Tiskane izdaje
Ljubljana – Pri prepoznavanju nadarjenih učencev se v šolah hitro znajdejo v situaciji, podobni tisti, v kateri starši sami vidijo svoje otroke: njihovi so najlepši in najpametnejši. Podobno je pri učiteljih: tudi njim se zdijo njihovi učenci najbistrejši in najsposobnejši. In tako imamo v Sloveniji po podatkih zavoda za šolstvo skoraj 25 odstotkov nadarjenih šolarjev. V ZDA jih je v povprečju šest odstotkov, v Evropi do deset.
Že velik razkorak v omenjenem deležu pri nas in v Evropi ali ZDA, kjer imajo tradicijo ukvarjanja z nadarjenimi, kaže, da imamo s prepoznavanjem mladih z izjemnimi sposobnostmi nekaj težav. Dr. Mojca Juriševič z ljubljanske pedagoške fakultete, ki se ukvarja s problematiko obravnave nadarjenih učencev v šolah, pritrjuje, da je delež najbrž previsok. Slovenska metodologija izvira iz enega od uveljavljenih ameriških modelov, a je vsebinsko drugačna: medtem ko pri nas za nadarjene učence opredeljujemo tiste, ki imajo ali nadpovprečne intelektualne sposobnosti ali so zelo ustvarjalni (oboje lahko pokažejo na testih) ali pa učitelji presodijo, da so nadarjeni, v izvirniku velja princip in-in-in: kot nadarjen je prepoznan le tisti, ki je hkrati visoko inteligenten, visoko ustvarjalen in visoko motiviran.
»Nekateri učenci so bolj nadarjeni kot drugi«
Kako učitelji dojemajo učence, je mogoče sklepati že po stališču, ki ga Mojca Juriševič obravnava v publikaciji Nadarjeni učenci v slovenski šoli: »Nekateri učenci so bolj nadarjeni kot drugi.« In pogosto je še vedno tako, da so za nadarjene prej prepoznani tisti, ki so pridni oziroma marljivi, kot pa tisti, ki so predvsem izjemni na posameznih področjih. Zaradi tega lahko iz »sistema« izpadejo otroci, ki so sicer intelektualno zelo sposobni, a iz različnih razlogov nimajo samih odličnih ocen ali manj sledijo navodilom učitelja oziroma se pri pouku hitro zdolgočasijo. Zato je pomembno, da jih učitelji znajo prepoznati, ustrezno motivirati in podpreti pri učenju: »Učenci, ki izstopajo, potrebujejo nekaj drugega. Pogosta napaka učiteljev je, da jim dajo naloge istega tipa, namesto drugačnih, zahtevnejših. Nadarjeni učenci so zelo občutljivi na pravičnost in moralne vrednote, zato to, če dobijo več nalog istega tipa, velikokrat razumejo kot nepošteno dejanje,« opozarja Juriševičeva. Poleg tega jim ponavljajoče se naloge ne predstavljajo miselnega izziva, ki je sicer eden temeljnih motivatorjev za učenje.
Pri izbiri modela dela z nadarjenimi učenci je sicer previdna in zagovarja individualno obravnavo, a je bolj naklonjena inkluziji, torej vključevanju, kot akceleraciji oziroma preskakovanju razredov. Seveda pa inkluzija predvideva učitelje, ki so odlično pedagoško izobraženi in znajo ravnati primerno z nadarjenimi učenci. »Okrepiti je treba znanje učiteljev,« poziva sogovornica. Po drugi strani pa je treba čim prej sistemsko urediti obravnavo nadarjenih v Sloveniji: od predšolskega obdobja do odraslosti in starosti. »Vzgoja in izobraževanje, štipendiranje, zaposlovanje in mentorstvo bi morale postati temeljne sestavine nacionalne strategije oziroma vizije, da bi Slovenija lahko optimalno uresničevala svoje potenciale.«
Nadarjeni učenci namreč prednostno niso tisti učenci s posebnimi potrebami, ki potrebujejo pomoč zaradi težav, temveč spodbude, podporo in izzive zaradi izjemnih potencialov. Le tako se bodo kot odrasli lahko zdravo osebnostno uresničili in pomembno prispevali k družbeni blagobiti in razvoju na različnih področjih, v znanosti, kulturi, politiki, gospodarstvu in drugod. »Zdi se namreč, da je trenutno stanje v državi dober pokazatelj dosedanjega odnosa države do vzgoje in izobraževanja nadarjenih ...« še pravi sogovornica.
Vprašanje je še, ali je sploh smiselno učence identificirati kot nadarjene, saj lahko temu prilagodijo svoje ravnanje. Nekateri poskušajo nadarjenost skriti, saj jim sovrstniki radi prilepijo etiketo piflarjev, drugi menijo, da se jim zato, ker so nadarjeni, ni treba več tako učiti.
Radi imajo humor in iskrivost
Na Osnovni šoli Kolezija imajo nadarjenih toliko, kolikor je slovensko povprečje: okoli 25 odstotkov, kar polovica vseh učencev pa je zelo uspešnih, pove ravnateljica Lidija Žigon. Povprečje ocen je 4,2, kar pomeni, da je trojka že tako rekoč poraz. V času, ko nekaj velja samo to, na katero gimnazijo se vpiše otrok, ni več pomembno znanje, ampak le ocene, potrdi ravnateljica, a hkrati opozarja, da lepe ocene ne pomenijo, da učitelji niso zahtevni do otrok. Pri delu z nadarjenimi učenci opaža predvsem, da cenijo poučevanje, ki vključuje humor, jim dopušča iskrivost in jih spodbuja k raziskovanju. »Bolj kot dodatne dejavnosti je pomembno, da skupaj odkrivamo, kje lahko šola pomaga razvijati in podpirati otrokovo nadarjenost. Predvsem pa je ne sme ovirati.« Ne podpira pa razglašanja za nadarjene: »Tega izrazja ne uporabljamo, le na koncu šolanja damo staršem potrdilo.«
In tako je 14-letna Lana Lučić, ko smo jo nagovorili kot nadarjeno učenko, le skomignila z rameni. Je ena izmed tistih, ki imajo same petice, vendar se, kot pravi, tudi zaradi štirice ne vznemirja. »Všeč so mi vsi predmeti, morda nekoliko bolj naravoslovni.« Pri teh predmetih snov bolj razume, pri drugih mora še kdaj pogledati v zvezek ali učbenik. Ker se ji ni treba toliko učiti, ima tudi več prostega časa, ki ga porabi za svoj najljubši šport – odbojko –, in najljubšo žival – psa. Kljub tehnološkemu razvoju še rada prime v roke knjigo, takšno z listi in platnicami, in v tem času ji je najbolj pri srcu znanstvena fantastika, pove. »Lana je ena izmed tistih, ki so vsestransko nadarjeni in znajo to tudi dobro izkoristiti,« doda ravnateljica.
Poznajo seveda tudi primere, ko so otroci nadarjeni, a imajo učne težave. »Imamo precej otrok s posebnimi potrebami in med njimi so tudi nadarjeni. Ena izmed njih je, denimo, deklica, ki se zna izjemno lepo izražati z besedami in je na splošno umetniško nadarjena, ima pa legastenijo [vrsta disleksije].«
Odkar je na šoli, je tudi Lidija Žigon doživela primere, ko se nadarjeni učenci preprosto niso znašli v šolskem okolju ali se niso povezali s sošolci. »Včasih se zgodi, da posameznik toliko izstopa v intelektualnih sposobnostih in znanju, da se v razredu dolgočasi in ne napreduje dovolj.« To so izjeme, v katerih – ob predpostavki, da je otrok tudi socialno bolj zrel – zagovarja preskočitev razreda.
Na njihovi šoli se nadarjenim učencem prilagajajo predvsem z diferenciranim poukom in težav nimajo – še največ jih povzročajo starši, ki imajo visoka pričakovanja. Sicer pa tudi ravnateljica osnovne šole na Koleziji opaža razliko med zgolj marljivimi učenci in tistimi, ki so res nadarjeni. Prvi lahko v osnovni šoli s pridnostjo marsikaj nadoknadijo, v srednji šoli pa praviloma ne več. Podobno je z mladimi, ki imajo težave s prilagajanjem sistemu ali učiteljem. »Ti učenci iščejo meje in jih tudi poskušajo prestopiti. Na osnovni šoli morda to še ni tako izrazito, je pa izraziteje na srednji šoli.«
Srednja šola, kamor se vpišejo skoraj sami nadarjeni otroci, je Gimnazija Bežigrad. Kot je potrdil direktor šole Janez Šušteršič, pride z dokazilom o nadarjenosti okoli 90 odstotkov učencev. Temu morajo prilagoditi način dela, a se tam tudi zlagoma izkristalizira, ali je nadarjenost pravilno ugotovljena. Šušteršič pri tem sicer izraža zaupanje pristojnim institucijam, ugotavlja pa, da lahko v marsikaterem primeru bolj kot o splošni intelektualni sposobnosti govorimo o ustvarjalnosti.
Razprta krila
»Če pustimo otrokom, da razprejo krila, kar poletijo.« Srednja šola ni več prostor, kjer bi odkrivali nadarjenost, ampak predvsem prostor za razvijanje pogojev, da se lahko mladi izkažejo in razvijajo, pravi sogovornik. Na gimnaziji se, kot pritrdi, tudi pokaže, da se s pridnostjo res daleč pride, a to pogosto ni dovolj: »Dijaki, ki so uspehe dosegali le z marljivostjo, se pogosto znajdejo v stiski. Problemi so lahko izraziti zlasti v programu mednarodne mature, kjer je več lastnega dela in nastopa učitelj bolj kot usmerjevalec.« In stiske so še večje, če starši ne pokažejo dovolj razumevanja.
Imajo tudi dijake, ki se težko prilagajajo. »Imamo močno svetovalno službo, ki usposablja učitelje, da znajo delati z učenci. To ne pomeni, da smo stoodstotno uspešni, toda osipa skoraj nimamo,« odgovori Šušteršič. A odgovornost za razvoj nadarjenih učencev ni samo na plečih šole ali staršev, temveč je na ravni vse družbe: »Če sistem ne deluje, če ves čas učitelje predstavljamo kot slabe in če povrhu vsega še v družbi ni nikakršnega optimizma, se mladi ljudje ne morejo razvijati.«
