Tiskane izdaje
Zdaj se voda počasi umika s Planinskega polja. Še kakšen mesec ali tri tedne pa je ne bo več, je napovedal kmet, ki je držal motiko v rokah. Z ženo sta težko čakala, da bo razmočena zemlja nekoliko presahnila in bosta lahko obdelala vrt. »Ah, letos ni nič več vode kot prejšnja leta, se je pa dolgo zadržala. Zdaj bi travniki že morali zeleneti,« je razglabljal možakar gromkega glasu in gledal proti polju, izdatno prekritem z vodo.
S sosedove staje se je k njemu radovedno stegoval eden izmed peterice konj. »Precej so shujšali,« je ugotavljala žena in tudi pripomnila, da težko čakajo, da polje ozeleni – čeravno je najlepše, ko se na njem ustvari velikansko jezero. Nad njegovo gladino se dvigajo krošnje, do polovice potopljeni prometni znaki in smerokazi, kjer voda ni globoka, je s pogledom mogoče slediti vijuganju stez – dokler tudi obrisi povsem ne poniknejo v globini.
Lokalni vatli
Na Planinskem polju to ni nič nenavadnega. Ljudje z vodo živijo, jo pričakujejo in se navsezadnje (vsaj kmetje) veselijo tudi dne, ko se umakne. Za tem ni nikakršne znanosti, njihovi vatli so preprosti: voda je res visoka, ko seže do stopnic Cerkve Sv. Roka v Planini ali denimo tako visoko, da je na tistih domačijah, ki so bliže »obali«, pod vodo tudi kakšen štedilnik v kuhinji ...
Merilo, ki je bliže nekomu, ki Planinsko polje le občasno obišče, je cesta, ki vodi iz vasi Planina in je večkrat poplavljena. In nazadnje še bolj uradno: letos se je voda ustavila pri 447 metrih nadmorske višine, najvišje je menda segla do 456 metrov – to pomeni, da je bila pod vodo prva stopnica cerkve Sv. Roka, je ponazoril Janez Kanoni, jamar, nekdanji uslužbenec takratnega hidrometeološkega zavoda in – odkar je kupil hišo pri Modrijanovem mlinu – tako rekoč domačin.
Meritve skrbno spremlja tudi pri svojem domu, do katerega je bila prejšnji teden pot še vedno deloma poplavljena, o njegovi njivi krompirja pa ni bilo ne duha ne sluha. »Tam je moja njiva,« se je nasmejal in pokazal vodo, ki se je razlivala okoli nekdanjega mlina in naredila iz dvorišča nabrežje, na katerem je bil privezan čoln. Voda se je od jutra spustila za dva centimetra, to pomeni, da se polje počasi prazni, je razlagal ob vodomerju. Pri vprašanju, kaj pa mu je bolj pri srcu: polje, spremenjeno v jezero, ali njiva krompirja, je zamahnil z roko in vzkliknil: »Ah, kakšen krompir?!«
Poleg jamarstva je njegova strast ribolov. Posveča se jima sezonsko: pozimi bolj zahaja v jame, poleti ribari, v glavnem maja in junija. Zlasti Unica, ki privre na dan pri Planinski jami, je bogata po ribjem življu, saj ima ogromno planktona, »in tako se ribe redijo kakor prašiči«, se je krohotal. Za primer navede rekord: največja potočna postrv (ta je poleg lipana najpogostejša riba v tej kraški reki), kar so jo tod ujeli, je merila meter in osem centimetrov, Kanonijeva rekorderka je dosegla 84 centimetrov.
Bobnenje pri Škratovki
Planinsko polje je kakih pet kilometrov dolgo in 2,5 kilometra široko ter ima okoli osem kvadratnih kilometrov veliko poplavno ravnico; ta se razteza med vzpetino, na kateri so razvaline gradu Haasberg, Planinsko goro, Lanskim vrhom in Laškim ravnikom ... Polje se napolni jeseni in pomladi, voda pa privre iz treh glavnih virov. Na južni strani priteka iz Planinske jame reka Unica, ki nastane z združitvijo Raka in Pivke in tako zlije največje sotočje podzemnih rek v Evropi. Ob zaselku Malna priteka Malenščica, iz izvirov pri ruševinah gradu Haasberg pa privre na dan Škratovka. Sicer pa voda, ko se kraško podzemlje napolni in je požiralniki (kakih 150 jih je) ne zmorejo več pogoltniti, pronica iz tako rekoč vseh por zemlje.
Prejšnji teden je bila cesta pri Planini že kopna, toda voda je še brbotala, kjer je le lahko. Pri Škratovki, le nekaj deset metrov stran od ostalin gradu Haasberg in pod Milavčevo domačijo, je pravzaprav kar bobnela, pronicala med zidnimi razpokami in pritekala iz majhnih izvirčkov. Breg je izdatno porasel čemaž, med katerim so zadnje dni šteli zvončki, vmes je rasel pljučnik. »Zdaj je res čudovito,« se je strinjala Tatjana Milavec. Z vnučkom sta se ravno odpravila proti gugalnici, obešeni visoko na veji drevesa. »V tem času ponavadi ni več vode, toda letos je pomlad povsod malo zamujala,« je pritrdila.
Pred kakšnimi dvajsetimi leti so tamkaj kupili hišo, v kateri so nekdaj bivali oskrbniki gradu Haasberg. Razvaline enega nekoč najlepših baročnih dvorcev na Slovenskem so ograjene z mrežo in znakom, ki prepoveduje vstop. Leta 1944 je bil požgan, med njegovimi lastniki je bila tudi rodbina Windischgrätz. Pri njih je delal marsikateri Planinec, dvorec je sprejemal številne pomembneže, baje je prišel na obisk, pravzaprav na lov, tudi cesar Franc Jožef.
Pri Ravbarju
Nedaleč stran je še ena ostalina zgodovine, Ravbarjev stolp, ki je bil nekoč ravno tako del gradu in med njegovimi lastniki so bili tudi Windischgrätzi. Na stebrih pri vhodu ponosno zreta na polje kamnita psa, ki spominjata na rimsko volkuljo. Le od kod sta se vzela? »Ta grad je imel veliko lastnikov, eden izmed njih je bil knez Haller in ti psi so bili baje njegov razpoznavni znak,« je drobce zgodovine sestavljal Janez Kanoni. Stolp je bil eden izmed treh na gradu, ki je bil med drugim v lasti grofa Ravbarja, v glavnem pa je o zgodovini zgradbe malo znanega, je pripovedoval Kanoni in odprl vrata stolpa s tri metre debelimi zidovi. Notri so v polkrogu postavljeni stoli, ki so si jih izdelali člani Društva jamarjev Planina; tam imajo namreč svojo postojanko in lokacija je kar primerna, saj je le kakih sto metrov stran vhod v Planinsko jamo, enega od izvirov, ki napolni tamkajšnje polje.
Domačini ponosno povedo, da je to največja vodna jama v Sloveniji. Pritegnila je, denimo, tudi grof Windischgrätza, ki je tja rad vodil ljudi in jo predstavljal kot svojo, se je zahahljal Janez Kanoni. Do vhoda vodi stari akvadukt, »iz časa Marije Terezije in še vedno deluje«, vzklikne sogovornik. Ob njem vodi leseni mostič, mimo drvi reka, ki priteče iz vhoda v jamo, njenemu toku se trmasto upirajo drevesa. »Poleti je vode samo za 'štamperle',« je vzkliknil Kanoni in tako ponazoril razliko, ki nastane v tem še vedno skrivnostnem kraškem svetu. Raziskovati ga je začel že raziskovalec in gozdar Viljem Putick v 19. stoletju; njegova naloga je bila, da na planinsko-cerkniškem območju razišče, kakšne so možnosti za postavitev elektrarne. V njegovem času so nastale tudi Putickove štirne, ki preprečujejo, da bi plavje zamašilo požiralnike.
Kar je na moji zemlji ...
Okoli plavja se je v preteklosti sprožil marsikateri sosedski spor, po principu: »Kar je na moji zemlji, je moje.« In tako je kdaj kakšnemu kmetu prineslo na njegovo zemljo sosedov hlod pa si ga je prilastil. Ali je kakšnemu nesrečnežu voda z njive ali vrta izpulila zeljne glave in jih naplavila k sosedu. »To ni jezero, to je polje,« je spomnil Kanoni in se vrnil k ribolovu: »Kmetom je težko dopovedati, da na svoji njivi ne morejo kar tako loviti rib!« Planina je bila sicer tudi pomembna furmanska točka: tod so »furajtali« predvsem v času pred železnico, in to velike tovore. Največja priprega je imela 16 konj in volov, najdaljši tovor je bil 64-metrski jambor. In ker so tam pripregali in s tem sprejemali furmane, je imela Planina nekoč kar 23 gostiln.
Ko je steze po Planinskem polju zalila voda, so jo od nekdaj pač mahnili čez hrib ali pa so sedli v čolne. Teh je bilo nekoč mnogo več kot danes, je povedal Kanoni, imeli so bojda celo takšen čoln, v katerega sta šla »dva vola in petdeset bab«. Tudi on kot Ljubljančan se je z lahkoto prilagodil tamkajšnjemu življenju: »Ah, saj sem bil vedno divjak!« Zdaj mu baje pravijo kar grof Malenški, saj nima tako rekoč nobenega soseda, (»No, razen enega, ki je njegov prijatelj.«), sicer pa so njegovi najbližji sosednje »Rakov Škocjan, kakšen medved ali morda divji prašič«.
