Tiskane izdaje
»Velikokrat potujemo daleč, ker si ne znamo biti dovolj blizu in zato ne vidimo tistega, kar nas v bližini obdaja v veličastni lepoti,« pravi pater Karel Gržan in v dolini Gračnice, ki poji zemljo med Planino pri Sevnici in Rimskimi Toplicami, ped za pedjo, zvezdo za zvezdo odkriva – ozvezdje in sozvezdja Oriona, kakor so jih v košček sveta med Savinjo, Savo in Sotlo z neba preslikali naši predniki.
Preslikali so jih v obliki prazgodovinskih gradišč. Dolina Gračnice je vsa eno samo megalitsko svetišče, sveti prostor davnih neolitskih civilizacij, kjer so žrtvovali bogovom in se klanjali duhovom mrtvih, čista lepota, ki ji koordinate na zemlji narekujejo koordinate na nebu, pomniki, ki jih sodobni človek ne zna več brati.
Najlepša zgodovinska ljubezenska zgodba
Zato je tu pater Gržan, pripovedovalec najlepših zgodb o trojstvu, iskalec harmonije, gradišč, miselnih vzorcev, zvezdnih poti in njihovih zemeljskih preslikav, doktor literarnih znanosti, prevzet z malim Jurkloštrom, središčem »svetega območja« ob Gračnici in z »morda najlepšo ohranjeno ljubezensko zgodbo na Slovenskem«, zgodbo Veronike Deseniške in Friderika II., skrito med zidove jurkloštrske kartuzije.
V njej je pater Gržan v prepričanju, da ima ta mali kraj poleg meniško-kartuzijanske in grofovsko tragične še nekaj zgodb in še kakšen pomnik, za dvojnim zidom kartuzije odkril skrivno knjižnico in verjetno tudi Veronikino grobnico ter obudil spomin na blaženega Odona.
Zadnja leta »prevaja« v sodobno govorico zakonitosti neba, ki od vekomaj vladajo zemlji, bitjem na njej in vsemu stvarstvu, in se sprašuje, čemu hoditi megalitsko kulturo gledat v Španijo, na Irsko ... in čemu misliti, da je nas, Slovence, preskočila. »Ne se hecat',« pravi, »saj smo vendar sredi 'sendviča' in ta je prav na sredini – najboljši.«
Našteva: Giza, Ščečin in naša dolina Gračnice, ki so ji ime dala prazgodovinska gradišča. V tej dolini pater Karel Gržan piše svojo najlepšo, astroarheološko zgodbo ...
Energija prostorov,
In našel: ozvezdje Oriona, preslikano v dolino Gračnice. Po njegovi poti smo odšli tudi mi. Neolitskega staroselskega in keltskega duha na njej že davno ni več, tudi polisa Norikon ne – razpadel je v 16. stoletju pred Kristusom – le energija svetišč ostaja. Energija prostorov, ki ponujajo več.
»Po to več mora človek priti sam. Da ga občuti. V pozni jeseni, ko listje odpade,« vabi pater Gržan. Takrat očem ne ostane več skrito, da je na tem koščku zemlje res kakor na – nebu. Da je dolina Gračnice tu doli vsa kot ozvezdje zimskega bojevnika Oriona s sozvezdji tam gori, da kartuzija Jurklošter leži, kjer na nebu blešči Sirius, najsvetlejša zvezda Velikega psa in njena stična točka z Orionom.
Domačija Bevčevih na Blatnem Vrhu stoji v bližini bikovega očesa, v središču ozvezdja te svete živali, in da se Krničja ter Vranja peč dvigata levo in desno ob Gračnici kot dva pola ene soteske, kot Kastor in Poluks v ozvezdju Dvojčkov.
»Hvala bogu, da me je škof premestil (iz Jurkloštra v župnijo Prevorje, op. p.),« se nasmiha pater, »tako sem lahko poiskal še druga ozvezdja. Do lisičke še nisem prispel.« Trenutno odkriva Ovna.
Zemeljska zvezdna reka Eridan
In smo šli. Od kartuzije Jurklošter ob Gračnici, povezovalki gradišč in zemeljski zvezdni reki Eridan, najprej do Šmidovega mlina. V njem so čuvali Hansa, Veronikinega in Friderikovega sina, ki je končal v kartuziji v Žičah, zdaj pa je mlin kupil in navdušeno obnovil Karol Peršolja, prvi mož – kako zemeljsko, vendar! – Borzena.
Pater Gržan ob spominjanju na Žiče iz rokava potegne zgodbo o menihih – kartuzijanih. Ti so se, pripoveduje, silovito upirali naselitvi v Žičah, tako da je moral posredovati celo papež Aleksander tretji: »Niso pa se, zanimivo, upirali priti v Jurklošter komaj desetletje kasneje, okrog leta 1170.«
Patrova teza neupora ima trden temelj: prvi menihi so bili večinoma Francozi, Galci, ki jih je v dolino Gračnice lahko pritegnila le duhovna dediščina keltskih prednikov v polisu Norikon. Naši predniki, pravi, so znali komunicirati tako, kot si danes niti zamisliti ne znamo: »Gradišča so vzorci, miselne sheme. Če je človek dovolj skromen, odprt, posluša tudi druge, in si jih ne želi podjarmiti s svojo pametjo, ga bodo ogovorili. Danes je človeštvo v fazi divjosti. Pohlepa. V Jurkloštru ni bilo nikoli divjakov. Druidi, keltski svečeniki, so ohranjali bazični model harmonije. Zdaj pa se celo Cerkev polarizira ...«
Narava ali človeška roka?
Pridemo do vznožja griča. Je prvi od treh ali morda zadnji? Ni pomembno. Važno je le – trojstvo in pripravljenost arheologov, da nekoč ugotovijo, ali jih je stkala narava ali človeška roka. Trije griči ob vznožju Voluša, skoraj enake nadmorske višine, vsak visok malce manj kot 600 metrov, so Orionov pas, njegove tri svetle zvezde, njegovi Kosci, stik neba z zemljo, tri gracije, dokazuje z matematično natančnostjo in s pomočjo ortofoto kart pater Gržan.
Posebno zanimiva so gradišča, ki so na zemlji sledila Severnici na nebu – ta zaradi nagiba zemeljske osi v 26.000 letih zarotira. Premik teh gradišč je odlično viden s pomočjo satelita. »A o tem več v naslednjem delu o astroarheoloških odkritjih,« je o novi knjigi skrivnosten Gržan.
Skalne gmote, pokrite s tisočletnim mahom, tvorijo zid, ki vodi do vrha, povezuje vse tri »Orionove« griče in se konča v – enem vrhu z dvema rogovoma, v obliki rogatih pokrival starih Keltov. Naključje? Jih ni, trdi pater.
Trojstvo, ta indoevropska formula harmonije
Kje se konča dvojnost in kje začne božansko trojstvo, ta indoevropska formula harmonije? »Ljudje smo vajeni dvobojev. Igramo se 'med dvema ognjema', ne vemo pa dobro, kaj pomeni trojstvo,« se razgovori pater Gržan.
»Med dvema je konflikt nujen. Pomen sveta ni v dvoboju, ampak v iskanju harmonije, ki jo med dvema območjema ustvari šele tretji. Mediator v sporu je norma. Svet v razpeti dvojnosti potrebuje element tretjega. Še žarnica ne sveti, če ni plusa in minusa. Vmes potrebuješ element toplote, drobno žičko, ki bo napetost pretvorila v pozitivno energijo.«
Tudi Slovani imajo svoje mitološko trojstvo: Peruna, ki tke vezi z nebom, Velesa, ki se klanja podzemlju, in Mokoš, boginjo plodnosti, v kateri so skupaj noč in smrt, ogenj in rojstvo. Gračnica, zvezdna reka Eridan z izvirom v Orionu, je Mokoš, Vranja in Krničja peč, dvojčici, ki reko obdajata z leve in desne, sta Veles in Perun. Krničja peč s tremi vrhovi je trojstvo.
Na Zemlji vse kakor na nebu
Orion osvetljuje zimsko nebo z osmimi svetl(ejš)imi zvezdami. Če so griči pod Volušem Orionov pas, je Voluš (staroslovansko božanstvo živine) za domačine »nebeško sprehajališče« z jezercem, v katerem voda nikoli ne usahne, ozek greben Gradca pa Orionov ščit, dokazuje pater Gržan. Ščit je uperjen v ozvezdje Bika, ki je tesno povezano z Orionom in njegovima psoma: Velikim in Malim. Orion obvladuje Bika z gorjačo in se brani s ščitom.
»Ozvezdje Bika ima v dolini Gračnice ohranjene fantastične (za)ščite(ne) grebene, ki ohranjajo dobro razvidno strukturo. Grebeni gredo do Laške vasi, Vrha nad Laškim, Trnovega Hriba nad Sedražem, mimo Curnovca do Šmihela nad Laškim,« je navdušen pater Gržan.
»Zemeljski« Blatni Vrh je v »nebesnem« Biku, v katerem najlepše žari Aldebaran, oko ozvezdja. Bevčeva domačija, ki ima na svojem dvorišču megalitski »stvor«, »zemeljsko« bikovo oko, je eden bivanjsko najugodnejših krajev. Tri generacije Bevčevih, dva Bernarda, Zdravko in David, to potrjujejo. In pritrjujejo patru Karlu, da je na Zemlji vse kakor na nebu. Kamor je človeško oko zrlo od nekdaj. V te iste blesteče zvezde ...
