Tiskane izdaje
»Če hočeš delati v hladu, začneš zjutraj.« Igorjeva ugotovitev ob 5.30, ko so se tri generacije moških družine Živec podale na njivo. Pobirat krompir. Na trdi kraški zemlji s stroji nimajo kaj početi. Bi kdo priskočil na pomoč, je Igor dva dni prej spraševal na Facebooku. Veliko odzivov, niti enega para pridnih rok. Še dobro, da so na pomoč priskočili člani družine in sosed.
»Če ne dobiš pomoči, pač delaš tako dolgo, dokler ne narediš,« se ne vznemirja Igor. V treh letih, kar kmetuje na mešani Kmetiji Živec v Velikem Dolu, je spoznal, da razlogi za živciranje sicer obstajajo, kakor na primer ko suša pobere kakšnih sto kilogramov fižolovega zrnja, kot jim jih je letos, a tudi, da na nekatere stvari nimaš vpliva, zato jih preprosto sprejmeš. »Lani smo imeli tri tone krompirja. Kako bo letos, bomo videli, ko odpremo brazde. Nikoli ne veš. Tako je, če delaš z zemljo.«
Negotovost je konstanta, fizično delo trše kot kdaj prej. Vendar prinaša nagrado. Ob nedeljah ga nič več ne boli želodec, kakor ga je pogosto tistih deset ali dvanajst let, ko je hodil v službo. Ni mu treba narediti ničesar, kar ve, da je narobe. Otroci ne odraščajo mimo njega, ker ne gre več ob sedmih v službo in se ob 18. vrne domov. Ne divja več. »Če delaš z zemljo, čas teče z dopoldnevi in s popoldnevi. Z dnevi, ne z minutami. Nič ni nujno, le vse mora biti narejeno pravočasno in prav. Če ni, tudi rodi ne. Delaš z glavo, ne z naglico.«
To jutro je bilo namenjeno krompirju. Še preden so ob vzhajajočem soncu skozi vas, v kateri je tišino razbijal le sem ter tja kakšen pasji lajež, prišli pomagači, je Igor njivo že pripravil. »Kaj pravi krompir? Ljep je, ljep. Bodo njoki,« je zadovoljno ugotovila teta Vera. Krompir je bil velik. In tu in tam v kraško zemljo uklenjen tako močno, da ga je bilo težko izruti iz nje. Eden je zrasel med skalama, skritima pod rjavo rdečkasto preprogo. Tam je tudi ostal.
»Več kot nas je, lepše je. Pa hitreje gre. Delamo po starem, sicer krompir z gnije,« je pojasnila teta Nadeja, preden se je lotila dela, zaradi katerega je bila nekaj ur pozneje pošteno utrujena. S strojnim pobiranjem, če bi že prišlo v poštev, bi veliko krompirja poškodovali in bi začel gniti. Tudi kakšen od teh, ki so jih pobrali ročno, bo, zato ga bodo v žakljih pustili kak teden, preden ga bodo prebrali in ločili tistega za prodajo od onega za prašiče.
Letos je krompir lepo zaobljen, lani med sušo je bil izpit, da je bil podoben tartufu. »To je težko gledati, vendar se ne smeš bati strahu. Proti naravi se ne moreš bojevati,« brez tarnanja sklene Igor. Deževati je začelo pravočasno, da je bila letina dobra. Na vreme ne more vplivati, pred kraško zemljo se lahko zaščiti. Ko mu je žena Franja prvič ponudila rokavice, se ji je smejal. Ko mu je zemlja kožo izsušila, da je razpokala do krvi, jih je začel ceniti. Zato so, plastične, podobne kirurškim, pristale tudi v Franjini torbi, da jih je razdelila tistim, ki so na njivo prišli brez njih.
Brez znanja ni kmetovanja
Na Kras se je primožila iz Doba pri Domžalah, vendar je o kmetovanju nekaj malega že vedela. Tudi Igorju ni bilo neznanka. Njegovi starši, s katerimi živijo v isti hiši, nikoli niso povsem prenehali obdelovati zemlje, čeprav si njegova danes upokojena mama ne predstavlja, da bi morala od nje živeti. Štiričlanski družini njenega sina reže kruh, a je Igor, preden se je odločil za to, raziskal tržišče. Leta 2004 je veliko Kraševcev zemljo zasadilo z vinsko trto, ker so zanjo dobili subvencije, danes pa vina ne morejo prodati, ker ga je preveč. Ni hotel ponoviti njihove napake, zato se je, diplomirani inženir živilske tehnologije z opravljeno poslovno šolo MBA, odločil za mešano kmetijo, kakršne so na Krasu imeli nekoč.
»Nesmiselno je pametovati in si izmišljati novosti. Tradicionalni izdelki, ki so preživeli, dokazujejo, kaj pri nas raste in kaj ne.« Izbral jih je, ker so preverjeni, in se odločil za različne kulture, da ga nihanja na tržišču prizadenejo manj in ni toliko odvisen od nepredvidljivega vremena. »Za kmetovanje moraš veliko vedeti, ne le o kmetovanju. Če si funkcionalno polpismen, ob pismih iz davčne uprave pogoriš. Če ne znaš sam malo švasati, kaj pozidati in moraš za vsako stvar, ki jo potrebuješ, koga najeti in ga plačati, zmrzneš.« Njegov brat se je ravno pripeljal s starim mopedom. Ko sta bila še mulca, sta ga rada »frizirala«. Zdaj »frizira« traktor, če česa ne zna, priskoči na pomoč sosed Bojan.
Tudi krompir je prišel pobirat, enako kakor Anja, ki je končala peti razred. Ni bila pretirano navdušena. »Če se hočeta naučiti delati, morata zjutraj vstati,« pravi njen oče. Jure je bil kmalu utrujen, Anja je, ko se je naveličala krompirja, s pijačo oskrbela tiste, ki so delali naprej. »Daj ga v žep,« je svetovala sklonjenemu očetu. Plastični kozarec, za pozneje, da mu ne bo spet dajala novega. Dober namen, ki ga ni bilo mogoče izpeljati. Zravnan pač ne moreš pobirati krompirja, okoli katerega je bil ponekod še viden osat. Njegove korenine silijo pod krompir in mu jemljejo vlago. »Če bi škropili, ga ne bi bilo, ampak potem bi bilo tudi kupcev manj.«
Zmaga kraške trme
Da zaslužijo toliko, kolikor so pred tremi leti, morajo prodati dvakrat več kot takrat. Ob sobotah hodijo na koprsko tržnico, pripravljajo zabojčke za zelenjavo, oskrbujejo dve gostilni, nekateri se pri njih oglasijo sami. Igor poskuša ugotoviti, kaj si kupci želijo, in jim, ne glede na vreme, zagotoviti konstantno ponudbo pridelkov. »Vse delaš zato, da bodo zadovoljni. Če delaš zaradi zaslužka, delaš na kratki rok. In včasih delaš stvari, v katerih v tistem trenutku sploh ne vidiš ekonomskega smisla.« Dolga leta so sadili avtohtoni fižol Topolovec, čeprav ga nihče ni hotel kupiti. Danes ga prodajajo po 12 evrov za kilogram. »Na koncu zmaga kraška trma,« povzame Igor.
Na začetku je pre vladal pogum. Na Krasu se skoraj nihče ne ukvarja s pridelavo zelenjave, ker v tem ne vidi smisla. Zakaj bi sadili, če nimamo komu prodajati, se sprašujejo ljudje. Igor je pogledal z drugega zornega kota. Če hočeš kaj prodati, moraš to najprej imeti. »Začeti moraš z malim. In potem traja, veliko let.«
Pri njih sadijo krompir. Pa grah, rdečo peso, korenje, česen, čebulo, zelje in repo, ki jo kisajo v tropinah terana, paradižnik ... Imajo 30 kokoši. Jure, ki ga je kmetovanje že poskralo vase, se je zavezal, da bo pobiral jajca in skrbel za zajca. Trenutno imajo dva pujska, ki pojesta odpadno zelenjavo, kmalu se jima jih bo pridružilo šest in potem še šest. Več kot je kupcev njihovega pršuta, pancete, vratovine in klobas, več je prašičev. In več dela za Anjo, ki jih rada hrani. Franja ima še svoj zeliščni vrt, velika pa je tudi zbirka marmelad iz domačega sadja. Terana bo kmalu zmanjkalo. Nimajo veliko trte, zato tudi grozdje poberejo ročno. »Tako lahko zelene grozde odstranimo, česar stroj ne more.«
Tudi Franja je pobirala krompir, čeprav je odšla, še preden so se žaklji, ki so zarana prazni ležali ob njivi, napolnili. »Dvanajst je,« je ugotovil sosed Bojan. Na njivi ne nosijo ur. Štejejo, koliko krat odbije cerkveni zvon. Včasih se zmotijo. Bojan se je za dve uri. Bila je deset in žaklji so ponosno stali pokonci. Ženske so odšle, moški so ostali, da bi pobrali še zadnje skrite krompirje, nič gnile in plesnive, ker rastejo v podnebju, nenaklonjem boleznim. Žal je teren enako nenaklonjen velikim njivam, zato se morajo seliti od ene majhne do druge, da lahko pridelajo vse, kar hočejo. »Mi smo samosvoji ljudje,« je samozavestno ugotovil Igor, preden se je za mizo pod brajdami pridružil skup ni malici, večinoma sestavljeni iz tega, kar pridelajo sami. Otroci – Anja in Jure ter njuna bratranca Bor in Rok – so imeli svojo zabavo. Iz pravkar skopanega krompirja vsako leto naredijo čips. Prve runde, razumljivo, ne delijo z odraslimi.
»Če bi imel dve levi roki, bi prišel veliko bolje skozi. Vendar je to relativno. Lahko imaš denar in bazen, a to ne pomeni, da imaš tudi kakovostno življenje. Jaz sem našel svoj mir,« je prijetno ugnezden pod brajdami sklenil Igor. Ura je bila 11.30. Nastopil je čas za počitek. Do kakšne pete popoldne, ko so se vrnili na njivo in na njej posejali repo.
