Židi podgane pogrizle večino tetiv na lokih vojščakov. Herodot poroča, da je bitko zato gladko izgubil. Podgane in miši so skrbele že Feničane in Etruščane, celo Aristotela in Plinija; med izkopavanjem Pompejev so našli veliko podganjih skeletov in tako ovrgli stoletno prepričanje, da so podgane prišle v Evropo šele v srednjem veku. Ni dvoma, da so ti prebrisani glodalci prihajali na našo celino z ladjami križarjev, in sploh so bile podgane ves čas zvesti ladijski slepi potniki, ki jih niti noben kapitan ni mogel zmetati v morje in se jih rešiti, saj so odlične plavalke.
Skupni dom
Podgane so povzročile največjo evropsko morijo, ko so se z ladjami italijanskih trgovcev pripeljale na Sicilijo leta 1348. Takrat so Turki oblegali mesto Caffa ob Črnem morju, a ga niso mogli zavzeti. Zato so s katapulti metali čez obzidje razpadajoča trupla umrlih zaradi kuge in zasejali v zaprtem mestu obupno morijo. Trgovci so pobegnili in na ladjah v Messino na Siciliji odpeljali okužene črne podgane.
V nekaj tednih in mesecih je bolezen zajela Sardinijo in Korziko, kmalu je bila v Provansi... Vse to je navdihnilo Giovannija Boccaccia, da je začel pisati Decamerona: deset mladih pobegne pred kugo na deželo in si deset dni pripoveduje zgodbe, ki so še danes vrhunec novel.
Po nekaterih ocenah je na zemlji vsaj toliko podgan kot ljudi. A je podgana, ki se je z drugimi glodalci pojavila že v eocenu, približno 50-krat starejša od človeka.
Človek gradi domove zase, sočasno pa za podgane in miši, torej za svoje sovražnike. No, ta trditev bi zahtevala temeljito tuhtanje: so podgane in drugi glodalci res naši sovražniki, so le naši spremljevalci ali pa tatovi našega imetja in blaginje?
Vsekakor se brez vloge in smisla niso razvili na razvejanem zoološkem deblu tega planeta. So povsem navadne kožuščkaste živalce, ki niso nič krive, da so se znašle v krogu prenašalcev kuge in drugih bolezni, in ki si niso same določile jedilnika, za katerega najdejo največ stvari prav v človekovi shrambi, na njegovem smetišču in celo v greznici.
Črna ali siva – enako trdoživa
Črna (Rattus rattus) in siva podgana (Rattus norvegicus) sta izjemno trdoživi živali. Nekako sta si razdelili življenjski prostor: črna je doma na podeželju, siva (tudi rjava, kanalska ali norveška) pa v naseljih. Siva je selivka in njena prvobitna domovina je bila srednja Azija, mnogi preučevalci pa trdijo, da jo je v Evropo pregnal hud potres leta 1727.
A tudi če je ne bi ta, bi jo že zaradi njenega selitvenega značaja pač kaj drugega. Celo na puste in osamljene otoke je prišla, zato se za njeno navzočnost po vsem svetu ni treba bati. Znane so njene selitve v velikih skupinah. Veliko srhljivih pričevanj o srečanjih s potujočimi glodalskimi množicami je še živih med starejšimi ljudmi.
Siva ali norveška podgana je večja od črne. Doseže do 26 centimetrov v dolžino, k čemur je treba dodati do 20 centimetrov repa, tehta pa lahko tudi do pol kilograma. Črna ali domača podgana zraste do 23 centimetrov v dolžino, rep celo do 28 centimetrov, in je polovico lažja od sive sestre. Seveda je mogoče najti kapitalne primerke, ki presegajo povprečje. Zanimivo je, da večina ljudi srečanje z odraslo podgano opisuje kot srečanje z veliko in krvoločno zverjo, kar le dokazuje človekov strah pred tem glodalcem, z resnimi merami in velikostjo živali pa nima kaj dosti opraviti.
Glodalci so izredno plodna vrsta. Samica sive ali črne podgane koti od tri- do petkrat na leto, vsakokrat po deset ali celo ducat mladičev, tako da iz enega para v enem letu lahko dobimo celo 60 živali. Povprečno živijo le šest mesecev, vendar so že našli takšne, ki so imele pet ali celo šest let, če so bile življenjske razmere dovolj dobre. Siva podgana se je sposobna nenehno razmnoževati v hladilnicah, kjer je stalna temperatura okrog ničle, gnezdo si lahko naredi celo v zamrznjenem mesu.
Podgane in miši povzročajo velikansko škodo na poljih, v shrambah, hišah, silosih, skladiščih, torej povsod, kjer človek zbira in hrani živež ali druge materiale. Pred njimi niso varne niti električne ali vodovodne napeljave. Silna požrešnost živali je, na primer, na Irskem uničila vse žabe, na nekem danskem otoku so požrle vse ptiče. Če hrane zmanjka in je populacija številna, se začneta boj in medsebojno uničevanje. Podgane, miši in drugi glodalci lahko na poljih uničijo desetino in več pridelka, ponekod celo polovico.
Na leto lahko podgana požre 37 kilogramov kruha ali ustrezno količino drugega živeža. A to še ni vse, saj s svojimi iztrebki in urinom poleg tega uniči še 20-krat toliko hrane. Podgana na dan poje za šestino svoje telesne teže, to je toliko, kot če bi človek na dan pospravil od deset do petnajst kilogramov živil. Toda pri tem niti ni rekorderka: velika poljska miš je sposobna v enem dnevu pospraviti več zrnja, kot je sama težka, poljska voluharica pa celo za tri in pol svoje telesne teže v enem samem dnevu. Če bi imela takšne potrebe na primer krava, bi na dan pospravila od polovice pa vse do tone sena.
Iztrebki in urin glodalcev so pravo kemično bojno sredstvo podganje vojske v vojni s človekom. Skoraj dva centilitra (slabo šilce, bi rekli mi) podganjega urina na dan in do 70 značilnih kroglastih drekcev pa še oskubljena dlaka in izjemno neprijeten vonj so dovolj, da je v samo nekaj dneh uničena celotna shramba. Podgana bi v enem letu v njej pustila okrog 25.000 drekcev, težkih skoraj dva kilograma, za mišjo pa bi jih ostalo le nekaj tisoč manj.
Glodalski orkester
Najhujše glodalsko orožje je prenašanje bolezni. Ob misli na podgane takoj pomislimo na kugo, ne da bi se zavedali, kako dolga in negotova je bila pot do spoznanja, da so v krog najhujših epidemij vključene predvsem črne podgane. Prve zapise o kugi imamo že pol tisočletja pred našim štetjem v Egiptu. Pri mnogih poznejših epidemijah predvsem v pristaniških mestih so morda sumili na povezavo s podganami, a je nihče ni dokazal ali potrdil. V tisoč letih, tja do 1570., je Dubrovnik doživel 30 epidemij, Zadar deset. Beneška republika (nekaj let je bil pod njenim okriljem tudi Trst) je od 10. do 14. stoletja doživela 40 epidemij. Da so slutili, kje tičijo vzroki, so dokazali z gradnjami karanten v pristaniščih. Prav Dubrovnik je leta 1377 zgradil prvo.
Nekako po občutku so mornarje in trgovce v njih držali štirideset dni in ta quaranta jim je dala tudi ime. Drugače so se imenovale lazareti, po bolnišnici sv. Lazarja v Rimu, kjer so se zdravili kužni bolniki. Ime so prevzeli posamični kraji, tudi mi imamo mejni prehod z Italijo v kraju Lazaret.
Najhujša epidemija kuge je v Evropi med letoma 1345 in 1350 pobrala dobrih 43 milijonov človeških življenj. Na desettisoče mest in krajev je opustelo. Epidemije so Evropo redčile še naprej: London je leta 1665 izgubljal po deset tisoč prebivalcev na teden, leta 1720 je v Marseillu kuga ugonobila 86.000 meščanov, še leta 1803 je Carigrad plačal davek s 150.000 ljudmi. In kuga ni za zmeraj mrtva, še vedno je nekje v zasedi.
Francoski zdravnik in raziskovalec Yespin je odkril bacil, ki jo povzroča. Izbruhne na hitro, z visoko vročino, bruhanjem, otečenimi bezgavkami. Otekline lahko postanejo krvave, črne lise so dale ime črni smrti. Vendar niso za vse krive samo podgane, saj se bacil na človeka prenaša z bolhami, ki so pile okuženo kri pri podganah, in le redko neposredno z ugrizom podgane. Še redkeje se prenese kapljično in povzroči pljučno kugo.
Poleg zdravil proti kugi je človek razvil in zdaj v razvitem svetu že redno in organizirano uporablja »atomsko bombo« za glodalce. Med drugo vojno so v Ameriki odkrili kumarin, ki je antikoagulant in preprečuje strjevanje krvi ter pri zaužitju povzroča notranje krvavitve in smrt glodalca, ki ga je premamila takšna vaba. A skrbniki in izvajalci rednih deratizacij vedo povedati, da miši in podgane hitro posumijo, da so odkrile novo zalogo hrane, in včasih celo žrtvujejo preizkuševalca iz svojih vrst, potem pa kot kakšni laboranti počakajo na konkreten preizkus, ali je najdena zaloga sploh užitna.
Če danes ne trepetamo več pred kugo in se ne bojimo mrtvaškega plesa, v katerem je s seboj odnašala vse, kar ji je prišlo na pot, pa zadnje desetletje veliko govorimo in tudi trepetamo pred mišjo mrzlico, ki jo prav tako prenašajo s svojimi iztrebki in urinom miši, zagotovo pa tudi podgane in voluharji.
