Prvi Slovenski festival karikature

Včasih se je od karikature dalo super živeti, danes bolj slabo. Razstava do konca oktobra v Hiši slikarjev Šubi.

Objavljeno
25. september 2012 11.39
Špela Ankele, Kranj
Špela Ankele, Kranj

Kako je, če sediš na vročem stolu pred Borisom Oblakom? Pravkar omenjeni se je ob vprašanju samo namuznil.

Sivolasa gospa, ki ji je bilo to namenjeno, pa je sprva nekoliko pomolčala. Nato je iskreno odgovorila: »No, ni ravno najbolj luštno ...«

Boris Oblak je, sprva s svinčnikom, nato pa s flomastrom, ustvarjal novo karikaturo in s hitrimi pogledi iskal prevladujoče poteze portretiranke. Babico, ki je potrpežljivo sedela pred umetnikom, so vnučki zvedavo opazovali in se ji nenehno hahljali. Ali, bolje rečeno, režali so se ji ter takole komentirali: »Poglej, kakšen nos je narisal!«

Ko je Boris Oblak po nekaj minutah delo končal, je izdelek pokazal portretiranki. Ta je – znova – sprva nekoliko pomolčala, nato pa se z vnučki vred iz srca nasmejala čisto sveži karikaturi.

»Ta karikatura je nekaj posebnega. Ivanko, ženo svojega strica, sem upodobil pred desetimi leti na svoji prvi karikaturi,« je povedal Boris Oblak, idejni oče prvega Slovenskega festivala karikature.

Ta je konec tedna na Tavčarjev dvorec privabil nekaj sto (smeha in veselja žejnih) obiskovalcev – večina se jih je pustila upodobiti enemu od karikaturistov, ki so dva dneva dežurali pred dvorcem.

Nad njihovo ponudbo so bile navdušene predvsem mamice, ki so pridno vabile otroke na stolčke prednje, njihovi nevsakdanji sliki pa so bržkone že našle okvir ter ga obesile nad sedežno garnituro v dnevni sobi.

Motor festivala Boris Oblak, po izobrazbi profesor likovne umetnosti, zadnje leto skupaj z družinico živi v Hiši slikarjev Šubic. Ne skriva, da bi to hišo v Poljanah, skupaj z bližnjim Tavčarjevim dvorcem, rad pripeljal na zemljevid slovenskega kulturnega dogajanja.

»Neprestano razmišljam o tem, kaj bi lahko ponudili obiskovalcem. Ideja, da bi v Poljanski dolini lahko imeli slovenski festival karikature, ki morda kdaj v prihodnosti preraste v mednarodnega, se je rodila preprosto, iz moje ljubezni do karikature,« pove Boris Oblak.

V mladostni zagnanosti je v (manj kot) enem mesecu k sodelovanju privabil 24 karikaturistov.

Na ogled so Marko Kočevar, Aljana Primožič, Tomaž Lavrič, Lila Prap, Marko Kociper, Miki Muster, Boris Oblak, Iztok Sitar in vsi drugi postavili številne pisane podobe, pa naj bodo začinjene s politiko, osredotočene na klasični štos ali nabite z družbenokritično ostjo.

Nekaj karikatur je bilo v sklopu prvega slovenskega festivala razstavljenih konec tedna v Tavčarjevem dvorcu, vse pa bodo še do konca oktobra na ogled v Hiši slikarjev Šubic (zraven osnovne šole v Poljanah).

Pri iskanju avtorjev, ki so sodelovali na prvem festivalu karikature, je imel nemajhno vlogo Iztok Sitar, prav tako domačin iz Poljanske doline, ki mu sicer bolj kot karikature dišijo stripi.

Sodobni bralni trendi, ki izrivajo na papirju preneseno besedo, so se dotaknili tudi striparjev, je povedal: »Leta 1995 sem risal za dva dnevna časopisa in tri tednike. Takrat se je od tega dalo super živeti, danes pa je bolj slabo. Tuji stripi, denimo Garfield, so precej cenejši kot dela domačih avtorjev, saj so ta lahko objavljena le v enem časopisu. Zdi se mi, da bi morali tisti, ki odločajo o vsebini časopisov, podpirati slovenske avtorje.«

Navsezadnje, meni Sitar, je neprecenljivo, ko dela kakšnega karikaturista (denimo Aljane Primožič, ki objavlja tudi na zadnji strani Slovenskih novic) postanejo predmet gostilniških debat, kar bi bilo zaman pričakovati od katerega koli uvoženega stripa.

Iztok Sitar, ki je svoje stripe objavil v številnih slovenskih tiskanih medijih, je mimogrede še omenil: »Na območju nekdanje Jugoslavije je 20 striparskih festivalov. Ni pa nobenega karikaturističnega, zato bi utegnil naš kmalu privabiti še veliko ustvarjalcev iz okolice.«

Že na prvem festivalu so v Tavčarjev dvorec privabili zgledno število ljubiteljev karikature.

Med njimi je bil tudi Zvonko Kern, vsestranski umetnik iz bližnje Gorenje vasi. Nekaj minut je sedel pred karikaturistom, a se mu je njegov kuža Jon ves čas motal pod nogami. Zato potretirancu ni preostalo drugega, kot da nemirnega Jona vzame v naročje.

»Ta bo za na facebook! Naravnost super zadovoljen sem s karikaturo,« je o izdelku, ki je nastal po desetih minutah poziranja, povedal Zvonko Kern. Brez dvoma je k tolikšnemu navdušenju levji delež prispeval tudi navihani Jon, ki se je znašel na karikaturi.

Če česa, smeha med karikaturisti ni manjkalo. Med drugim smo ujeli, da so nekateri naši politiki »smešni za znoret« in kot taki čista poezija za karikaturista, pri drugih spet je treba malce pomisliti, kako bi se jih lotili s pravimi potezami.

Vodja Slovenskega festivala karikature je brez oklevanja povedal, da se najraje loti Karla Erjavca. Zakaj? Sledil je daljši razmislek: »Saj ga je treba samo pogledati, in že ga rišeš,« je spontano reakcijo svojih rok opisal Boris Oblak, medtem ko se mu je čez obraz narisal širok nasmešek.

Ko je Tavčarjev dvorec premierno gostil Slovenski festival karikature, je v Poljanski dolini močno pihalo.

Zdelo se je, kot da je iz dvorca, ki je dolga desetletja sameval, v zadnjih treh mesecih pa je – delno obnovljen – privabil približno 16.000 obiskovalcev, odpihnilo še zadnje pajčevine.

In da je v njem zdaj, dobesedno, a tudi v prenesenem smislu, zavel svež veter, ki bi ga bržkone ena sama prodorna karikatura upodobila lepše in bolj jasno kot tisoč še tako skrbno izbranih besed.