Ravnica ob Dravi se je zbudila s Korantovim skokom

Ob istem času so v bližnji Dornavi orači potegnili prvo pustno brazdo, da je škripalo pod lemežem. In v še bolj bližnjih Markovcih so biči pokačev cefrali rafijo po rezkem nočnem zraku, da so poki odmevali tja čez Dravo do haloških gričev in na drugo stran do slovenjegoriških obronkov. Ravnica ob Dravi se je zbudila. Kurenti in koranti so pripravljeni. Letos jim sam bog pomagaj zdržati ves dolgi pustni čas tja do 8. marca. Boginja zime Morana bo uporna. Toda naravna želja, da se sonce začne dvigovati, da svetloba začne premagovati temo, da se rodovitna zemlja ogreje in prebudi in se pripravi na sprejemanje semen v svoje brazde, ta želja je doslej še vedno zmagala. Ta želja spi v vsakem od nas, kurenti jo le v našem imenu krepijo in zanjo iztisnejo iz sebe vse človeške in demonske moči.

Kako so od pradavnine prebujali te svoje moči, je že v svoji rani mladosti izvedel in izkusil Zvonko Križaj, ki so ga pred enajstimi leti na Ptuju postavili za princa ptujskega pustnega karnevala. Takrat prenovljeno in razširjeno ptujsko kurentovanje si je namreč začelo izbirati vsakoletnega princa, ki od martinovega pa do pustnega torka vodi in predstavlja vse pogansko in krščansko obredje očiščevanja, norenja, maskiranja in odganjanja zimskega časa. Zvonko je bil drugi princ po vrsti in nadel si je prinčevsko ime Matevž Zoki, po katerem ga vsi poznamo – Zoki kot vzdevek, Matevž po svojem dedu (ime je prenesel tudi na svojega sina). Ko sta z očetom opolnoči na koncu svečnice prinesla na plan družinske korantove zvonce, sta skočila čez polnoč v pustni čas in potem napenjala ušesa, ker je bilo od drugih oddaljenih hiš in iz drugi vasi tudi slišati prvi ropot. Korantov skok je bil medtem skoraj zatonil v pozabo, a se je skozi Zokijeve spomine vrnil še krepkejši. Kurentova oprava je bila družinski zaklad, ki se je dedoval iz roda v rod in skrbno varoval na primernem prostoru v domačem hramu. Zoki skrbno hrani zvonce, ki so jih na njegovi domačiji nosile kar štiri generacije.

Kurent si za svoj skok zvonce oprta brez ovčjega kožuha okrog bokov, njihovo težo dodatno pritrdi z jermeni čez ramena in tja med jesensko razbrazdanimi in zamrznjenimi njivami steče uglaševat zvok in ritem zvoncev z ritmom svojih nog, bokov in vsega telesa. To je njegov prvi dan božje in naravne službe. Takšen množični, skupinski skok je princ Zoki prvič organiziral ob svojem prinčevskem vstopu v pustni čas kar na svoji domačiji in tam se je doslej v enajstih letih tako prijel in uveljavil, da ga prihodnja desetletja ne morejo več odgnati.

Ob velikem ognju kurenti začutijo svoje poslanstvo in njihova polnočna predstava je brez vsake režije, brez vsakega napotila tako prvinska, da jemlje dih.

V Budino se kurenti zgrinjajo brez svojih kožuhov in znamenitih kap. Le z golimi zvonci na verigah in jermenih, s krepelci brez ježeve kože na koncu, a obvezno z volnenimi pletenimi dokolenkami s poplesujočimi cofi in kroglicami. Še vedno velja, da mora kurentu dokolenke splesti njegovo dekle in, sodeč po galeriji zelenih in rdečih pletenin okrog gležnjev, je med dravskopoljskimi in haloškimi deklinami še ogromno pletilj. V noči s svečnice na svetega Blaža dan je večina teh žensk spala sama, saj je njihove mladce in tudi že može razganjalo tam okoli ognja. Morda jih v tistem zanosu, s tistim zamaknjenim izrazom lic in nekam v neznano zagledanih oči niti ne bi takoj prepoznale. Doslej še nisem srečal moža, ki mi ne bi zatrjeval, da se v kurentovi opravi človek spremeni v nekaj, česar sam prej ni poznal. Pritrjujejo celo nekatera dekleta, ki so se emancipirala tudi v poganski mitologiji naše sedanjosti in se v kurentove oprave odevajo, kar je bilo še pred desetletji nepojmljivo. Nikoli jim ne bom niti omenil, da me gloda želja ugotoviti, ali te neveste niso le v napačna telesa ujeti ženini. Pa saj tudi številne druge deklice, gospe in mladenke po ptujskih ulicah v najbolj zgoščenem pustnem času paradirajo našemljene v moške like. Dokler mi volja in energija vseh teh pomagata pretočiti zimo v neučakano pomlad, bom hvaležen tako kurentkam kot vsem drugim prsatim zabavljačem.

Matjaž Zoki je še vedno doma na ravnici pred mestom (čeprav se je to že grozeče približalo in potegnilo nekdanjo ribiško pot proti Dravi kar v istoimensko predmestno ulico). Zato je zanj in za vse Budinčane, Spuhljane, Markovčane, Dornavčane in ljudi drugih vasi v tem ptujskopoljskem šopku pravo ime korant; ta se je v kurenta spremenil, ko je zakoračil na mestne ulice. Tako se je imensko pomešal z nekaterimi literarnimi soimenjaki, ki pa so si zagotovo ime prav pri podeželskem korantu sposodili. Na srečo so že pozabljena leta, ko se je na Ptuju in okoli njega žolčno razpravljalo, katero ime je bolj pravo in katero bolj slovensko. V Budini, na Zokijevi domačiji, je (bilo) na desetine in desetine kurentov in enako nedoločljivo število korantov. V skupnem skoku v pustni čas ni bilo mogoče ločiti vaških od mestnih. Posamezne skupine obojih, v katere so organizirani (po vaseh, po predelih ptujskega mesta, celo po ustanovah, v katerih delajo), so se pozneje še nekajkrat obredno zapodile okoli ognja, kot bi ga vedno znova podpihovale in ga poskušale uročiti, da ne ugasne. In res dolgo ni ugasnil, žareča gmota je dočakala jutro in čarobni žar ji je vzelo šele sonce, ki je vse blago vzšlo tam v zarezi med vzhodnimi Halozami in ormoškimi obronki Slovenskih goric. Kurenti pa so s seboj v tej noči odnesli vso moč ognja.

Več kot mesec dni jo bodo sejali in trosili po zemlji, jo s stiskom rok in divjim poskakovanjem delili ljudem ... Ogenj je večen, le skrije se včasih pred nejevernimi očmi, da bi potem kot mravljinci na koži presenetil posameznika, ki je nanj pozabil za krajši hip ali daljšo letno dobo. Ker brez ognja ne moremo in ne moremo izgoreti za tisto, za kar smo se znašli sredi te, sredi prejšnjih in se bomo morda še sredi nekaj prihodnjih zim. Brez ognja ni ljubko razprtih brazd in seme v ledene njive ne zmore pognati novega življenja.