Tiskane izdaje
Pred hišo v Movžah, v grapi nedaleč od glavne ceste, stoji krožnik premera več kot šest metrov, ki se kakor v kakšnem Bondovem filmu počasi obrača in išče Luno. Ko jo najde, začne slediti njenemu premikanju in iz sobice, prepredene z žicami in polne zanimivih naprav, se zasliši »hello, moon«. Dve sekundi in pol traja, da Luna odmev vrne, lahko pa signal odbije na drug konec sveta, kjer ga zazna drug radioamater. Povezava EME je vzpostavljena.
Radioamaterstvo je tako široka dejavnost, da lahko vsak najde kaj zanimivega zase, so prepričani člani druščine, ki se med seboj razpoznavajo z večini nerazumljivimi kodami in znajo z elektromagnetnimi valovi kadar koli doseči kateri koli košček sveta. Poleg klasičnega radioamaterstva in vzpostavljanja kratkovalovnih zvez k radioamaterstvu sodijo še tekmovanja in konstruktorstvo pa »lov na lisico«, pri katerem so oddajniki skriti na določenem območju v naravi, tekmovalci pa jih s sprejemniki in slušalkami na glavi poskušajo čim prej najti. »To je veja, ki je zadnje čase zelo priljubljena, saj poleg spoznavanja tehnike vključuje tudi orientacijske pohode in rekreacijo v naravi,« pravi radioamater Silvo Obrul iz slovenjgraškega radioamaterskega kluba.
Izmuzljiva Luna
Ena od skrajnih in po Obrulovih besedah tudi bolj adrenalinskih vej je EME (Earth-Moon-Earth) ali vzpostavljanje radioamaterskih zvez na visokih frekvencah – z odbojem od lunine površine. Devetnajst let je že od njihovega prvega poskusa. Opremo so sestavili sami in ob pomoči številnih kolegov radioamaterjev skonstruirali prvo anteno. Njena večja naslednica zdaj stoji v Movžah pred Obrulovo hišo in je računalniško krmiljena.
Luna je namreč izmuzljiva, saj se ves čas premika in antena ji mora slediti z izjemno natančnostjo, sicer se odboj razprši ali izgubi. Zveze z odbojem od Lune lahko potekajo govorno ali z radiotelegrafijo – v Morsejevi abecedi. Ta način pogosteje uporabljajo, saj je na zelo visokih frekvencah teže vzpostaviti govorno zvezo, pa tudi površina Lune je hrapava in konveksna in komaj nekaj odstotkov signala se odbije nazaj na Zemljo. Z računalnikom je mogoče vzpostaviti tudi digitalno zvezo z odbojem od Lune, a v tem primeru operater ne sliši ničesar; signal zajame, sliši in definira računalnik. »To so novodobne zveze, ki jih vsekakor podpiramo tudi starejši amaterji, da ne bi bili nekakšni brontozavri, sicer pa mi v klubu še vedno bolj prisegamo na klasiko – radiotelegrafijo, v tem je čar. Ko si v neposrednem stiku s človekom – prek Lune – in moraš pri tem aktivno sodelovati,« pove Silvo Obrul. Pogoj za to je dovolj dobra antena, sprejemniki in oba korespondenta morata imeti Luno vidno. Večja ko je antena, višja ko je frekvenca, bolj natančno mora biti antena usmerjena. Že desetinka stopinje odklona je lahko preveč.
Ko se zasliši ženski glas
Za vzpostavljanje radijske zveze lahko uporabljajo tudi letala, ki so tisti trenutek v zraku, in se signal odbije od njih, pa celo od oblakov. »Na 5 ali 10 GHz se elektromagnetni valovi odbijejo tudi od oblakov in od meteorskih rojev, Perzeidov,« pojasnjuje Silvo Obrul. Poleg EME je predan tudi klasičnemu radioamaterstvu. »Vsak dan vzpostavim nekaj radiotelegrafskih zvez z radioamaterji po vsem svetu in seveda tudi s slovenskimi radioamaterji, tako za dušo.«
Vsakdo, ki želi postati radioamater, mora najprej opraviti izpit pri Zvezi radioamaterjev Slovenije, kjer dobi licenco, šele nato dobi svoj osebni znak, sestavljen iz črk in številk, s katerim se nato identificira pri vzpostavljanju zvez. Obvezna oprema je radijska postaja z mikrofonom in antena. »Rabljene postaje stanejo od 500 evrov naprej, anteno si lahko vsak naredi že sam za 20 ali 30 evrov,« pripoveduje S57PKT alias Tomaž Kašnik, predsednik kluba radioamaterjev Slovenj Gradec. Znak S5 pomeni Slovenijo; vsaka država ima svoj prepoznavni znak, preostale znake pa dodeli radioamaterska zveza. V Sloveniji je približno 3000 licenciranih radioamaterjev, v slovenjgraškem klubu, ki letos praznuje 40-letnico, pa 61.
Radioamaterji se morajo pri vzpostavljanju zvez držati tudi kodeksa obnašanja. Prepovedano je promoviranje pridobitne dejavnosti pa tudi verske in politične teme. »Pa 'šimfanje' tretjega, ki ga ni v pogovoru, preklinjanje in prešuštništvo tudi,« se zasmeje Silvo Obrul. Ženske radioamaterke niso redke, a kljub temu močno izstopajo. Ko se pojavi ženski glas, se vsi drenjajo tja. Kar je dobra taktika za tekmovanja, kjer mora operater v določenem času (npr. v 24 urah) vzpostaviti čim več radijskih zvez. Med množico, ki se drenja za vzpostavitev zveze z določenim operaterjem, so običajno uspešni tisti, ki imajo najmočnejši signal. Vsi v eter ponavljajo svoj identifikacijski znak, operater, na katerega ciljajo, pa nato sam izbere, s kom se bo povezal. »Ko se v množici glasov pojavi ženski glas, operater običajno izbere žensko. Najprej dame, drugi pa morajo počakati,« pojasni radioamater Zvone Nemec.
Tudi med radioamaterji obstajajo različni razredi in tako lahko na primer novinci uporabljajo samo določene frekvence. Za napredovanje morajo spet opraviti zahtevnejši izpit. Celotno frekvenčno območje in oddajno moč radioamaterjem predpisuje in omejuje država, razlaga Kašnik. Vendar se v tekmi za boljše zveze po vsem svetu dogajajo kršitve zakonodaje glede moči oddajnikov. V prejšnjem tisočletju so tovrstne kršitve lahko motile signale radijskih sprejemnikov, televizorjev in slabših zvočnikov, zdaj pa je tehnologija že tako napredovala, da je z radioamaterskimi zvezami skoraj nemogoče povzročati motnje. »Se pa dogajajo tudi čudeži,« izpostavi Obrul.
Dragulj: Severna Koreja
V dokaz, da so res vzpostavili zvezo, radioamaterji izmenjujejo posebne QSL-kartice, ki so pisna potrditev radioamaterske zveze. Nanjo vpišejo, kdaj, s kom in kakšno vrsto zveze so vzpostavili in na kateri frekvenci. Vsak ima svojo kartico, ki je lahko poljubno oblikovana, obvezno pa vsebuje klicni znak radioamaterja. Kartice si pogosto pošiljajo v papirnati obliki, lahko pa tudi po elektronski poti prek spleta.
Izkušeni radioamaterji ciljajo na redke zveze, takšne, ki jih je mogoče vzpostaviti samo ob redkih priložnostih. Kot pravi Kašnik, je eden od »draguljev« Severna Koreja, s katero je zveze mogoče vzpostaviti zelo redko. »Takrat ko se radioamater pojavi v Severni Koreji, se nanj takoj usuje ves svet, saj je tam le kratek čas in nato zveza ugasne. Mi z našo opremo zgolj po naključju pridemo zraven, prednost imajo tisti z večjo močjo in boljšo opremo. Proti Rusom smo palčki.«
Velika gneča je tudi takrat, ko se na kakšen eksotični otok odpravi radioamaterska ekspedicija, ki tja potuje samo zato, da bodo od tam lahko za določen čas vzpostavljali zveze. Tako lahko radioamaterji z vsega sveta dobijo redko priložnost vzpostaviti zvezo z najbolj eksotičnimi in tudi nenaseljenimi območji, kjer sicer te možnosti ni. Po radijskih zvezah se sporazumevajo v jeziku, ki ga oba operaterja poznata, ponavadi je to angleščina. »Z nekaterimi, s katerimi pogosto komuniciramo, smo prijatelji po frekvencah, pa se še nikoli v življenju nismo srečali,« pravi Kašnik.
Nepogrešljivi ob katastrofah
Nove tehnologije, mobilna in internetna telefonija, elektronska pošta ter socialna omrežja so precej zmanjšali vsakdanjo uporabnost radijskih zvez, a za radioamaterje ni večjega čara od piskajočih zvokov in šumov radijske postaje, iz katerih se nato izlušči glas in postaja čedalje bolj razumljiv, nato pa se po izmenjavi znakov začne pogovor.
Kljub vsej sodobni tehnologiji pa ostajajo ob naravnih katastrofah radioamaterji nepogrešljivi, saj ob izpadih elektrike in prekinitvah telefonskih zvez preostanejo le še radijske, kar se je izkazalo tudi ob letošnjem žledolomu. »Mi za komunikacijo potrebujemo le baterijo, postajo in 'drot', ki služi za anteno,« pravi Zvone Nemec. Prav zato so radioamaterji pomemben člen sistema zaščite in reševanja.
Člani slovenjgraškega radioamaterskega kluba se pogosto udeležujejo tekmovanj, ki jih je v radioamaterstvu veliko različnih vrst. »Smo svetovni prvaki v tekmovanju Field day, ki je naravnano na predpostavko naravnih katastrof,« pojasnjuje Kašnik. »Zveze moraš vzpostavljati nekje v divjini, kjer moraš preživeti 24 ur in sam postaviti tabor, poskrbeti za hrano in postaviti antene.« Sami pa prirejajo svetovno tekmovanje Worldwide Peace Messenger City, ki se ga udeležujejo radioamaterji z vsega sveta in iz mest glasnikov miru Združenih narodov, med katerimi je tudi Slovenj Gradec.
