Tiskane izdaje
Igor Bagon je na trgu dela ujet v nekakšen vmesni prostor: ima delo, a ga ni dovolj, predvsem pa ni dovolj zanesljivo, da bi lahko državi vsak mesec nakazal tisti delež, ki ga pričakuje od samozaposlenih. Takšen položaj ga jezi: rad bi plačal davke, predvsem pa bi rad delal v svojem imenu, ne pa v imenu, denimo, Janeza Novaka, kakor si je v blogu na Delo.si nadel generično ime za Slovenca. Zato predlaga uvedbo novega subjekta – delavca podjetnika.
Delavec podjetnik je pravzaprav delovno ime, kajti ni pomembno, kako bi se nova oblika tega napol pravnega subjekta imenovala, samo da bi ljudem omogočala, da delajo legalno. In predvsem ni pomembno, kako je ime delavcu, naj bo Janez Novak ali Igor Bagon, samo da bo lahko delal brez tesnobnega občutka, da ta mesec državi ne bo mogel nakazati prispevkov in davkov, ki jih je po zakonodaji dolžan odmeriti v državne blagajne. Če ga pa že bo, potem mu od zaslužka ne bo ostalo niti toliko, da bi poplačal druge življenjske stroške.
Začeti iz nič
Ljubljančan Igor Bagon je računalnikar oziroma se s tem vsaj ukvarja, kajti do uradnega naziva ima na fakulteti za računalništvo še nekaj obveznosti. In tudi odkrito pove, da je že imel tisto, kar ga je po posplošenem družbenem vrednotenju delalo »poštenega državljana«: redno zaposlitev. »Da, bil sem zaposlen, v državni upravi.« Delal je kot kurir, dokumentalist, verjetno bi ga celo lahko posrkala ležernost varne službe in slabe storilnosti, toda kmalu je spoznal, da v tem ni prihodnosti, poleg tega so delovno ozračje prevevali slabi odnosi. »Vpisal sem se na fakulteto in začel po svoje,« pove.
Pozneje ga je za določen čas v svojem podjetju zaposlil prijatelj; izrabil je možnost usposabljanja na delovnem mestu in bil dve leti tudi zaposlen. Njegovo delo je bilo prevajanje grafičnega vmesnika (to je delo, ki ga zavod za zaposlovanje nima v šifrantu poklicev, mimogrede opozori), posle si je večinoma iskal sam, toda na koncu se finančno ni povsem izšlo. Pogodba se je iztekla, Igor pa se je znašel na točki, kjer je bilo treba začeti iz nič. To se mu pravzaprav ne zdi nič slabega, vendar je treba tudi za to, da začneš iz nič, nekaj imeti. Pravzaprav ima svoje naročnike, toda ko je začel razmišljati o podjetništvu ter preračunavati prihodke in odhodke, nikakor ni prišel do zneska, s katerim bi lahko poplačal davke in prispevke, vodenje računov in podobne stroške. Izšlo se ne bi niti, če bi se potegoval za subvencijo za samozaposlitev, poleg tega se mu takšno navidezno spodbujanje zaposlovanja ne zdi smiselno.
Da so takšne samozaposlitve začasnega značaja, potrjuje tudi nedavna ugotovitev zavoda za zaposlovanje, da se je letos, ko se je program končal, precej zmanjšalo zanimanje za tovrsten izhod iz brezposelnosti. »Razmišljal sem o statusu samostojnega podjetnika, vendar po mojih izračunih bi se, če bi začel delati januarja, že aprila znašel v minusu.«
Pogodbe in prijateljev s. p.
Za primer navede tale izračun: recimo, da stane izdelava spletne strani petsto evrov (takšno naročilo lahko zahteva en teden dela, lahko pa tudi en mesec). Od tega je treba plačati malo več kot 300 evrov prispevkov, davek na opravljeno delo, računovodjo. Stroškov življenja niti upošteval ni, kajti vse, kar bi zaslužil, bi moral najprej dati državi – pri čemer sploh ni upošteval največjega tveganja, to pa je, da mu naročnik ne plača. Ta verjetnost pa je precejšnja.
To ni le zgodba Igorja Bagona, ampak več tisoč Slovencev, ki niso ne zaposleni ne brezposelni, zato se je poimenoval Janez Novak. »Janez je prekerni delavec, ki životari iz dneva v dan. Dela na podlagi podjemnih pogodb. Izposoja si prijateljev s. p. Občasno opravi kakšno delo na črno. Živi napol v ilegali. Prisiljen je zlorabljati sistem, sicer bi ostal brez vsega. Absurdno – plača vse davke in prispevke ter dela na črno,« opisuje v blogu na Delovi spletni strani. Če odpre s. p., resda reši ta problem, toda v tem primeru se mu nikoli ne sme zalomiti, z grozo ugotavlja: »Zboleti ne sme. Poškodovati se ne sme. Posla ne sme izgubiti. Vse račune mora pravočasno izterjati. Kajti najpomembneje je, da plača davke in prispevke.«
S tem seveda ni nič narobe, vskoči Igor Bagon, davke je vendarle treba plačati, sicer Janezova mama ne bo dobila pokojnine, njegovi otroci se ne bodo šolali, ne bo dobil zdravniške pomoči, če jo bo potreboval ... Več ni treba naštevati, posledic prav tako ne – vse skupaj se sklene v položaju, ki ga pregovorno imenujemo začarani krog.
Naj država pomaga izterjati
Vendar Igor Bagon vidi rešitev. Da bi Janez Novak lahko delal, predlaga obliko novega subjekta, ki ga je ravno tako preprosto imenoval delavec podjetnik in ga priročno spremenil v kratico d. p. Registracija takšnega statusa bi morala biti preprosta, zlasti poslovanje: s tremi predpisanimi obrazci na A4-formatu (predračun, prevzemnica in račun), poleg tega bi morala država takšnemu podjetniku dopustiti, da plača davke in prispevke, ko jih tudi njemu poravna naročnik – ali pa mu jih vsaj pomaga izterjati. Tako bi delavec podjetnik plačal davke, tekla bi mu delovna doba in predvsem bi delal v svojem imenu, kakor večkrat poudari Igor Bagon. »Začel bi lahko iz ničle, brez državne subvencije in imel bi možnost, da se zakalkuliram. Predvsem pa bi rad bil miren in delal.«
Zamisel je šele dodobra razvil in se je nikakor ne oklepa; dopušča dopolnitve, le to se mu zdi poglavitno, da je preprosta in da od delavca ne zahteva, da plačuje prispevke, če njegovo delo ni plačano. »Takšna statusna oblika je samo dodatna možnost in nikakor ni rešitev za vse. Lahko je le prehodna in hkrati se lahko iz nje razvije dolgotrajno sodelovanje ali zaposlitev, kdo ve,« skomigne za rameni.
Delavec že najde pot
Zaveda se nevarnosti, da bi birokrati predlog – kakor že mnoge druge – povsem izmaličili, a njegov glavni argument je vedno isti: država dobi, kar mora, delavcu pa prizna delo. Pri tem uporabi tudi spoznanje, ki ga pogosto slišimo: zaposlitev za nedoločen čas ne bo več, nova delovna mesta bomo morali nenehno ustvarjati, in to sami. »Delavci vedno poiščemo pot. Te poti hočemo danes na vsak način preprečiti. Imamo pa tudi drugo možnost. Te poti lahko pomagamo zgraditi. Jih primerno ovrednotiti. Primerno pomeni, da so konkurenčne in se bo delavec raje odločal zanje. Tu se skrivajo službe.« Misel na nenehno iskanje dela ga ne utesnjuje: »Laže si zamislim nenehno menjavanje delovnih mest kakor vztrajanje na enem ne glede na to, ali tam delo je ali ga ni.«
Predvsem pa ga osvobaja misel na svobodno razporejanje delovnega časa – da dela, ko ima delo, tudi če takrat čez vse mere, in si vzame prosto, ko je naročil manj.
