Tiskane izdaje
Jurij Mikuletič, veterinarski inšpektor iz Huma v Goriških brdih in ilustrator 30 knjig, čigar dela, med drugim ducat risb za znamke, so na ogled v Muzeju pošte v Polhovem Gradcu, je mojster za upodabljanje živali. »Prvo slikico so mi objavili v Pionirskem listu, ko sem imel pet let,« pove.
S svojimi strokovno neoporečnimi predlogi vse od tistega za slovensko čebelo (kranjsko sivko) redno zmaguje na natečajih. V muzeju so na ogled tudi filatelistične posebnosti: bloki, pri katerih sega motiv čez rob znamke, ter ovitki prvega dne, ki jih sestavljajo vsebinsko povezani znamka, pisemski ovitek z ilustracijo in žig prvega dne. Na to filatelistično zanimivo trojico: znamka-pismo-žig, ki jo je mogoče dobiti na določen pošti na dan, ko izide, filatelisti kar prežijo. To so seveda priložnostne znamke z omejeno naklado.
Danes, ko je laže oddati pismo v nabiralnik kakor iti osebno k naslovniku v sosednjo ulico, si ne predstavljamo, kako zapleteno je bilo pošiljati pošto pred izumom znamke. Niti dve stoletji še ni stara. Do leta 1840, ko so jo prvikrat uporabili v Veliki Britaniji, so uporabljali poštni žig, pošiljatelj in prejemnik pa sta plačevala vsak pol poštnine.
Žal se je izgubil dokument, ki priča, da je že pet let pred Britanci predlagal uvedbo poštne znamke naše gore list: Lovrenc Košir (1804–1879), uradnik avstro-ogrskega dvornega poštnega knjigovodstva, in da je dvorno poštno knjigovodstvo leto zatem njegovo idejo zavrnilo. Tako v mednarodnih krogih velja za očeta poštne znamke Sir Rowland Hill.
Koširju so leta 1948 izkazali čast s priložnostno znamko za letalsko pošto. Prve redne slovenske poštne znamke z napisom Država SHS so bili Verigarji (od leta 1919 do 1920). Na njej je slikar Ivan Vavpotič upodobil golega sužnja, ki s sebe trga verige – metafora za Slovenijo, ki se po prvi svetovni vojni osvobaja izpod Avstro-Ogrske.
Vse po pravilih
Znamke, poštne vrednotnice za označevanje plačila poštnih storitev, so tako kot vsak element delujočega sistema podrejene pravilom: o nazivni vrednosti, velikosti, materialu, tisku, barvi, besedilu, načinu ločevanja (preluknjan okvirček, da jih laže odtrgamo iz pole). Tiskajo jih v visokih nakladah, ponatiskujejo in izdajajo v prodajnih polah, ki vsebujejo večje število enakih. Poleg rednih izdaja Pošta Slovenije še priložnostne, ki so praviloma zahtevnejše (boljši papir, večbarvni tisk) in večje, njihove naklade pa nižje.
Avtorjevega imena, obveznega elementa vsake znamke, zaradi drobnega tiska večina ljudi ne more prebrati brez povečevalnega stekla. Resda so nekateri prepoznavni že na daleč, na primer Jelka Reichman s svojimi prelepimi božičnimi in novoletnimi motivi.
Sicer pa drobceni tisk razkriva imena cele palete večinoma umetniških poklicev, ne le slikarjev: kiparje, arhitekte, oblikovalce in oblikovalske agencije. Nekateri delajo z roko, drugi izključno z računalnikom, nekateri zasnujejo motiv sami, drugi uporabijo fotografijo ali sliko koga drugega; v tem primeru mora biti na znamki naveden tudi avtor te slike, nam je povedal mag. Bojan Bračič z oddelka za znamke na Pošti Slovenije v Mariboru. Oblikovalec opremi motiv z obveznimi elementi znamke: imenom države (Slovenija), znakom pošte izdajatelja (poštni rog) in nazivno vrednostjo, zapisano s številko ali črko.
Nazivno vrednost že nekaj časa označujemo s črkami: A, B, C in E. Črka ne pomeni vrednosti v denarju, temveč vrsto poštne storitve, za katero je poštnina plačana, ko prilepimo znamko. Črka A pomeni, da je plačana poštnina za standardno pismo v domačem prometu (trenutna vrednost črke A je 27 centov, s spreminjanjem cenika se spreminja tudi vrednost črke). C je poštnina za standardno pismo v mednarodnem prometu. Veljavnost s črko označenih znamk je neomejena. »Tako je bilo malo znamk, ki jim je pri prehodu s tolarja na evro veljavnost v poštnem prometu prenehala.«
Redne, priložnostne, osebne
Pošta Slovenije po švicarskem sistemu izdaja več znamk hkrati petkrat na leto, izjemoma, zaradi posebnega dogodka, pa še vmes. Tako je ob 20. obletnici osamosvojitve Slovenije izšla znamka (za 3,11 evra) s šopkom, zavitim v slovensko zastavo, v bloku s širokim robom in delno prevlečeno z zlato folijo. Letos bodo izdali vsega 45 znamk. V to število niso vštete osebne znamke, ki jih Pošta Slovenije izdaja od leta 2007. Te so uvedli Finci in Avstrijci, danes pa jih izdaja že precej držav.
Naročnik znamke sam izbere motiv in jo sam plača. Pošta seveda zahteva privoljenje upodobljenega na znamki. »Nekdo je hotel znamko s Severino, privolila je in mi smo znamko naredili,« pripoveduje Bračič. »Tudi Primož Kozmos, ki so si ga zaželeli brežiški filatelisti, se je strinjal. Najnižja naklada, ki jo lahko naročimo, je 20 kosov, kolikor je znamk v eni poli, lahko pa naročimo večkratnik tega števila. Letos smo izdali okoli 2000 različnih osebnih znamk z različnimi motivi, v različnih količinah (podjetja, denimo, na znamki natisnejo svoj logotip itd.).
Filatelisti pa nad osebnimi znamkami nismo nič kaj navdušenimi, ker jih je težko dobiti. Znamke Pošte Slovenije je mogoče kupiti na vsaki pošti, osebne pa prejme izključno naročnik, pri čemer zaradi zaščite osebnih podatkov njihovih imen javno ne objavljajo.«
Po pravilniku za izdajo poštnih vrednotnic odloča o znamkah sedemčlanska komisija, ki jo imenuje pristojni minister, z njo pa sodelujejo različni strokovni sodelavci. »Najprej zbiramo predloge: ob kakšni priložnosti naj znamka izide in kakšni naj bodo motivi na njej. Priložnosti so obletnice rojstva (ne smrti, Prešeren je izjema!) zaslužnih žena in mož, septembra na primer je bila to 200. obletnica prve katedre slovenskega jezika na graškem liceju: na znamki sta atrij stare graške univerze in del vloge, v kateri je Janez Nepomuk Primic utemeljil ustanovitev te katedre.
Januarja bo izšla znamka ob 100. obletnici rojstva Mire Mihelič. Izbiramo okrogle obletnice, deljive s 25, najmanj sto let naj bi minilo, da ni težav z avtorskimi pravicami. Sicer pa so motivi favna, flora (večina upodobljenih rastlin iz kompleta Natura je izbranih z rdečega seznama ogroženih ali zaščitenih rastlin), maske, kulinarika, začenjamo serijo Naravni parki, končujemo serijo Arheološke najdbe...«
Kdo odloča o znamkah?
Predlog lahko da kdorkoli, tudi tujec, društvo ali posameznik. Pošta vsako leto v medijih objavi poziv občankam in občanom, naj pripravijo predloge – zdaj bo objavljen poziv za znamke 2014. Iz izbranih predlogov komisija pripravi program, in ko ga potrdi še pristojni minister, izide razpis za oblikovanje znamk. Zgodi se, da za eno znamko dobimo štiri, pet predlogov, za drugo pa nobenega. Takrat razpis ponovimo, tako kot kadar komisija ne izbere nobenega izmed poslanih predlogov. Oglašajo se tudi tujci, a doslej ni bil še nobeden izbran.
Znamke izhajajo tudi ob posebnih aktualnih dogodkih, znanih vnaprej (srečanje Bush-Putin, predsedovanje Slovenije EU), ali izjemnih dogodkih (letos so bili to Kozmosova zlata olimpijska medalja in dosežki Tine Maze in Petre Majdič). Komisija se ravna po načelu, da na znamkah ovekovečimo dosežke in vsebine, ki Slovenijo prikazujejo v pozitivni luči: našo kulturno in naravno dediščino, znamenite osebnosti... Vsako leto izideta dve znamki na temo, ki jo predlaga združenje poštnih operaterjev Evrope Post Europe in jo izdajo vse evropske pošte hkrati. Letos so to znamke na temo gozdovi. Izšli sta dve: ena z bukvijo kot značilnim listnatim drevesom in druga s 300-letno Sgermovo smreko, drugim najvišjim drevesom v Evropi, ki raste v radeljskem delu Pohorja.
Kakšne pa so naše znamke v primerjavi s tujimi? Če sodimo po tem, da je Slovenija v 20 letih, odkar samostojno izdajamo svoje znamke, v konkurenci držav, ki znamke izdajajo že 150 let ali več, prejela kar nekaj visokih priznanj na mednarodnih tekmovanjih in ocenjevanjih, smo med boljšimi.
