Prostovoljski projekt v Centru Draga

Kljub vročini je bilo te dni v centru Draga pri Igu zelo živahno. Učni čebelnjak je bilo treba končati v treh dneh, kolikor je trajala najbolj dejavna faza neobičajnega družbenokoristnega projekta. Udeleženci iz vsega sveta so v družbi z našimi prostovoljci, zaposlenimi in varovanci Centra Dolfke Boštjančič od ponedeljka do danes zavzeto ustvarjali.

Za seboj bodo pustili neizbrisne sledi. »Čebelnjak ponuja različne možnosti. Omogočal bo zaposlitve, saj čebele potrebujejo stalno skrb, delo z njimi pa ni težko. Med in izdelke iz njega bodo lahko tržili, izvajali bodo lahko apiterapijo, ki se bo lepo dopolnjevalas terapijo s konji,« zagnano razlaga predstavnik domačega organizatorja, Kongresnega urada Slovenija, Miha Kovačič.


»Čebele pikajo, kajne?« vpraša Danijel, eden od varovancev. Miha mu pove, da čebele sploh niso napadalne, da se ljudi pravzaprav bojijo in da imajo svoje letalne poti. Danijela srečava pri eni od številnih delavnic, ki so jih pripravili v okviru tridnevnega dogajanja. Pomaga izdelovati satnice, okvirje z napeljano žico, v katerih bodo čebele gradile satovje. Nedaleč stran druga skupina ustvarja mozaike z motivi iz medenega sveta za razstavo, ki bo spremljala veliko slavje z zaključnim piknikom. Tam bodo tudi izdelki iz poslikane svile, pecivo z medom, ki ga pečejo sami, magnetki z motivi čebele in rož, poslikane panjske končnice... Postavili so tudi več tabel s poučno vsebino. V vse dejavnosti vključujejo tudi varovance.

Z idejo premagali New York

Kako je Slovenija postala gostiteljica tako velikega mednarodnega prostovoljskega projekta IMEX Challenge 2012 in čigava je zamisel, da se v njem prepletajo skrb za čebele, okolje in manj privilegirane družbene skupine? Miha Kovačič pravi, da je vse skupaj plod skupinskega dela mnogih vpletenih. S podjetjem IMEX, ki je eden pomembnejših organizatorjev mednarodne poslovne borze za kongresno industrijo, imajo v uradu že desetletje tesne poslovne stike in z izvirno zamislijo so premagali New York, ponosno pove.

Na Poljskem so v okviru podobnega projekta pred dvema letoma prenovili dom za otroke brez staršev, pri nas so se zadeve lotili širše in ob sodelovanju s čebelarsko zvezo in zbranimi dodatnimi prispevki domačih sponzorjev ustvarili slovensko zgodbo, v kateri imajo osrednjo vlogo čebele. Hkrati bodo seveda pritegnili pozornost katerega od organizatorjev kongresov. A ta mednarodni vpliv zdaj ni v ospredju.

Zamisel najbrž ni naključje. Med marljivo kranjsko sivko in zaposlenimi v kongresni industriji je precejšnja podobnost, pravi Miha Kovačič. Da je res tako, je pokazal že sprehod med udeleženci. Prihajajo z Islandije, Irskega, iz Finske, Velike Britanje, ZDA, Nemčije in Poljske, skupaj petnajst (približno toliko je tudi domačih prostovoljcev). K nam so pripotovali na svoje stroške in v treh dneh bivanja pri nas bodo prispevali svoje delo in veliko pozitivne energije. Celo deček v daljni Barceloni, ki je včeraj brez mame praznoval rojstni dan, je prispeval svoj delež. Naključje je hotelo, da je njegova mama Olga Navarro na drugem koncu Evrope kopala jamo, v katero bodo posadili eno od šestih novih lip na vrtu centra. Na njenih cvetovih bodo čebele nabirale med in številnim prinašale zdravje še dolgo po tem, ko bo Olga odšla.

Sodelovanje pri takšnem projektu je neverjetna izkušnja, ugotavlja tudi ena od naših prostovoljk Tatjana Radovič. Še pomembneje pa se ji zdi, da bo prispeval k boljši prepoznavnosti ene najranljivejših družbenih skupin. »Zelo uživam. Moj oče je bil čebelar in obujam spomine ter obenem opravljam družbenokoristno delo – krasen občutek,« je povedal Timo Heinaro s Finskega. Tudi Faye Bennet in Jon Bradshaw iz Velike Britanije sta kar žarela od zadovoljstva. To je nekaj, kar današnji, komercialno usmerjeni svet pogreša in potrebuje, ugotavljata. Navsezadnje jim je uspelo združiti moči mladih poslovnežev iz vsega sveta in prispevati 25.000 evrov za ta družbenokoristni projekt. Po ocenah organizatorjev so skupaj z domačimi donatorji zbrali 75.000 evrov.

V razgibanem dogajanju so opazno uživali tudi varovanci Centra za usposabljanje, delo in varstvo oseb z motnjami v duševnem razvoju Dolfke Boštjančič. Na dvanajstih lokacijah jih je skupaj 380, v Dragi pa je 170 večinoma otrok in mladostnikov, je povedala direktorica Valerija Bužan. »Veliko jih naučimo, a če ne dobijo primerne zaposlitve ko odrastejo, izgubijo vse sposobnosti,« poudarja. Zato so z odprtimi rokami sprejeli sodelovanje v projektu s čebelnjakom, saj bodo lahko počeli marsikaj. Pričakuje, da bosta čebelnjak in učna pot privabila obiskovalce različnih generacij, od otrok do upokojencev.