Polet z balonom pozimi

»Bo, ne bo?« smo se spraševali, ko smo v enem najhladnejših juter tega leta pogledovali v nebo. V prezeblih dlaneh smo v kavarni stiskali vroče skodelice čajev in kav ter čakali na vremensko milost, da nam omogoči nadzemeljsko izkušnjo. Skozi čedalje redkejše oblake se je končno le prebilo jutranje sonce. Bo. Zapeljali smo se v barjansko vasico Bevke in oboroženi z vsemi zimskimi oblačili, ki jih premoremo, s prikolice raztovorili opremo: košaro in padalo. Čakal nas je polet z balonom nad pobeljeno Ljubljano. »Pozimi je zaradi vremenskih razmer – megle in padavin – manj priložnosti za izvedbo poletov. Dostopi na travnike ob vzletu in pristanku so oteženi in včasih nemogoči. Če je na tleh sneg, je sicer v redu, če pa ga ni, se zaradi hladnega vremena tla zlepa ne posušijo in je treba zelo paziti, da se kupola balona ne umaže,« je zimske balonarske zagate naštel inštruktor Filip Štucin iz Balonarskega centra Barje.

Balonarstvo je zanj komercialna dejavnost, šport in užitek v prostem času, vse hkrati. Kmalu bo že dvajset let, odkar ga je znanec pozimi povabil na ogled postavljanja balonov na Barju, poleti pa ga je nadomeščal kot merilca vetra na državnem balonarskem prvenstvu. Zaradi njegovega poklica – meteorologa – so ga hitro sprejeli medse. »Vse lepe stvari zasvojijo; mene je balonarstvo,« priznava Štucin.

Čedalje boljši
Splezali smo vsak v svoj prekat in sedmerica (ekipa šestih voajerskih navdušencev in pilot) je z dobre pol tone bremena poletela v nebo. Povsem tiho, mirno, elegantno smo zdrseli do nadmorske višine 900 metrov. Nič sunkov, bolečega izenačevanja pritiska v ušesih, vrtoglavice ali drugih stranskih učinkov letalskega poleta. Samo lahen vetrc v laseh, sonce na licih in letnemu času primerno pošten mraz v nogah. »Na splošno je polet z balonom prijetnejši kot polet z drugimi plovili. Premikanja in pospeškov tako rekoč ne čutimo. Kljub občasnemu šumu zaradi prižiganja gorilca so baloni še vedno tišji od motornih plovil, kot so letalo, motorni zmaj ali helikopter,« pove Štucin.

Balon je zmagovalec tudi zaradi razgleda. Mala in domača Ljubljana je nenadoma postala povsem neznano mesto; vsakdanji Vič, Trnovo, Rožnik, Murgle, Ljubljanski grad, Poljane, Zalog, Moste in do koder je seglo oko so postali turistične zanimivosti. Klik, klik, klik, so rožljali fotoaparati in lovili igro senc na beli podlagi. Radosti balona, razloži Štucin: »Panoramo lahko opazujemo na vseh straneh, lahko si privoščimo pogled navpično navzdol, za ogled zanimivih podrobnosti na tleh imamo dovolj časa.« Ena ura se je nenadoma zazdela občutno premalo.

Mehka realna tla
Med miniaturnimi hiškami in prostranimi zasneženimi planjavami so se vile avtoceste, naključno uhojene poti in speče poljedelske brazde. Avtomobile so dopolnjevali sprehajalci psov. In njihov občasni lajež. »Psi imajo balon nagonsko za grožnjo in z lajanjem že od daleč opozarjajo nanj. Ob nenadni pojavitvi balona pa se lahko zelo prestrašijo, skrijejo ali celo zbežijo od doma,« pove Štucin. A razloga za preplah, vsaj za nas, človeške potnike, ni bilo. »Balon je, statistično gledano, najvarnejše plovilo. To ji zagotavljata preprosta konstrukcija in oprema, hitrosti so majhne, čeprav vse odpove, proti tlom pada s hitrostjo padala,« pravi Štucin.

Na realna tla smo se potopili z neznansko lahkostjo letenja; s pokrčenimi koleni smo mehko pristali na veliki belini sredi Zadvora. Debitanti smo prestali balonarski krst: kleče, posuti s prstjo, ošvrknjeni s plamenom in poškropljeni s penino – baloni namreč letijo med nebom in zemljo, med ognjem in šampanjcem. Postali smo plemeniti baroni oziroma plemenite baronice Zadvorske. Še vedno je bilo globoko pod nič stopinj Celzija. A bilo je lepo. In kot rečeno, lepota zasvoji. Najbrž nas bo kar nekaj kmalu znova potrebovalo nov odmerek.