Prvi gorenjski klub joge smeha

Pa so danes res taki časi, da bi se lahko ljudje kar tako, na ukaz, smejali, nejeverno vprašam Karlo Štilec, vodjo kranjskega Artutripa, kjer se že dober mesec srečuje prvi gorenjski klub joge smeha. »Morda pa nas lahko reši le smeh. Povsod slišimo samo o težavah, tako daleč smo prišli, da poročil raje sploh ne poslušam, saj so vedno polna negativnih novic,« je po sekundi premisleka misel izpeljala Karla Štilec.

Čakali sva takole proti večeru v prostorih nekdanjega tekstilnega podjetja Ibi, ki je še ne tako davno prineslo eno tistih novic, zaradi katerih je naša sogovornica nehala poslušati poročila. Veliki stroji so svoje zadnje vrstice blaga tu stkali pred tremi leti, podjetje pa so za vedno zaprli. Čakali sva in se spraševali, ali se bo danes kateri od gorenjskih dam zahotelo smejati. Pa jih je prišlo osem, vseh že nasmejanih, a nekako ne povsem prepričanih, kako bodo preživele naslednjo uro svojega življenja.

»Na spletu sva si ogledali predstavitev te joge smeha in se že med gledanjem posnetka silno zabavali. Kar solze so mi tekle. Zdaj pa sva tu, ker bi radi preverili, ali je res tako smešno in dobro,« sta vedro razlagali prvi dve. »Na lokalnem radiu sem slišala, da nekaj govorijo o jogi smeha in o tem, kako dobro je to. Ker sem pomembne podatke o tej vadbi takrat preslišala, sem kar na radio poklicala in povedali so mi, kam moram priti,« je povedala tretja dama, ki je tudi prišla na dozo smeha.

Čeprav smo vedele, da ne bo nobenega predstavnika nasprotnega spola, je bilo vseeno treba vprašati, čemu. »Ah, verjetno se jim to zdi trapasto,« so menile gospe in strinjale smo se, da imajo oni pač raje tiste prave športe, take za točke, denimo košarko, hokej in nogomet. Pa saj je tudi to res, da kaj prida moških ni niti na drugih, bolj znanih skupinskih vadbah. In kako mislite, da bo na jogi smeha, sem vprašala eno od dam, ki se je prvič odločila za takšno vadbo. »Kaj pa vem, ne znam si predstavljati. Bojim pa se, da bo to premalo zame, saj sem navajena drugih, bolj intenzivnih oblik aerobike.«

Vstopile smo v veliko, svetlo telovadnico. Karla Štilec je najprej pojasnila pravila. Treba se je gledati v oči. Smejati se je treba iz trebušne prepone, z odprtimi usti in brez roke na njih. »Pa če ti manjka kakšen zob?« je zanimalo eno od udeleženk. »Nič hudega,« je bil odgovor, ki se je kar izgubil v spontano zvabljenih nasmeških, prikradenih, še preden je gorenjski klub joge smeha pognal motor.

In ko je krenil, se kar ni ustavil. Nina Trebec je damam ponudila dovolj pravih iztočnic. Rekla je: »Predstavljajte si, da vas nekdo pokliče po telefonu in vam pove nekaj smešnega.« Roko je prislonila k ušesu in se – kot bi ji kdo čisto zares povedal šalo – začela hihitati. Čez nekaj sekund je tudi preostalim damam v roki »zazvonil« telefon in, da, prav vse so se smejale veseli novici. Nato pa Ninin glas: »Ha ha ha, ho ho ho, kakšne smo?« In odgovor ene od »telefonistk« je bil, da smo vesele (ja, kakšne pa?). »Vesele smo, vesele,« in so se veselile, skočile v zrak ter se znova prepustile smehu, ki so ga sprožila nova navodila Nine Trebec.

Minute so minevale. Po dobri uri, ko je smeh tu in tam prešel v krohot, solze in držanje za trebuh, so skupino smejočih se prizemljile globoke besede ustanovitelja joge smeha, Indijca Madana Katarie. »Relax,« je nežno božal globoki glas z zgoščenke. V ozadju so odmevali zlogi »ha ha ha, ho ho ho«, ki so zveneli kot plemenska pesem z nekega daljnega otočja. Ko se je skupina po nekaj minutah sproščanja prizemljila in so dame sedele v krogu, je bil čas za izmenjavo mnenj. No, česa takega pa ne doživiš po navadni aerobiki, kajne? Tam morda ploskneš v zahvalo vaditelju (ali pa nemara sebi, ker si naredil nekaj dobrega za svoje telo) in nato brez pozdrava kar se da hitro pobereš pete, da te ne bi v slačilnici prehitele druge, saj se vendar vsem tako zelo mudi domov.

A po jogi smeha ni bilo hitenja. Vtisi so kar vreli na plan, zato si nismo utegnili niti zapisati, kaj je rekla Frančiška, kaj Karmen, Marija, Marta, Anita. »Zelo mi je bilo všeč, sproščujoče. V sebi sem prebudila otroka, kar ne morem verjeti,« je dejala ena. Druga je prikimala: »Saj ravno to nam v življenju manjka.« Tretja je ugotavljala, da je življenje tako resno, in priznala, da se smejati niti ne zna. »Ne znaš ali se nimaš čemu?« ji je ne tako lahko vprašanje zastavila četrta. »No, meni so prijateljice rekle, da moram iti na jogo smeha, ker sem... no, zadrta, pravijo,« je dejala ena od dam, katere smeh je v zadnji uri popolnoma ovrgel takšne ugotovitve.

Karla Štilec je damam, ki so takole sproščeno sedele v krogu in čebljale, kot da se že dolgo poznajo, priznala, da je včasih, ko se je vozila na delo z enega konca Kranja na drugega, jogo smeha izvajala kar za volanom. »Brez dvoma so si tisti, ki so me videli, mislili, da sem nora,« je dejala. Smeh je v gorenjsko prestolnico (ki, roko na srce, ne slovi po prav prešernih obrazih) prinesla iz Maribora. »Moj sin je po naključju spoznal Simono Krebs, diplomirano medicinsko sestro, ki se že nekaj časa ukvarja z jogo smeha. Meni je bila ideja takoj všeč, saj sem v svoj center hotela vnesti ljubezen, spoštljivost in ustvarjalnost,« je pojasnila Karla Štilec in dodala, da je v center, zgrajen na pogorišču nekdanje tekstilne tovarne, s smehom »prinesla višjo vibracijo«.

Simona Krebs, ki je Kranjčanko seznanila z jogo smeha (pravzaprav bi bilo bolje, če bi zapisali s »smejalno telovadbo« ali »vadbo s smehom«, saj si pod besedo »joga« vse prehitro predstavljamo telo v tem ali onem uravnoteženem položaju, česar pa pri jogi smeha ni videti niti od daleč), ob začetku vadbe ponavadi vpraša, ali poznate tisti pregovor, da je smeh pol zdravja. »Ker pregovor praviloma vsi poznajo, jih nato vprašam, zakaj se torej ne smejimo še več. Prepričana sem, da je smeh več kot pol zdravja,« veselo pojasni Simona Krebs.

»Pri smehu je najpomembnejše dihanje, torej s trebušno prepono. Če tako dihamo, vnesemo v telo več kisika, to pa pozitivno vpliva na naš živčni sistem. Smeh je bližnjica do sreče,« je prepričana Simona Krebs, ki je v Mariboru prvi klub za jogo smeha ustanovila junija lani. »Klubi joge smeha temeljijo na brezplačnih uricah, ki bi jih radi prinesli v prav vsako vas, v vsako krajevno skupnost, kamorkoli. To ni politična ali v zaslužek usmerjena dejavnost. Tu ima vaditelj priložnost, da naredi nekaj dobrega za svet. Poleg tega se ljudje pri jogi smeha neverjetno sprostijo, povežejo, navežejo stike z drugimi. Maske padejo,« o še enem pozitivnem vidiku uric smeha spregovori Simona Krebs.

Brez dvoma so maske padle tudi v kranjskem klubu joge smeha, saj so dame po uri smejanja postale... hm... čisto drugačne. »Seveda, ljudje se zmehčajo in postanejo neverjetno lepi,« pojasni Simona Krebs opazko, da se kranjske gospe na jogi smeha niso prav nič skrivale pred našim objektivom in čisto nič niso negodovale – kot se to rado zgodi – češ, danes pa nimam frizure in tudi naličena nisem, niti jih ni motilo, da so na trening smeha prišle v trenirkah in nič kaj elegantnih majicah. Pa so kljub temu na fotografijah zelo lepe, kajne?