Prsti v marmeladi prepovedani

Lord Henley, britanski okoljski minister, je na festivalu marmelad zmagal z materinim receptom tradicionalne seviljske pomarančne marmelade. Železniški tiri, ki se vijejo do severa Anglije, prav gotovo niso prijazni do hrbtenice, še manj pa do ušes. Ko se po nekaj urah glasnega potovanja iz londonskega Eustona, pogosto ojačanega s potomci staršev, ki ne razumejo osnovnega načela »tihega« vagona, pokrajina začne prevešati v zelene ravnice in majhne potoke, se oči razširijo in bolečina kar naenkrat izgine v neznano. Severna jezera Lake Districta upravičeno veljajo za enega najlepših predelov države, kjer je proizvodnja ekscentričnih prebivalcev še vedno najpomembnejša družbena panoga.

Po izstopu na majhni železniški postaji Penrith bi bilo o lepoti, o kateri pripovedujejo turistični vodniki, nemogoče sklepati. Šele vožnja z razmajanim taksijem po treh miljah in sedmih funtih povzroči odziv, o katerem romantično sanjarijo bralci Jane Austen. Za spuščenim oknom namesto v odprti kočiji začne v glavi spontano odmevati melodični napev serije BBC Prevzetnost in pristranost. Dalemain Mansion, staro aristokratsko posestvo iz 17. stoletja, že od daleč spominja na Pemberley. Nehote pričakuješ, da bo gospod Darcy vsak hip skočil izza vogala in se neustrašno pognal v jezero pred vhodom. Domišljijo streznita šele gora parkiranih avtomobilov in velik napis, ki jasno opozarjata, da je konec tedna namenjen dišeči, lepljivi, olupkov polni marmeladi, ne Elizabeth Bennet.

V iskanju Slovencev 
in prave marmelade

Na vhodu sedeča prostovoljka, 70-letna domačinka, še pred izročitvijo vstopnice oznani: »Tako nenavadno se nam je zdelo, da Slovence sploh zanima marmelada. Sploh nismo vedeli, kje je vaša država. Včeraj sva z možem na Googlovem iskalcu slik iskala fotografije Slovencev, da bi vas lahko prepoznali, a sploh niste zagoreli.« Po začetnem razočaranju in zadregi, ker je bilo vizualno utelešenje Slovenca precej drugačno od tega, kar so pričakovali, se je odprl pogled na prostorno dvorišče, kjer so prve gruče obiskovalcev že brskale med kozarci doma pripravljenih marmelad.

Februarski angleški festival marmelad je edini, ki se lahko postavi z nazivom »uradni in prvi festival marmelad na svetu«. Če so Angleži za kaj občutljivi, so pozorni na uporabo in zlorabe besede »marmelada«. Naše predstave o marmeladi iz supermarketov se lahko za klenega Britanca kmalu prevesijo v najhujšo žalitev. »Da je res marmelada, mora biti pripravljena iz nezrelih citrusov in sladkorja. V njej mora biti neke vrste lupina, pa naj bo narezana na tanko, debelo ali na koščke,« v eni od delavnic pojasni Dan Lepard, Guardianov strokovnjak za pekovska vprašanja. Pove tudi, da se še tradicionalni uživalci marmelade delijo na tiste, ki prisegajo le na konservativno pomarančno, izdelano iz seviljskih pomaranč, in druge, ki radi eksperimentirajo z grenivkami, limonami in limetami. Jagode, borovnice in robidnice sodijo v džeme.

Tisoč kozarcev pred vrati

Med pregovarjanji o tem, kakšna mora biti temperatura, da izdelek najbolje uspe in se strdi, do vprašanj o kislosti in tem, koliko časa kdo predhodno namaka pomaranče in v čem, so v poslopju Dalemaina že potekala ocenjevanja prijavljenih marmelad v raznovrstnih kategorijah. Navsezadnje je to ljubiteljski kulturi navkljub še vedno tekmovanje, na katero ljudje prijavljajo sadove svojega celoletnega dela in se z njimi borijo za mamljive lovorike. Zmagovalca doleti celo največja čast v marmeladarskem merilu, da znameniti britanski trgovec Fortnum & Masons odkupi njegov recept in ga pretvori v bodoči prodajni uspeh.

Ko so pred leti prvič priredili festival, so prejeli le 50 prijav. »Nekaj marmelad je bilo dobrih, druge bi najraje zlila kar v stranišče,« je razburjeno dejala ena od strokovnjakinj iz lokalnega združenja kmečkih žena v belem laboratorijskem plašču. V prihajajočih letih je festival prerastel vsa pričakovanja: letos so prejeli že več kot 1000 kozarcev marmelad. Med njimi je bila tudi kopica tujih, saj so jih v Lake District množično pošiljali iz daljne Japonske in Avstralije. V nasprotju s prodajno statistiko, ki že nekaj časa opozarja, da prodaja marmelad po svetu strmo upada, je navdušenje nad festivalom vsako leto večje. Organizatorka Jane Hasell-McCosh je povedala, da je bila navdušena, ko je pred domačimi vrati vsak dan odkrila na stotine marmelad: »Težko sem se uprla, da jih nisem odprla in poskusila.«

V tretje gre rado

Podelitev nagrad najboljšim se je med gromozanskim nalivom in ob zvokih grmenja zgodila na drugi dan lepljivega praznovanja. Za zmagovalno marmelado so razglasili tipično britansko seviljsko pomarančno marmelado britanskega okoljskega ministra lorda Henleyja. »Navdušen sem, da so me izbrali za zmagovalca, najprej v kategoriji politično navdahnjenih marmelad, potem pa še za najboljšo marmelado festivala,« je povedal. Letos se je na razpis prijavil že tretjič, z receptom, ki ga je pred leti razvila njegova mati in se zdaj prenaša iz generacije v generacijo.

Nekatere marmelade so bile – tudi dobesedno – bleščeče, druge so izraze na obrazih sodnikov skremžile v agonijo. Sodnik Jonathan Miller, vodja marmeladnega oddelka na Fortnum & Masons, je povedal, da so najbolj razočarale tiste, ki so pomarančne okuse parile s temno čokolado: »Ko zagledaš temno brozgo, se ti preprosto upre. Takšna inovativnost naj bi rešila svet marmelad? Dvomim,« je bil odločen. Motile so jih tudi tekoče, površno izdelane ali presladke marmelade. »Prava marmelada mora biti ravno prav kisla, paleta v ustih mora zadeti trpek priokus, ne osladne sladkobe. Če želite sladkobo, kupite džem,« je bil snobovsko razpoložen eden glavnih sodnikov.

Kostni mozeg z marmelado

Britanci, ki še vedno kupijo največ marmelad na svetu, so svojo ljubezen do konzerviranega sadja razvili v 12. stoletju. Z razcvetom trgovanja na Vzhodu so v deželo postopoma vnašali nove okuse, dokler jih zmes japonskih pomaranč in sladkornega trsa ni popolnoma očarala. Prehrambni zgodovinar Ivan Day je na festivalu pred množico zvedavih oči pripravil viktorijanski kolač iz marmelade, pomarančne vode, britanske jajčne kreme – in kostnega mozga. Takšna kombinacija okusov se z današnje perspektive zdi nenavadna, takrat pa je veljala za nekaj povsem vsakdanjega. »Britanci smo v določenem pogledu izumitelji marmelade, saj smo sestavine, ki smo jih dobili iz tujine, pretvorili v nekaj čudovitega. Vse se je začelo, ker pomaranč in sladkorja v našem razmočenem predelu sveta nismo mogli gojiti sami, zato smo našli način, kako sadeže konzervirati in v okusih uživati vse leto. Meni se zdi to prav premeteno,« je povedal.

Iznajdljivi Britanci v prevelikih vodoodpornih jaknah Barbour in gumijastih škornjih so bili že sami po sebi dovolj, da je konec tedna na podeželju prerasel iz draža začetnega zanimanja v zares bizarno izkušnjo. Če v enačbo dodate še od prijemanja kozarcev lepljive prste in napise, ki opozarjajo, da jih je prepovedano uporabiti za okušanje stotin razstavljenih marmelad, je rezultat zmes ravno prav nenavadnega in čudovitega. Kje drugje na svetu bi človek lahko naletel na sobo, polno odraslih ljudi, ki smrtno resno ugotavljajo, da ima marmelada, skuhana na plinskem gorilniku, popolnoma drugačen okus od tiste z električnega? Lepota se skriva v odtenkih in okusih – v nasprotju s Slovenci, ki svoje jedi pogosto obravnavamo kot samoumevne, se Britanci tega še kako dobro zavedajo.