Tiskane izdaje
Žični telefon zvoni vztrajno kot za bujenje gasilske brigade, vse dokler obiskovalec ne dvigne slušalke, čeprav na drugi strani ni nikogar, le znani Magazinov refren – »Kokolo, kokolo, kokolo, kokolo moj« –, ki te popelje v jugoslovanska osemdeseta. In tako kot v nadaljevanju poje Ljiljana Nikolovska »I u mnoštvu starih / odbačenih stvari / našla jedan predmet / prašnjav ali drag«, bodo obiskovalci, ki so se v Jugoslaviji rodili, odraščali ali se starali, »v množici starih, odvrženih stvari našli vsaj eden predmet, prašen, a dragocen«.
Šipkova marmelada
Ob svojih občasnih obiskih Berlina raziskuje, kako Nemci interpretirajo in predstavljajo svojo polpreteklo zgodovino. »Obiskala sem tudi muzej, posvečen Nemški demokratični republiki, ki je prikupno zapakiran, a je v njem razstavljeno vse po vrsti, nekakšen retro brez repa in glave. Očitno je, da smo še vedno neposredno vezani na spomine in zato težko vzpostavimo zgodovinsko distanco. Življenje, dolgo pol stoletja, je tako široko področje, da bi ga bilo vredno obdelati po področjih od glasbe do športa, in ena od možnih zanimivih predstavitev tega obdobja bi zagotovo lahko bila skozi prizmo zgodovine oblikovanja; denimo, kaj so bili oblikovalski dosežki tega obdobja,« je razmišljala na glas.
Takšne razstave po njenih besedah dvignejo tudi zavedanje, da ljudje začnejo ceniti svojo polpreteklo zgodovino in da starih reči ne odvržejo v smeti. Najteže je ohraniti in zbrati embalažo, saj papir in karton nista najbolj trajna materiala, še zlasti ne za hrambo v kleti, pa tudi vloženih jedi po preteku roka ponavadi ne hranimo v nedogled. »Tu pa je opaziti prav lepo zbirko ohranjene embalaže in prepričana sem, da bi v slovenskih shrambah težko našli toliko originalov,« je še dodala (grafična) oblikovalka. Poleg vonjev so jo najbolj navdušile prav razstavljene škatle piškotov in bonbonier ter etikete za različne brezalkoholne pijače, a na splošno je od razstave pričakovala več. »Če bi malo pobrskali, bi gotovo sestavili bolj pristno dnevno sobo, kot jo prikazuje razstava. Časovno neusklajena je videti tudi šolska učilnica, saj smo kot šolarji sedeli na povsem drugačnih stolih. Zmotilo me je pa še nekaj; da razstava ni najbolj posrečeno umeščena, čeprav jo verjetno s športnim parkom Stožice povezujejo izpostavljeni jugoslovanski športni dosežki. Tu je predaleč od oči večine meščanov,« je povzela o razstavi, ki se je v Stožicah ustavila predvsem zaradi Eurobasketa, saj je lep del razstave posvečen jugoslovanskemu športu. Razstava je k nam prišla iz Srbije, svojo pot pa bo potem nadaljevala na Hrvaško in od tam v še preostale republike nekdanje Jugoslavije.
Razstava Živeo život, ki je med 4. junijem in 31. julijem letos domovala v Robni kući Beograd, beograjski veleblagovnici na Knez Mihailovi ulici 5, ki je bila v času, ko še ni bilo nakupovalnih centrov, četrta največja trgovinska veriga v Evropi, je gotovo dosegla rekord, saj si jo je v 50 dneh ogledalo skoraj 40.000 ljudi, razkriva Živko Maletković, eden od avtorjev razstave in lastnik agencije za organizacijo dogodkov in sejemskih postavitev, čeprav je razstava nastala povsem spontano. Pred kakšnim letom in pol se mu je v družbi galerista Alekse Milivojevića in umetnostnega zgodovinarja Uroša Radulovića, s katerima je sodeloval pri nekem povsem drugem projektu, utrnila zamisel, da pripravijo prvo čutno razstavo na svetu in so jo kot tako tudi patentirali. Pri tem Maletković poudari, da brez hrvaškega igralca in režiserja Dejana Ačimovića, tudi njegovega osebnega prijatelja, razstava gotovo ne bi bila tako celovita, kot je. Posebej dragoceni so bili številni nasveti pa tudi vrsta predmetov, ki jih je prinesel iz Hrvaške.
Eksponati z vseh vetrov
Razstavne eksponate so zbirali in dobivali z vseh vetrov. Posodili so jim jih tako zbiratelji, ki se za nobeno ceno nočejo ločiti od jugoslovanskih starin, kot tudi muzeji in fakultete (a ti le majhen del), podarili pa so jim jih tudi številni ljudje, ki so slišali, kaj počnejo, in so si želeli, da bi njihovi otroci ali vnuki videli, kako se je živelo v Jugoslaviji. V skupnem seštevku je pri razstavi sodelovalo kar sto ljudi, ki so za obuditev Jugoslavije zbrali več tisoč predmetov. Vseh niso razstavili. »Najtežje je bilo izbrati predmete, ki bi opisali, kako je povprečen človek živel v Jugoslaviji. Želeli smo si današnji generaciji predstaviti zvok in vonj jugoslovanskega časa in pri tem se nismo trudili, da bi ga olepševali, temveč smo, nasprotno, če malo karikiram, na razstavo zvekli preprogo s prahom vred. In prav to, nepolitično zgodbo malega človeka so po mojem mnenju ljudje tudi najbolj cenili,« povzema sogovornik. Kot še dodaja, imajo še veliko eksponatov, ki jih zaradi omejenega prostora v Ljubljani niso razstavili in kažejo predvsem na to, kaj vse so v Jugoslavijo uvozili v 50. in 60. letih.
In kateri predmet je najbolj dragocen? »Na to lahko odgovorim le kot začetnik na estradi: 'Samo ne sprašujte me tega, vse stvari so mi enako ljube, kot moji otroci.' Če pa damo šalo na stran, bi vsak obiskovalec gotovo sestavil svoj seznam najdragocenejših stvari, še zlasti če bi bil tudi sam jugoslovanski potrošnik ter mu posamezne stvari ali izdelki vzbujajo neka občutja. Tistih, ki so se rodili v 90. letih, se razstavljeno ne more dotakniti s takšno nostalgijo,« odgovarja. O šolskih klopeh in stolih, ki se slovenskim šolarjem iz socialističnih časov utegnejo zazdeti tuji, pa pravi, da so na takšnih sedeli srbski vrstniki v 50. letih prejšnjega stoletja.
Ključno vprašanje pa je vprašanje, kakšno je sporočilo razstave, nadaljuje Živko Maletković. »Moj prijatelj akademik in nevrolog dr. Vlada Kostić vedno poudarja dve načeli, ki sta tudi zame najpomembnejši v življenju. Prvo je, da v življenju ni nič vredno, kar si dosegel, če pri svojih 50 ali 60 letih nimaš nikogar, s komer bi sedel na pijačo in se malo pohecal. Drugo pa je, da se človek vrednoti po tistem, kako porablja svoj prosti čas, in ne po svojem delu. Mislim, da gre uspeh te razstave pripisati prav temu, da osvetljuje vrednote, ki jih profesor Vlada omenja kot najpomembnejše. V Jugoslaviji je bilo veliko več tako konjičkov kot tudi druženja in predvsem iskrenosti,« je sklenil avtor razstave Naj živi življenje. Pri življenju pa jo ohranjata tudi posebna spletna stran in profil na facebooku.
