Tiskane izdaje
V ponedeljek se bo s slavo ovenčan domov v Gornji Grad vrnil Franček Gorazd Tiršek, ki je mnogim poznan pod vzdevkom Nani. Večer po tem, ko je na letošnjih paraolimpijskih igrah osvojil srebrno medaljo z zračno puško stoje, so čestitke zablokirale njegov telefon in računalnik. Enako se je dogajalo tudi doma.
Gornjegraška gostilna Pri Jošku, ki je trdno v rokah Nanijeve mame Irene, je bila polna prijateljev, znancev in naključnih obiskovalcev, ki so ji prišli čestitat za sinov uspeh. »Tu je bilo vse polno ljudi, da ne govorim, koliko jih je telefoniralo. Celo telegram smo dobili. Iz Mestne občine Velenje,« pove ponosna mama. Nanijevih uspehov je že vajena, police v gostilni so polne pokalov in priznanj, ki jih je sin prinesel s strelskih tekmovanj. »Zelo veliko je treniral. Kolikor sem videla, je ves čas zadeval v čisto sredino, tako da sem potiho pričakovala uspeh. Vendar je pri teh stvareh vedno potrebne tudi malo sreče,« doda.
V nadaljevanju nam je Irena Tiršek povedala, da se jim je zdaj končno nasmehnila, po vsem hudem, kar je družina doslej preživela: »Začelo se je že s hčerko, ko je bila še čisto majhna. Celo v Beograd sem jo peljala na operacijo, da ji danes oko normalno služi. Potem je prišla Nanijeva prometna nesreča marca 2003, pred petimi leti mi je umrl mož, pa tudi sama nisem bila najbolj zdrava. Dopoldne sem kuhala v gostilni, popoldne pa hodila na obsevanja. Nobene bolniške. Nikoli! Toda vse smo preživeli. Zdaj Nani dosega vrhunske uspehe, hči pa mi je rodila dva krasna vnuka,« ne skriva zadovoljstva gospa Irena.
Nikoli se ne preda
Njen sin je bil že kot otrok odličen lokostrelec. Vedno je bil bolj mirne narave, priden šolar in dijak, potem pa je prišla usodna mrzla noč, ko se je v družbi prijateljev malo popeljal po okoliških cestah. Pogoji so bili slabi in štirje fantje so z avtom zleteli v grapo. Nani, ki je bil sopotnik na zadnjem sedežu, jo je hudo skupil, ko ga je vrglo iz kotalečega se vozila.
»Nekaj časa je bil v celjski bolnišnici celo v komi. Poškodba drugega in šestega vretenca ni kazala dobro. Od takrat je tetraplegik, prej je bil zdav, zelo aktiven fant. »Sprva je bil povsem nepokreten,« se spominja mama in bolečina ji še danes prikliče solze v oči: »V Rehabilitacijskem centru Soča v Ljubljani, kamor so ga prepeljali kasneje, je bil tako vztrajen, da zdaj lahko stoji na lastnih nogah. To je trajalo in trajalo. Najprej je zmogel sedeti v vozičku, zdravniki pa so mi rekli, da bo silen uspeh, če bo Nani lahko kdaj uporabljal roke, na noge pa naj nikar ne računamo. No, poglejte, danes pa moj sin zaradi svoje silne volje stoji na nogah.« Mama je nanj izjemno ponosna, hkrati pa pove, da se je zaradi nesreče zelo zaprl vase. Toda gotovo bo fantova vztrajnost prebila tudi ta oklep. Irena je povedala, da jo bo Nani nasledil na čelu družinske gostilne: »Da bi le še primerno nevesto našel, ki bi imela kaj smisla za delo z ljudmi. No, ja, tudi to se bo še uredilo.«
Seveda se bo, saj so vztrajnost, močna volja in vera v zmago sinonimi za Nanija. Nikoli se ne preda. Tudi prejšnjo nedeljo na strelišču v londonski vojašnici kraljevega topništva ni vrgel puške v koruzo, ampak se je po silnih zapletih zbral, vrhunsko ustrelil v tarčo, premagal svojega prijatelja Novozelandca in osvojil srebrno paraolimpijsko medaljo, natanko 50. za Slovenijo.
»Še zdaj ne vem, kako bi opisal vse, kar se je tu dogajalo. Imel sem odlične tekme v predtekmovanju, na treningih sem streljal najbolje v življenju. A na prvi tekmi v disciplini R5 leže, v kateri sem dosegel svetovni rekord maja v Turčiji, se mi je puška popolnoma razsula in odpovedala. Glede na moje sposobnosti je bil rezultat katastrofalen,« je povedal Nani.
V svoji paradni disciplini je bil dan pred srebrnim uspehom na 29. mestu. Šele pozneje so ugotovili, da je zatajila njegova puška. Po pregledu so orožje lahko le odložili in Nani je medaljo zadel pravzaprav z »novo«. Sestavili so jo s pomočjo delov, ki jih je s svojega orožja posodil kolega iz reprezentance Franc Pinter - Ančo. »Puška ni bila optimalna, a zaupal sem svoji sposobnosti. Potrudil sem se, in čeprav sem imel veliko težav, sem dosegel vrhunski rezultat. V finalu sem pokazal samodisciplino in uspeh je bil tu,« je naporno pot do medalje opisal Tiršek, ki je bil sicer tudi v predtekmovanju izjemno miren in se je, kot peti, uvrstil v finale. »Ko sem dojel, da je vsaj bronasta medalja že moja, so me oblile solze. A sem se že čez deset sekund spet zbral in se osredotočil na boj za srebro. Zadnji strel je bil vrhunski. Zaupal sem si in uspelo mi je,« je še dejal Nani, ki se je za pomoč tudi javno zahvalil Anču: »S skupnimi močmi sva osvojila medaljo in za to sem mu zelo hvaležen.«
Kaj dober, najboljši!
Uspeh je še toliko večji, ker se je Nani športnemu strelstvu zapisal šele pred petimi leti, kot je povedala njegova mama Irena: »Vsak dan se vozi na treninge v Strelski klub Velenje. Poleg tega je tudi lovec in mislim, da mu je prav stik z naravo dal ogromno volje in energije. Aktiven je tudi v gobarskem društvu in pri gasilcih.« Mama ga pohvali, da veliko pomaga v domači gostilni: »Streči pri mizah sicer ne more, je pa zelo dober v kuhinji. Zelo rad in zelo dobro kuha. Ima izreden okus in takoj ugotovi, če sem v določeno jed pozabila dati kakšno sestavino. Pozimi pa ga veseli delanje klobas.«
No, od Irene izvlečemo še skrivnost, da se je Nani prev z jelenovimi klobasami že predhodno pripravil na morebitno proslavljanje paraolimpijskega odličja. Sam ni domil o tem, da je dober. Kaj dober, najboljši! »Veš, mama, ljudi bo treba nekako pogostiti, ko se vrnem, če se kaj zgodi,« ji je tedaj rekel.
In zgodilo se je. Vsi v slovenskem taboru so se prešerno razveselili odličnega dosežka, trenerka Polona Sladič pa je prva čestitala svojemu varovancu: »Tale srebrna medalja odtehta vse naše zaplete, ki so se začeli s Pinterjevimi težavami z mrazom in nadaljevale s smolo Damjana Pavlina, ko je le za malo zgrešil medaljo. Nani je pokazal, iz kakšnega testa je. Dosegel je 10,8, in to le osem sekund pred koncem, ko smo bili že vsi na robu živčnega zloma, ali mu bo sploh uspelo streljati. Nato je to ponovil še v razstreljevanju, tako da sem še zdaj brez besed. Zasluži si samo globoko spoštovanje in iskrene čestitke.«
Nani se je izkazal z izjemno močnimi živci in dobro psihološko pripravljenostjo. »V zadnji seriji je čakal skoraj do konca dovoljenih 75 sekund, vsi tekmeci so svoj strel že zdavnaj opravili, nazadnje pa zadel 10,8 kroga ter si ne le zagotovil bronasto medaljo, ampak si priboril možnost za srebro. Tudi v dodatnem delu je ohranil zbranost, ponovil povsem enak rezultat in premagal Novozelandca,« z navdušenjem opisuje Sladičeva. Kako tudi ne, Nani je kot debitant nadaljeval serijo naših izjemnih strelskih uspehov na paraolimpijskih igrah. V Pekingu je prvo medaljo Sloveniji pristreljal Franc Pintar, v Londonu pa Franček Gorazd Tiršek - Nani. In londonska je bila že za odtenek žlahtnejša kot pekinška. Kaj bo šele na Paraolimpijadi 2016 v brazilskem Riu de Janeiru?
Slovenci, Gornjegrajci, Nanijeva mama Irena, sestra in mala nečaka že komaj čakajo, da se junak letošnje paraolimpijade v ponedeljek vrne domov. Že zdaj je po Attemsovem trgu čutiti prav posebno razpoloženje, Tirškova gostilna pri Jošku pa je še vedno opremljena s plakatom o velikem uspehu, ki so ga obesili po nedeljskem proslavljanju. To pa še ni vse! Kaj pripravljajo, naj (predvsem za Nanija) ostane presenečenje.
