Tiskane izdaje
Nesmrtnost = skrajna beda
Kako bi bilo, če bi ... Če bi imel neprebojni ščit, me nič ne bi moglo uničiti, sam pa bi lahko mirno, brez praske in škode, pregazil svoje nasprotnike. Na meni bi se krhali meči, lomili ščiti in odbijale krogle. Še kar zelo vabljivo. To so bile mokre, no, digitalne sanje nas malih mulčkov, ki smo nažigali igrice na takratnih tehnoloških dosežkih z imenom ZX Spectrum ali Commodore 64.
Takšna nepremagljivost je bila na voljo v marsikaterih igricah, a le za zelo kratko odmerjen čas in kot poseben nagrada. Ker sem bil (in sem še vedno) popoln igralni retardiranec, sem si takšen bonus zgolj redko prislužil. A včasih ti je kakšen osmarček ali sošolcev brat namignil skrivno kombinacijo tipk, ki te ni le začasno, ampak kar za stalno spremenila v neuničljiv in neustavljiv vojni stroj.
Hodil si po dnu morja, brodil po žareči lavi, kljuboval viharjem, se smejal v brk sovragom. Kdor koli ti je stopil na pot, je bil neusmiljeno poteptan. Postal si nesmrten. Do konca igre, seveda, ko si po nekaj minutah prišel v zadnjo sobo (level), tam zbil še ta zadnjo oviro in se povzpel na rekordni Olimp ter se vpisal na prvo mesto. Imela pa je ta nesmrtnost dve zelo slabi lastnosti.
Jasno, nihče ti ni (in to povsem upravičeno) verjel, da si to res zmogel. Ampak tudi moji sošolci niso. Veliko slabše je bilo, da je igrica postala nezanimiva. Vedel si, kaj te čaka, poznal si vse sobe in ravni, spoznal si vse pasti in hudobce. Skrivnost odkrita, čar je izginil. Nesmrtnost je dolgočasna.
Več na www.polet.si
