Tiskane izdaje
»Tukaj notri je, tako kot pri avtomobilu, motor,« je dejal Blaž Kavčič, ko je starejšim Ljubljančanom predstavljal osnove dela z računalnikom, in potolkel po črnem ohišju. »Ampak s tem si ne moremo kaj dosti pomagati, če nimamo vhodnih naprav, tipkovnice in miške. Najprej pa moramo računalnik prižgati – poiščite največji gumb na škatli in ga pritisnite.«
Tako je svojo računalniško uro začel Blaž Kavčič, predsednik Državnega sveta Republike Slovenije in predavatelj na eni od 250 delavnic projekta računalniškega opismenjevanja starejših Simbioz@, ki pod geslom Ostanimo v stiku ta teden potekajo po vsej Sloveniji. In učenci zrelih let so vestno pritiskali na gumb za zagon črne skrinjice, ki odpira nove svetove. Kavčič, ki je tudi častni pokrovitelj projekta, je začel na začetku: udeležencem delavnice na ljubljanski gimnaziji Ledina, med katerimi je bila tudi njegova mama, je najprej po domače razložil, kaj je sploh pomembno pri računalniku, do katerega ima marsikdo odpor ali pa se ga kar malce boji.
Od samega zagona do razlage, kaj se počne z miško, kako se tipka na tipkovnico – tako kot na pisalni stroj, je z eno od mnogih pisanih analogij računalnik opisoval prvi med državnimi svetniki –, pa do prvih dvoklikov, s katerimi so učenci zagnali nekaj programov in odprli svojo mapo, ki so jo ustvarili le malo prej. »Nič se ni treba vznemirjati: lahko ustvarjamo in potem popravljamo. V tem je čar računalnika,« je dejal Kavčič, ko je skupaj z udeleženci delavnice z miško napisal in z ukazom razveljavi popravljal svoje ime. Za konec jim je pokazal še, kako shranimo svoje delo.
Med drugo uro pouka je direktorica Microsofta Slovenija Biljana Weber upokojencem predstavila osnove dela z urejevalnikom besedila Word. Vsi so napisali kratek sestavek ter ga nato rezali, kopirali, lepili, postavljali izbrane dele besedila v ležeče in krepke črke. Delavnica, na kateri je bilo klepetanje dovoljeno, je postajala vse bolj živahna. Vsak par učencev je imel svojega prostovoljca, ki jima je priskočil na pomoč s kakšno dodatno razlago ali pa pokazal, kaj se kje klikne. Kakor je dejala Webrova, so pri Microsoftu leta 2005 začeli projekt Učimo se za življenje in »Simbioz@ je njegova čudovita nadgradnja. Všeč so nam vrednote projekta: prostovoljstvo, znanje, medgeneracijsko sodelovanje in seveda pozitivna energija. Mladi imamo veliko energije in si želimo spremeniti stvari, starejši pa imajo več izkušenj in nam lahko marsikaj pokažejo.«
Zavod Ypsilon, organizator projekta Simbioz@ e-pismena Slovenija, ki temelji na medgeneracijskem sodelovanju, solidarnosti in spodbujanju vseživljenjskega učenja, je projekt, ki je vrhunec dosegel v tem tednu, pripravljal vse leto. Na koncu jim je uspelo pripraviti delavnice na 250 lokacijah v 120 slovenskih občinah, več kot 500 info točk in 54 vpisnih točk, pri sami izvedbi pa je sodelovalo več kot 10.000 prostovoljcev.
»Projekta smo se lotili zelo načrtno: najprej smo navezali stik s knjižnicami, potem pa smo šli do osnovnih in srednjih šol ter podjetij. Predavatelje in prostovoljce smo iskali prek partnerjev, študentskih in dijaških organizacij, tabornikov, skavtov, skratka, vseh organizacij, ki združujejo mlade, pa tudi prek socialnih omrežij in nacionalne oglaševalske kampanje. Odziv je bil fenomenalen: mladi so me kar presenetili, kako so v resnici pripravljeni pomagati starejšim,« je povedal vodja projekta Borut Jeglič.
Zamisel za projekt Simbioz@ se je oblikovala pri Žigi Vavpotiču, strokovnem direktorju Zavoda Ypsilon, ko se je z babico pogovarjal o tem, kakšen je danes svet. »Rekla mi je, da smo precej diskriminatorni do starejših. 'Vsi pišete o www, Googlu, Wordu, nihče pa nam starejšim ne pove, kaj sploh je to,' mi je dejala. In tako je nastala zgodba simbioze, v kateri združujemo dve generaciji in s katero mlajši pokažemo starejšim, da nam ni vseeno zanje. Izjemno sem ponosen na mlajše in starejše, da smo Sloveniji pokazali, da se je mogoče povezati.«
Predsednik državnega sveta Blaž Kavčič se je v projekt vključil v okviru aktivnosti v zvezi z medgeneracijsko solidarnostjo. »Temelj solidarnosti je izboljšanje komuniciranja med generacijami. Simbioz@ daje starim in mladim jasen motiv za sodelovanje. Starejši si s spoznavanjem računalnika in spleta lahko obetajo več iskrivosti v življenju, mladi pa se zavejo, kako pomembno je bolje razumeti druge generacije, s čimer se dviguje raven čustvene inteligence. Bil sem zelo vesel, ko so me povabili, da se projekta udeležim tudi kot inštruktor in s slušatelji poskusim narediti razvojni korak naprej. Vsak od nas je dodal nekaj svojih prebliskov, da ljudem pomagamo pregnati strah in jim pojasnimo, da so to preproste stvari.«
Gospa Beba je prišla zato, ker ima veliko prijateljev, ki živijo po svetu, in si želi ohraniti stike z njimi. »Najprej bi se rada naučila pisati, nato bomo komunicirali tudi po skypu. Rada bi tudi znala kaj poiskati po internetu, ker me zanima umetnostna zgodovina in internet je odličen vir podatkov,« je povedala gospa, ki se je na delavnice prijavila skupaj z možem.
Prostovoljko Ano je vedno zanimalo, kako je delati s starejšimi, zato se je prijavila na pilotske delavnice in videla, da je to izkušnja, ki se je ne da opisati z besedami. »Vsi smo polni pozitivne energije. Mislim, da je to res simbiozna izkušnja,« je povedala Ana, ki se je vsak dan udeležila dveh delavnic v Ljubljani.
Gospa Biljana je povedala, da je vedno težko začeti, a je treba vztrajati in potem gre vse lažje. Na delavnico je prišla, ker računalnik in internet ponujata toliko informacij. »To je prava zakladnica znanja. Povežeš se s svetom, virtualno potuješ, se učiš in predvsem nisi sam. Lahko imaš brezplačno pošto, brezplačno telefoniraš, kar je v času krize še kako pomembno.«
Vanja se je prvič preizkusil kot prostovoljec: »Na računalnike se spoznam, pa sem se prijavil.« A poleg poznavanja računalnikov je treba biti tudi potrpežljiv, je dodal ledinski gimnazijec: »Nam se zdijo te stvari preproste, starejši pa jih ne poznajo.« Njegovi »varovanki« sta ga prijetno presenetili, saj sta se hitro znašli, obe pa sta že uporabljali računalnik.
Gospod Bernard, ki je se na delavnico prijavil na septembrskem Festivalu za tretje življenjske obdobje, je prepričan, da je treba iti v korak s časom. »Preprosto sem začutil, da moram iti. Sicer imamo računalnik pri hiši, a je zaseden in ne pridem blizu,« se je nasmehnil. »Te zadeve moram sam osvojiti in jih zdriblat, kot se temu reče.« Zanimata ga predvsem internet in elektronska pošta. »Saj ni težko, a spomin z leti malce opeša, zato je treba vaditi. Tako kot pri šoferjih: lahko imaš stokrat izpit, a če ne voziš, boš šel v ograjo,« je slikovito opisal gospod Bernard.
Fanči Moljk, upokojena učiteljica slovenščine, novinarka, blogerka in kronistka dogodkov v Zasavju, zdaj pa ambasadorka starejših pri projektu Simbioz@, je povedala, da jo je novinarka iz Kranja nekoč pobarala, kako naj pripravi svojo mamo, da bo začela delati z računalnikom. »Fizično, sem ji rekla. Naj jo posadi za mizo, ji v roke potisne miško in reče: 'Glej, mama, zdaj se bova pa igrali.' In ko enkrat osvojiš miško, je vse lažje.« Sama je začela malce pozno, priznava, pred kakšnimi sedmimi leti. »V resnici že pred petnajstimi, a sem tedaj mislila, da to ni zame. Zdaj pa se vsak dan posebej čudim, kaj vse ponuja internet.«
Klik v svet
Starejši državljani se na delavnicah pobliže seznanjajo z računalnikom v okviru treh modulov. Prvi, Računalnik, moj prijatelj, je namenjen predstavitvi dela z računalnikom. Na drugem modulu Klik v svet udeleženci izvejo, kaj je internet in za kaj vse se lahko uporablja v vsakdanjem življenju. Tretji modul Brez elektronske pošte ne gre pa je namenjen spoznavanju elektronske pošte, govor pa je tudi o spletni etiki in varnosti.
