Rad pojem, rad imam punce, nič hudega mi ni

Dijaki Šolskega centra Rogaška Slatina so se z vso vnemo lotili uspešnic legendarne Abbe v Muzikalu Mamma Mia, denar za projekt pa še zbirajo.

Objavljeno
07. marec 2014 16.47
Helena Peternel Pečauer, Panorama
Helena Peternel Pečauer, Panorama
Skoraj do krožišča pred steklarno v Rogaški Slatini iz Šolskega centra odmeva ubrana glasba legendarne Abbe. Dijaki te dni intenzivno vadijo, saj se 28. marec, ko bodo na odru Kulturnega centra premierno predstavili muzikal Mamma mia, neusmiljeno približuje.

»Dobrih zamisli nam ne manjka, motiviranost dijakov pa nam daje zagon,« je ponosna na pevce in plesalce, ki so že izpiljeni v podrobnosti, povedala Agata Brantuša, profesorica angleškega jezika v Šolskem centru Rogaška Slatina. »Doseganje ciljev iz šolskih učnih načrtov je mogoče na zelo različne načine. Lahko je celo zabavno. Še več, lahko zaživijo tudi različni talenti, želje, zmožnosti dijakov.«

S kolegico, prav tako anglistko, Bernardo Leva, sta že dolgo pestovali idejo za muzikalu v tujem jeziku. »Že pred štirimi leti sva vodstvu šole predlagali projekt, pa nam to časovno preprosto ni uspelo. Delo pri nas je zelo omejeno s prevozi. Dijaki se ob dveh, pol treh že odpeljejo proti domu, zato so popoldanske vaje tako rekoč nemogoče. Prihajajo iz oddaljenih krajev, iz širšega območja Bistrice ob Sotli, Podčetrtka, Rogatca, Šmarij pri Jelšah,« je povedala Agata Brantuša.

Vsako leto sproti se je ideja netila in ugašala. »Prav hecno je bilo. Že starši nekaterih dijakov so nas začeli spodbujati, naj že vendar nekaj naredimo. Pa preprosto ni bil pravi čas,« je ocenila anglistka. A letos so dijaki sami pokazali tolikšno vnemo, da se je cilj zdel dosegljiv. Tudi nova ravnateljica ima očitno posluh za glasbo, zato je prizadevanja profesoric in dijakov z veseljem podprla. »Le dolžino muzikla nam je omejila na približno 50 minut, da bomo z njim lahko gostovali tudi po drugih šolah,« je dodala sogovornica.

Navdušeni nad Abbo

Pri soustvarjanju projekta se je srečalo 34 dijakov iz vseh letnikov gimnazijskega programa. »Glede na to, da smo majhna šola, je to veliko. Lahko bi rekli, da sodeluje skoraj četrtina dijakov,« je na hitro izračunala Brantuševa, njena kolegica Bernarda Leva pa je na vprašanje, zakaj prav Abba, odgovorila: »Nama je všeč njihova glasba, ugotovili pa sva, da je blizu tudi mladi generaciji. Ko so pred leti posneli film, se je najina želja samo še stopnjevala.« Oktobra lani se je začela uresničevati.

Profesorici sta povabili dijake iz pevskega zbora: »Najprej smo hoteli vključiti ves zbor, a se je kmalu pokazalo, da zaradi že prej omenjenih težav, iz te moke ne bo kruha. Povabili sva tiste, ki so želeli sodelovati. Brez avdicije, brez kompliciranja smo začeli delati. Ostali so tisti, ki so za vaje pripravljeni žrtvovati tudi prosti čas ob sobotah in nedeljah.« Agata Brantuša je pojasnila, da so se dijaki aktivno vključili že v oblikovanje scenarija, sami izdelali plesno koreografijo, sceno, uredili šivanje kostumov in posneli predstavitveni video. »Delček tistega, kar že znamo, smo decembra pokazali v mariborskem Europarku in celjskem City Centru. Največji hiti iz muzikala so navdušili občinstvo, to pa nas navdaja z optimizmom. A bolj ko se bliža premiera, večjo tremo imamo,« je priznala.

Uporniško mamo Donno v srednješolskem muzikalu igra Ana Ferme, ki se že od malih nog ukvarja s petjem. Sodelovanje pri projektu jo zabava: »Plešemo, igramo, se družimo, ustvarjamo in prepevamo pesmi legendarne Abbe, ki je všeč nam, še bolj pa našim staršem.« Ana je vajena nastopov. Že dolgo hodi na ure solo petja k Marti Zore, lani pa je skupaj z Big Bandom Šmarje pripravila prvi samostojni koncert. »Zelo uživam v muzikalu. Pomeni mi dodaten plus v življenju. Dodatno motivacijo. Na trenutke se mi zdi prav neverjetno, da smo gimnazijci iz Rogaške Slatine sposobni česa takega.«

V čevlje Sophie je stopila Nika Drimel, Donnini najboljši prijateljici – že trikrat ločeno Tanyo in simpatično pisateljico Rosie – pa igrata Nika Kunst in Sabina Božak. Vloge Sophijinih potencialnih očetov, šarmantnega arhitekta Sama, britanskega bankirja Harryja in popotnika Billa, so prevzeli Tim Čuček in dva Blaža. But in Majcen. Žiga Lah Koštomaj igra Sophijinega zaročenca Skyja, Milena Kunej in Barbara Belcer pa dobri Sophijini prijateljici Liso in Ali. Besedilo muzikala je po originalu prilagodila Katarina Belcer, predstavitveni video pa sta posnela in zmontirala Mihael Lorenčak, v muzikalu se pojavi tudi kot duhovnik, in Jernej Mlinarič. Seveda brez pomoči profesorice glasbene vzgoje vse skupaj ne bi bilo pevsko tako dovršeno, kot je že dobra dva tedna pred prvo predstavitvijo na pravem odru.

Plesna koreografija je v izkušenih rokah Anje Prešern in Urše Medved. Ta je povedala: »Že dve leti učim v plesni šoli, zato mi oblikovanje koreografije ni predstavljalo večjih težav. Malo sem si pomagala z YouTubeom. Ogledala sem si, kaj so drugi pripravili za Mammo mio, in vse prilagodila za naše potrebe. Večinoma je šlo. Sošolci so me poslušali, ubogali in pridno vadili, tako da je šlo. Takšnega projekta se na naši šoli doslej še nismo lotili in prav vesela sem, da vse dobro poteka. Počutim se, kot da smo ena velika družina. Pridobili smo veliko novih izkušenj.«

Privlačno tudi za fante

Zadnji konec tedna so si privoščili intenzivne vaje na Sladki Gori. »Tamkajšnji župnik nam je odstopil prostor v župnišču. Eden od dijakov je to uredil. Vsi so spali v eni sobi, midve s kolegico pa kar na kuhinjskih tleh. Tako smo si brez vsakršnega stroška omogočili vaje. Dijaki so zelo uživali. Pokazalo se je, da priprava muzikala ni samo ples in petje, pač pa tudi sodelovanje, tovarištvo, zbava, užitek, smeh, prijateljstvo. Takoj so se začutili in zelo povezali. Med odmorom so celo fantje pomagali pri peki palačink,« jih je pohvalila Brantuševa.

A muzikal je glasbena zvrst, ki fante v puberteti bolj redko pritegne. So imeli kaj težav z zasedbo moških vlog? »Na začetku je bilo res bolj težko. Dve dekleti sta k sodelovanju prisilili svoja brata, ta dva sta pripeljala prijatelje, kmalu pa jih je bilo že skoraj preveč,« nam je zaupala mentorica. Blaž But, ki se je našel v vlogi avanturističnega Billa, pa je povedal: »Nobene ovire nisem videl. Že šest let sem pri pevskem zboru. Rad pojem, rad imam punce, nič hudega mi ni.«

Obljubil je, da bo na vprašanje, ali ga dekleta zdaj kaj bolj oblegajo, odgovoril po premieri. O tem, ali se sodelujočim v projektu morda obetajo kaj boljše ocene pri angleškem jeziku, pa je dejal: »Tudi to bomo še videli. Lahko pa rečem, da se je že zdaj marsikaj spremenilo. Mi imamo večje spoštovanje do profesoric, ki sta vse to pripravili, oni dve pa spoštujeta nas, ker smo se bili pripravljeni spustiti v kaj takega.«

Money, Money, Money

Za sceno je odgovorna četrtošolka Milena Kunej: »Znašli smo se na vse mogoče načine. Iz lokalnega gostišča, ki so ga zaprli, smo pripeljali opremo, takšno, bolj starinsko. Zdaj izdelujemo še kulise, vse skupaj pa bomo kombinirali z videopojekcijo. Imamo strašno dobre zamisli in upam, da jih bomo lahko uresničili na odru. Želim si, da bi bilo vse v redu in da bi ljudem lahko pokazali vse, kar znamo.«

Uresničitev tako velikega projekta zahteva tudi finančna sredstva. Kje jih dobiti? Profesor športne vzgoje Janez Srebot je vodstvu šole, dijakom in mentorjem muzikala predstavil zamisel o množičnem financiranju crowdfunding. Dijaki so pod njegovim mentorstvom pripravili vsebine za spletno stran, kjer iščejo podpornike. »Gre za dobim–dobim situacijo. Nekaj bo sicer prispevala naša šola, nekaj so obljubili sponzorji, a to še vedno ni dovolj. Pripraviti moramo sceno, kostume, glasbene podlage, najeti moramo dvorano, ozvočenje. Denar bomo potrebovali tudi za promocijska gradiva in za prevoze na gostovanja. Tudi finančnega dela te naše zgodbe se lotevamo ustvarjalno in iščemo nove poti do sredstev, ki nam bodo omogočila, doživeti vizijo. Ob pomoči lokalnega prebivalstva in širše okolice je vse mogoče. Kolega si je zamislil čarobno številko 7777 evrov. Idealno bi bilo, če bi nam uspelo zbrati toliko. Doslej je bilo nakazanih nekaj več kot tisoč evrov in močno upamo, da to še ni konec. Vsakdo, ki se odloči prispevati, dobi vstopnice za naš nastop, za večje zneske pa dodamo še majice z logotipom muzikla,« je poudarila Agata Brantuša.

Plakati in vstopnice so resda še v tisku, ampak vsak čas bo vse na voljo. Dijaki iz Rogaške Slatine si vsekakor zaslužijo pozornost, saj so že zdaj neverjetno dobri, trudijo pa se biti izjemni. »Ja, pilimo, pilimo. Za 14. marca nam je Tina Gorenjak, ki je bila moja sošolka na gimnaziji, obljubila, da nam bo prišla malo pomagat. Upam, da bomo na koncu vsi zadovoljni. Dijaki, vodstvo šole, predvsem pa gledalci,« je sklenila profesorica Agata Brantuša.