Politike se menjajo, ogledalo ostaja

Na začetku letošnjega oktobra je bilo njihovih naslednikov 825, vsega skupaj pa se na naslednici šole, fakulteti za družbene vede, šola nekaj manj kot 3500 študentov. V pol stoletja se je v prostorih za Bežigradom zvrstilo na tisoče študentov, s katerimi je delalo na stotine učiteljev in raziskovalcev. Edini, ki je tam od začetka leta 1961 do danes, je profesor sociologije dr. Niko Toš.

Začetnik raziskav javnega mnenja v Sloveniji je še vedno predstojnik Centra za raziskave javnega mnenja; ustanovil ga je leta 1966. Njegove izsledke so postrani gledali že komunisti v 60. letih, nič bolj jim niso naklonjeni politiki danes. A Toš pravi, da tudi brez vlade kot naročnika raziskav politiki držijo ogledalo še naprej.

Kakšne so bile leta 1961 razmere v Sloveniji?

Bilo je pozitivno, zanimivo obdob­je, obdobje začetne liberalizacije v slovenski in jugoslovanski družbi. Po eni strani se je kazala gospodarska kriza, po drugi pa so v Sloveniji takrat nastajali projekti, kot so letališče na Brniku, Luka Koper, pojavljale so se zamisli o avtocestah. Tudi v družboslovju se je prostor odpiral. Leta 1959 so v Ljubljani ustanovili sociološki inštitut, leto pozneje so na filozofski fakulteti ustanovili sociološko katedro in začeli izvajati študij sociologije. In leta 1961 so ustanovili visoko šolo za politične vede.

Je bila njena ustanovitev znamenje novih časov ali pa je bila valilnica novih kadrov za zvezo komunistov?

Ustanovitelji so imeli različne predstave. Del politike je res pričakoval, da bo šola prispevala k boljši izobraženosti političnih kadrov. Že med zbiranjem učiteljskega zbora pa se je pokazalo, da gre za korak v graditvi nove znanosti, družboslovja.

Kdo so bili prvi predavatelji? Od kod so pridobili znanje?

Program je bil obče družbosloven, humanističen, z elementi filozofskega in zgodovinskega znanja. Na začetku so na šoli predavali ugledni profesorji z drugih fakultet. S pravne profesorja Jože Goričar in Gorazd Kušej, z ekonomske profesorji Stane Kraševec, Ivan Lavrač in Dolfe Vogelnik. Tudi ravnatelj Heli Modic je bil prej dekan pravno-ekonomske fakultete. Vsak je predaval svoje specifično področje, sociologijo, teorijo države, politično ekonomijo, statistiko. Bili so ugledni, izobraženi družboslovci. Ob njih se je pojavila skupina mladih, ki smo se usmerili v politične vede in sociologijo.

Kdo pa so bili prvi študenti? Je bil vpis na šolo prost ali so obstajala kakšna sita?

Prvi generaciji sta bili izbrani, kakor ste rekli, za valilnico kadrov. Prijavili so se starejši, v praksi preizkušeni študentski kandidati, ki so končali različne višje strokovne šole, na primer upravne ali pedagoške. Po letu diferencialnega študija so se vpisali v tretji letnik visoke šole za politične vede.

Je bila to še generacija partizanov?

Deloma, vendar so bili zraven tudi mlajši. Bili pa so aktivni v različnih okoljih in regijah Slovenije. Dve leti so zelo vneto študirali, da so prišli do diplome. Nekateri so se potem uveljavili kot raziskovalci.

Se mogoče spomnite študentov iz generacij sredi 60. let prejšnjega stoletja, ki so zdaj znani na znanstvenem in političnem področju?

Med prvimi iz teh zgodnjih generacij so profesor Zdenko Roter, ki je postavil temelje religiološkega raziskovanja, mednarodno priznana komunikolog akademik Slavko Splichal in sociolog, zdaj profesor na filozofski fakulteti Rudi Rizman, ki sta široko odprla prostor družboslovnega raziskovanja. Potem je bila med zgodnjimi študenti vrsta profesorjev, utemeljiteljev novih strokovnih področij, kot Marjan Svetličič, Bojko Bučar, Ivan Svetlik, Zinka Kolarič, Ivan Bernik in skupina zdaj na fakulteti delujočih rednih profesoric in profesorjev.

Kaj pa politiki?

Prvi diplomanti so sicer odhajali nazaj v državne in politične strukture, vendar je bera politikov bogatejša v poznejših generacijah. So pa učitelji in študenti aktivno sodelovali v vseh procesih družbenih gibanj, že na prehodu iz 60. v 70. leta, v 70. letih in izrazito v 80. letih prejšnjega stoletja. Nova družbena gibanja si je pravzaprav težko predstavljati brez sodelovanja angažiranih družboslovcev s te ustanove. Dali so jim izjemen zagon. Ne samo v Sloveniji. V jugoslovanskem združenju za sociologijo smo kritično obravnavali ključna vprašanja družbenega razvoja, predvsem demokratizacije sistema. Zato so nas na prehodu iz 70. v 80. leta ostro kritizirali in nas imenovali »krizologi«, kar je bila negativna politična oznaka za slovenske in z nami povezane zagrebške ter beograjske sociologe, ki smo vodili razpravo o konceptu in sistemu takratne družbe.

Učitelji in študenti so imeli velik vpliv tudi na gibanje Nove revije, v katerem so bili ključni Tine in Spomenka Hribar, Dimitrij Rupel in še cela vrsta takrat mladih družboslovcev. Tudi pri pisateljski in sociološki ustavi s konca 80. let je sodelovala vrsta sociologov. Ko javnost nekritično, morda premalo informirano ocenjuje današnjo fakulteto za družbene vede, se zakriva izjemen intelek­tualni in kritični potencial, ki prihaja z nje. Fakulteta je v petih desetletjih več kot upravičila svoje delovanje.

Katere spremembe v 60. letih so privedle do tega, da se je tako imenovana politična šola leta 1970 preoblikovala v akademsko ustanovo, fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN)?

Predvsem je potekala organska rast v smeri utrjevanja disciplin. Če je bila prvotna šola enotno družboslovno-humanistična, so se z razvojem vedno bolj uveljavljale tri temeljne discipline – sociologija, politologija in komunikologija, ki smo jo na začetku poimenovali novinarstvo. Že leta 1968 se je šola preimenovala v visoko šolo za sociologijo, politične vede in novinarstvo. V teh disciplinah se je razvila tudi v osrednji raziskovalni inštitut v Sloveniji. Odpirali smo prostor novim družboslovnim dis­ciplinam, na primer mednarodnim odnosom in obramboslovju v polju politologije, družboslovni informatiki v sociološkem polju, tržnemu komuniciranju v polju komunikologije. Leta 1970 smo se dokončno odtrgali od dominantnega vpliva politike in kot fakulteta vstopili v univerzo.

Zakaj se je po osamosvojitvi, ko se je FSPN preimenovala v fakulteto za družbene vede (FDV), vpis tako enormno povečal?

Gre za premike v sistemu vrednotenja in izrazite premike v zaposlit­venem polju.

Se vam zdi, da glede na razmere FDV daje Sloveniji preveč diplomantov?

Da, vendar to velja za visoko šolstvo nasploh. V tem desetletju bomo morali temeljito razmisliti o programski ponudbi in odgovornosti izo­braževalcev do študentov nasploh. Mislim, da je pretirano število fakultet in šol v družboslovnem polju, še posebno v polju ekonomije, menedžmenta, kar vse ustvarja vtis o širini možnosti zaposlovanja.

Pet let po začetku delovanja visoke politične šole ste leta 1966 ustanovili Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij (CJM). Kaj je bil cilj centra?

Mlade sociologe, med katerimi sem bil takrat, so na začetku postavili predvsem v učiteljske vloge, vendar smo vedeli, da lahko svojo profesio­nalno vlogo uresničujemo samo z živim raziskovanjem. S CJM in drugimi raziskovalnimi centri smo oblikovali temelje za trajnejše raziskovanje družbenih pojavov. Družbenih ved ni brez živega raziskovanja, ker je drugače samo čista teorija. Za resno raziskovanje pa sta nujna infrastruktura in urejeno institucionalno okolje.

Kako je na raziskave javnega mnenja gledala takratna oblast?

Na začetku, to je bilo obdobje začetnega liberalizma, smo dobili ustrez­no podporo. Vendar so hitro ugotovili neskladja med izidi raziskav in njihovimi prepričanji. Takrat se je začelo še vedno bolj ali manj napeto razmerje med politiko in sociologijo.

Politiki ni bila všeč podoba v ogledalu?

Leta 1968 smo izvedli prvo raziskavo v sklopu še vedno trajajoče raziskave Slovensko javno mnenje in zaradi izidov sem se moral zagovarjati na nekem političnem forumu. Ostro so me kritizirali, znani novinar Dušan Dolinar pa je zbranim dejal: »Saj je jasno. Raziskava vam kaže sliko v ogledalu. Radi bi razbili ogledalo, ne pa razpravljali o ugotovitvah.« Takšen je odnos politike do raziskav še danes.

CJM je najbolj znan po raziskavi Politbarometer ...

Mislim, da je CJM najbolj znan po raziskavi Slovensko javno mnenje, ki jo izvajamo že več desetletij in z njo od leta 1991 sodelujemo tudi v mednarodnih raziskavah. Naši podatki so v vseh pomembnih svetovnih družboslovnih datotečnih centrih, od Michigana, Essexa, Bergna do Kölna in Dunaja.

Res pa je, da je medijsko najbolj znan Politbarometer. Najprej smo ga delali vsak mesec, zdaj ga izvajamo štirikrat na leto. Vmes smo izgubili podpornika, ker nam je politika – saj veste, katera – leta 2005 čez noč odpovedala leto prej na novo podpisane pogodbe. Vendar vztrajamo naprej, še naprej držimo ogledalo.

Po toliko letih neprekinjene raziskave bi lahko verjetno precej natančno opisali povprečnega slovenskega volivca?

Ne, ker ga ni, ha, ha. Če ocenjujemo to, kakšno vlogo države pričakuje, je slovensko volilno telo levo usmerjeno. Ljudje pričakujejo, da država ustvari razmere za znosno preživetje vseh. V jedru razumevanja države je njena socialna vloga. Prevladuje mnenje, da mora država poskrbeti za delovanje zdravstva, šolstva, sociale, kulture in za odpiranje možnosti za gospodarsko delovanje. Država mora skrbeti, da ni prevelikih razlik v družbi. Te niso del Slovenčevega vrednost­nega sveta. Nasploh so v zadnjem času, kot posledica krize, po vsej Evropi prevladujoče kritične ocene neoliberalnih ureditev in zahteve za oživitev socialne vloge države.

Se je v letih izvajanja Politbarometra zgodil kakšen večji premik med levico in desnico?

Najbolj povedni so volilni izidi sami. Iz njih lahko ugotovimo, da na volitvah odloča o zmagovalcu sorazmerno majhna skupina, kakšnih 200.000 volivcev, ki se premikajo med političnima poloma. Izrazitih premikov pravzaprav ni.

Ker smo ravno pred predčas­nimi volitvami: kaj pomeni tako množično nastajanje različnih strank, gibanj, list, da jim človek komaj sledi?

Očitno se nismo zavedali, da je toliko zametkov nezadovoljstva, toliko projektov za obvladovanje razmer, toliko potencialne energije za njihovo spreminjanje, kot jih zdaj bruha na plano.

Je občutek, da se nove politične formacije oblikujejo predvsem na levici, upravičen?

Pojavljajo se na celotnem političnem spektru. Desnica ni nič manj vznemirjena in nič bolj homogena od levice. V volilnem telesu sicer zaznamo dobro petino ljudi kot nekakšno konservativno jedro, ki izraža več odklanjanja, več zavračanja libertarnih ureditev, zavračanje marginalnih skupin in njihovih pravic … To jedro se povezuje predvsem z eno stranko, kar daje desnici videz trdnosti. Vendar se v teh dneh kaže, s pojavi novih izbir tudi na desnici, da ta homogenost ni takšna, kakor se zdi. Za utrditev demokratičnih procesov v Sloveniji bi bilo odločilno, če bi stranke, kot nosilke parlamentarnega sistema, same sebe povprašale, kako udejanjajo načela demokracije v svojem notranjem življenju. Če bi to uporabile kot princip notranje samokontrole, bi dobili sodelujoče stranke, namesto strank v nenehnem spopadu, kakršne imamo zdaj. Stranke bi tako postale odprti prostori razprav o ciljih razvoja, in ne zaprti svetovi zarot.