Povej mi, kako se pišeš, in povem ti ...

Živali nimajo osebnih imen. Izjema so udomačene živali in hišni ljubljenčki. Nasprotno pa si človeka brez imena ne moremo niti predstavljati. Ime spada k biti človeka, zato brez njega ta pravzaprav ne obstaja. Že Homer je v starogrškem epu Odiseja ugotavljal, da med ljudmi ni nikogar brez imena, vendar to takrat še ni veljalo tudi za priimke. Ti so nastali precej pozneje, šele v srednjem veku.

Domovina priimkov je – Italija. Natančneje, ozemlje sedanje Italije, saj so v 11. stoletju, ko so v Beneški republiki glede na zapise nastali prvi priimki, tam obstajale številne mestne državice. Prav urbanizacija, se pravi nastanek mest in posledično koncentracija večjega števila ljudi na enem kraju, je bila tista, ki je po besedah jezikoslovca Janeza Kebra primarno privedla do tega, da zgolj ime ni več zadoščalo za identifikacijo posameznika.

»Nastala je potreba po dodatnem razpoznavnem znaku poleg imena, ki je bil pogosto vzdevek. Vzdevki tako predstavljajo vmesno stopnjo med enodelnim označevanjem z imenom in dvodelnim označevanjem z imenom in priimkom. Razvili so se na podlagi poimenovanja po poklicu osebe, dejavnosti, ki jo je opravljala, po neki njeni dobri ali slabi lastnosti, telesni značilnosti, navadi, po poreklu, rojstnem kraju ali tudi po naključni motivaciji. Ko so se vzdevki začeli dedovati, se prenašati od očeta na sina, so postali priimki,« pojasnjuje Janez Keber. Osnovni pogoj za to, da neko poimenovanje osebe postane priimek, je torej ta, da se deduje. Prav ta značilnost priimke ločuje od imen: imena podeljujemo, priimke podedujemo.

Patent Jožefa II.

V prvih italijanskih mestnih državicah uporaba priimkov ni bila samo izraz družbene potrebe, temveč tudi stvar mode. Sprva je zajela samo višje sloje, se pozneje razširila na meščanstvo in najpozneje prišla v podeželska, kmečka okolja. V zadnjih so ljudi brez posestva in imetja, na primer hlapce in dekle, tudi še takrat, ko so že imeli priimke, vaščani večinoma poznali le po imenih.

Proces širjenja priimkov iz Italije v preostale dele Evrope je trajal več stoletij, razlaga Janez Keber, ki je leta 1988 izdal prvi Leksikon imen. Zaradi zemljepisne bližine je razmeroma zgodaj zajel naše kraje, najprej zahodne dele, kjer se prvi priimki pojavijo že v 13. stoletju, zares pa se priimki pri nas razvijejo v 15. in dokončno utrdijo v 16. stoletju. Za časa Primoža Trubarja so bili zato na Slovenskem že splošno uveljavljeni. A uzakonjeni, torej da je vsak podložnik moral poleg imena nositi tudi priimek, so bili šele s patentom, ki ga je leta 1780 izdal Jožef II.

Nasprotno so prebivalci dežel, ki so od Italije bolj oddaljene, dobili priimke razmeroma pozno: Rusi in prebivalci skandinavskih držav šele konec 18. ali celo v 19. stoletju. Po besedah Janeza Kebra, dolgoletnega, danes upokojenega raziskovalca na Inštitutu za slovenski jezik, danes uporabljamo priimke izključno funkcijsko – za razločevanje ljudi med seboj, tako da se njihovega pomena večinoma niti ne zavedamo. Toda brž ko začnemo razmišljati, od kod izvira neki priimek, trčimo ob vprašanje njegovega pomena. Kaj pomeni ta priimek, se vprašamo.

»Danes ne pomeni nič več,« lapidarno odgovarja Janez Keber. »Priimek je nekoč, to je v času svojega nastanka, imel svoj pomen. Govoriti moremo torej le o nekdanjem pomenu priimka. Danes opravlja priimek samo še razpoznavno, identifikacijsko funkcijo. Prav tako njegov pomen – razen čisto naključno – ni v ničemer povezan z lastnostmi njegovega današnjega nosilca.« Golo naključje je torej, če je mož, ki se piše Kovač, tudi v resnici kovač, ali če je človek, čigar priimek se glasi Zajec, bojazljiv.

Štirje viri priimkov

Glavnina priimkov se je oblikovala iz štirih vrst poimenovanj. Na prvem mestu so osebna imena, navadno očetovo ime, ki je bilo s končnicami jezikovno preoblikovano v izočetni priimek. »Če je oče Peter,« pojasnjuje Janez Keber, »je bil sin Petrič. Pripona -ič predstavlja izpeljavo iz očetovega imena. Enako priimek Petre. Končnica -e pomeni potomca in je v sorodu s poimenovanji, ki označujejo mladiče pri živalih: tele, žrebe itn. Skozi izpeljavo iz pridevnika Petrov (sin), je nastal priimek Petrovič. Podobno priimek Petrovec, čigar sin nosi priimek Petrovčič itn. Prvotni pomen priimka Petrič je torej Petrov sin. Če pa se ne zaustavimo pri pomenu priimka, ampak hočemo nadaljevati tudi z ugotavljanjem pomena imena, se vprašamo, kaj pomeni ime Peter – ugotovimo, da pomeni skala.«

Slovenščina je zlasti v primerjavi s skandinavskimi jeziki, kjer se vrsta priimkov konča z vedno istim, duhamorno ponavljajočim se -son (v švedščini), ali -sen (v danščini), oblikotvorno zelo bogata, tako da se je iz nekaterih pogostih imen, kot so Janez, Jurij ali Peter in njihovih oblik razvilo tudi po sto ali več različnih priimkov.

Druga skupina priimkov, pojasnjuje Janez Keber, se je oblikovala iz stanovskih nazivov, še zlasti iz poimenovanj poklicev ali obrti, ki so jih imenovani opravljali. Tako so nastali priimki kot Kovač(ič), Šuštar(šič) ali Kramar(šič). Vir priimka je lahko tudi funkcija, kot pri priimkih Škof, Car, Knez ali pri priimku Župančič oziroma Zupančič, ki sta oba nastala iz poimenovanja nosilca županske funkcije.

Tretja skupina priimkov je izvedena iz krajevnih in ledinskih imen oziroma nasploh iz imen okolij, iz katerih je oseba prihajala. To so priimki, za katere velja reklo »Povej mi, kako se pišeš, in povem ti, od kod si«. »Večina priimkov na -šek izhaja iz krajevnih imen,« pojasnjuje Janez Keber. »Javoršek na primer pomeni prebivalca naselbine Javor. Sem spadajo tudi priimki Korošec, Kranjc, Horvat, Turk, Gorišek, Dolinar, Jamnik idr. Priimki iz krajevnih imen in iz imen pokrajin so najbolj izvirno slovenski, saj so bila na primer poklicna poimenovanja v času nastajanja priimkov večinoma še nemška. Od tod pogost priimek Šuštar s številnimi različicami in izpeljankami, saj v času nastajanja priimkov poklicni naziv čevljar še ni bil v rabi. Takšni so tudi priimki Arbajter, Hafner, Maurer, Tišlar ali Žnidar, čeprav imajo nekateri od njih tudi že slovenske ustreznike kot Delavec, Lončar ali Zidar.«

Zadnjo skupino po besedah Janeza Kebra »tvorijo priimki, ki so nastali iz poimenovanj po značilnih telesnih ali značajskih lastnosti in so bili prvotno vzdevki, ki so se nanašali na konkretno osebo, ki je v resnici imela imenovano lastnost. Na primer Debelak (ker je bil debel), Velikonja (ker je bil velik) ali Mali, Majcen (ker je bil majhen). V tej skupini so zelo številni priimki, ki so nastali iz živalskih poimenovanj na podlagi primerjave značilnih živalskih lastnosti z lastnostmi določene osebe, kot so priimki Volk, Zajec ali Kos. Sem spadajo tudi nekateri pomensko zelo kočljivi priimki, kot so Cafuta, Groza, Groznik, Jebačin, Ogrizek, Okorn, Osel, Prašiček, Štor, zaradi katerih so se ljudje v preteklosti celo izseljevali, dandanes pa lahko brez večjih težav spremenijo ali zamenjajo priimek, ki je pomensko spotakljiv.«

Spreminjanje priimkov

Po zadnjem statističnem prikazu Statističnega urada RS z dne 1. januarja 2012 je dva milijona prebivalcev Slovenije nosilo skupno 50.301 različno ime, a kar 104.145 različnih priimkov. Že podatek, da je priimkov še enkrat toliko kot imen, je presenetljiv, dejstvo, da je približno polovica teh priimkov unikatnih, to je, da obstajajo zgolj v enem samem primerku oziroma da imajo samo enega nosilca, pa je naravnost osupljivo. Kako je to mogoče? »Unikatne priimke ima zelo veliko priseljencev iz drugih republik nekdanje Jugoslavije in tujcev,« odgovarja Janez Keber. »Mnogi med njimi so tudi dvojni, podobno kot imena, na primer Ana Marija, Marija Ana, ki pa sta tudi zloženi kot Anamarija in Marijana.«

Med deseterico najpogostejših priimkov najdemo priimke Novak, ki ima 11.258 nosilcev, zatem Horvat, Kovačič, Krajnc, Zupančič, Kovač, Potočnik, Mlakar in Vidmar ter naposled priimek Kos, ki ima 3904 nosilce. Med ženskimi osebnimi imeni je daleč pred vsemi Marija, tako da je v Sloveniji kar 65.881 Marij, med moškimi pa je najpogostejši Franc, ki jih je 28.230. Skladno s pričakovanji je zato najpogostejša kombinacija imena in priimka pri ženskah Marija Novak (teh je 395), pri moških pa, presenetljivo, na prvem mestu ni Franc Novak (teh je 186 in po pogostosti zasedajo 2. mesto), temveč Jožef Horvat (teh je 229), ki predstavlja kombinacijo drugega najpogostejšega priimka s šele petim najpogostejšim moškim imenom.

Ker imena podeljujemo, priimke pa dedujemo, so zadnji bolj statični, manj primerni za spreminjanje. Ljudje si vedno znova izmišljajo nova, v slovenskem jeziku doslej nepoznana imena, medtem ko je proces oblikovanja priimkov bolj ali manj končan. So pa včasih podvrženi družbenopolitičnim spremembam, kakršna je bilo množično spreminjanje slovenskih imen in priimkov po italijanski okupaciji Primorske po prvi svetovni vojni. V preteklosti so priimkotvorno delovali tudi napačni zapisi, s katerimi so tuji, pretežno nemški uradniki zapisovali slovenske priimke. Napake so se še posebej pogosto pojavljale pri zapisovanju šumnikov. Dandanes na obliko ali zamenjavo priimkov nekoliko vpliva numerologija, ki posameznike napelje k temu, da spremenijo ali zamenjajo svoj priimek, upoštevajoč njegovo številčno vrednost.