Tiskane izdaje
Kdor pozna zvok razcepljenega lesa po udarcu sekire, ve, kako osvobajajoč je ta lahko. Poznavalci tudi vedo, kako pomembno vlogo ima pri tem kakovost rezila. Kako nastajajo ročno izdelane sekire in drugi izdelki, smo si šli pogledat v eno redkih še preostalih rokodelskih delavnic pri nas, Kovaštvo Krmelj. Čakalo nas je presenečenje, saj pri njih ne izdelujejo samo običajnih rezil.
V tej kovačiji izdelki niso masovno kovani, ampak so izdelani tradicionalno, iz najkakovostnejšega jekla. Prostor z več kurišči, mogočnimi stroji in neštetimi kleščami je videti kot muzej, a kovaški mojster Jože Krmelj zagotavlja, da stroji in orodje tukaj niso za okras
"Norc" tolče kot nor
»Vsi delujejo. Je pa res, da bi ga z le manjšimi posegi zlahka spremenili v muzej,« potrdi. Nato si nadene zaščitni predpasnik, rokavice in očala in pokaže, kako deluje »norc« – veliko kovaško kladivo. Ko ga vidiš tolči, ti je takoj jasno, zakaj ga tako imenujejo. Je glasen in močan, tako da razžarjeno železno palico splošči v nekaj trenutkih.
V ozadju kovaški mojster Pavle Zatler, ki je pri njih že dočakal upokojitev, občasno dela še pogodbeno, brusi sekiro. Na drugi strani mlajši pomočnik, Peter Tavčar, popravlja orodje za delo na polju. To sta poleg Jožeta in njegove žene edina zaposlena v podjetju. Še pred nekaj leti so bili med glavnimi izdelovalci sekir in drugega rezilnega orodja, tako da jih poznajo na malodane vsaki slovenski domačiji.
Tradicija kovaštva v tej družini sega v leto 1870, na sedanji lokaciji v Logu nad Škofjo Loko pa so od leta 1926. Matevž Krmelj (dedek Jožetove žene Mateje) je v slikoviti grapi v Poljanski dolini kupil star mlin in zgradil kovačnico z lastno elektrarno za enosmerni tok, ki deluje še danes. Ko se je začela kriza, so se omejili na manjše serije in izdelovanje posebnega orodja po naročilu. Malo pred nami se je pri njih oglasil predstavnik podjetja, ki izdeluje brunarice, in naročil orodje za obdelavo brun. Sicer bi ga moral uvoziti iz Kanade.
Vse gre skozi Jožetove roke
»Rešuje nas to, da smo majhni, prilagodljivi in brez dolgov. Ko je več dela, malo bolj zagrabimo, ko ga je manj, pa nismo tako vpreženi. Dobro sva naredila, da se v časih, ko je bilo veliko naročil, nismo pretirano širili. Zdaj ne bi imeli veliko več, samo skrbi,« razloži svojo poslovno filozofijo. Vsi izdelki gredo skozi roke Jožeta Krmelja, ki po svojem izvornem poklicu sploh ni kovač, temveč mizar.
Kot kaže, je duha te obrti več kot uspešno vsrkal od svojega tasta, pri katerem je delal kot pomočnik. Pomemben delež prispeva tudi žena, ki izdeluje svojo linijo lahkega orodja in je odgovorna za nadzor. »Vse ima v genih, nobenega merila ne potrebuje. Ko prime v roko sekiro, že na oko ve, ali je narejena v redu ali ne.«
Poznavalci pa poznajo še eno posebnost te kovačije. Zadnja tri leta se namreč Jože posveča tudi izdelovanju rustikalnega programa. Sestavljajo ga dizajnersko oblikovani noži iz damaščanskega jekla ter sekire in mačete iz običajnega. In kako si je pridobil starodavno znanje o izdelovanju rezil iz tega jekla?
"Pravzaprav me je samo poiskalo. Poklicni kolegi se redno dobivamo na srečanjih, vsaki dve leti pa imamo pravi kovaški šmarn v avstrijskem Dorfstettnu, kjer je evropsko središče te obrti. Tam v živo prikažejo spretnosti umetnega kovaštva mladi iz mnogih dežel, le iz Slovenije že leta ni nobenega predstavnika,« pripoveduje 50-letni Jože nekoliko zagrenjeno. A mu takoj zatem, ko začne pripovedovati o svoji novi ljubezni, zasije obraz.
Zbranost in natančnost
Na enem od teh srečanj se je namreč zbližal s Primusom Haderjem in Erwinom Wurmom iz okolice Dorfsttetna, ki poznata skrivnost tehnike kovanja damasta. Ko ju je obiskal in videl izjemne izdelke, so ga povsem prevzeli. Gre za več tisoč let staro tehniko, ki se je v nespremenjeni obliki ohranila do zdaj.
Postopek, pravzaprav je to kovaško varjenje, je zahteven, potrebni sta velika zbranost in natančnost. Sem sposoben narediti kaj podobnega, se je začel spraševati, pri čemer niti pomislil ni, da bi začel izdelovati nože za prodajo.
Z omenjenima kolegoma se je dogovoril za tečaj med božičnimi prazniki, saj je le takrat lahko zapustil kovačijo. »Ko sem 25. decembra pred več kot tremi leti prišel v delavnico, je bilo že vse že pripravljeno – material in teoretični priročniki. Takoj sem vedel, da so zadevo vzeli zelo zares. To so resnično srčni ljudje, in ko so izvedeli, da sem tam, so začeli prihajati še drugi, tako da je bilo razpoloženje izjemno.« Uk je trajal dva dneva in mu je kljub hudemu mrazu ostal v nepozabnem spominu.
Za ljudi narave
Ves vznesen je prišel domov in se v prepričanju, da zdaj zna narediti nož iz damaščanskega jekla, takoj lotil dela. »A ni šlo, še danes ne vem, zakaj. Žena je menila, da sem bil tam čisto premalo časa, jaz pa sem se odločil, da bom vse skupaj malo prespal in še enkrat predelal teorijo. Nato sem začel vnovič poskušati in naenkrat je uspelo. Bilo je naporno in vprašanje je, ali bi se tega še enkrat lotil, če bi vedel, kako bo,« pripoveduje in očitno je, da mu je nova veščina v neizmerno veselje. Posveti ji marsikatero soboto in vse proste urice, ki si jih lahko odtrga od osnovne dejavnosti v kovačiji.
Zadovoljen je, ko vidi stranko, ki opazi lepoto izdelka. Nože, sekirice in mačete predstavlja v drugem prostoru, povsem ločenem, opremljenem v rustikalnem slogu. Oko se spočije že na umetniško oblikovanih, ročno izdelanih lesenih nožnicah iz različnih vrst lesa (hrasta, oreha, oljke, lovorja ...). Prilegati se morajo na desetinko milimetra natančno, sicer jih Jože ne da iz roke. Rezila imajo seveda značilen, neponovljiv vzorec, ki nastane ob kovaškem varjenju.
Damaščansko jeklo je skozi zgodovino pridobilo sloves z mitološkim, skoraj magičnim prizvokom. V bistvu je laminat dveh različnih jekel. Ker ima ena komponenta bolj plemenite dodatke kot druga, se pri stiku s kislino različno obnašata. Nastane struktura, ki spominja na naravne vzorce lesa ali kamna ipd. Razvoj novih materialov je prednosti damaščanskega jekla sicer zasenčil, a edinstvena estetika marsikoga še vedno očara. Verjetno zato, ker pri izdelavi takega rezila ni bližnjic, razlaga Jože.
Kovanje pri 1500 stopinjah
»Pri izdelavi sem vedno sam, saj moram biti popolnoma zbran. Običajno kovanje poteka pri največ 1200 stopinjah, kovaško varjenje pa pri 1400 do 1500 stopinjah Celzija. Greš čisto na mejo in dvajset stopinj več ali manj je lahko usodnih,« razloži mojster zahtevnost postopka.
Tako nastanejo izdelki, ki jih znajo ceniti čisto posebni ljudje. Taki, ki imajo radi lepe stvari in so povezani z naravo. Med njimi je, denimo, veliko skavtov. Povedo, kakšne nože ali sekirice bi radi. Za preživetje v naravi je pomembno, da se njen ročaj pri rezilu uleže v eno roko (za natančnejšo obdelavo), pri vrhu pa je oprijem za zamah z obema rokama. Stranke ga kar same poiščejo in z nekaterimi je navezal prava prijateljstva.
