Razstava Stara šara?! v Zgodovinskem arhivu Celje 

Opominja na problematiko trajnega shranjevanja podatkov na sodobnih nosilcih informacij.

Objavljeno
15. marec 2013 14.39
Posodobljeno
17. marec 2013 20.00
Saša Bojc, Panorama
Saša Bojc, Panorama

Obiskovalca že ob vstopu v Zgodovinski arhiv Celje (ZAC) pozdravijo Michael Jackson, Tereza Kesovija in množica drugih, ki se smejijo z ovitkov gramofonskih plošč. A brez ustrezne naprave so enako nemi tudi drugi razstavljeni nosilci podatkov, od luknjanih kartic do avdiokaset in disket.

Tisti, ki so pri delu z računalnikom še imeli opraviti z disketami, bi bili danes najbrž osupli predvsem nad ponazoritvijo njihove pomnilniške sposobnosti. Kar 244 jih je zloženih v nekakšno pisano stensko instalacijo, a njihova skupna »pamet« je tako rekoč kratka le za pol zgoščenke oziroma 351,36 megabajta.

Tudi 41-letni Damjan s Ptuja, eden od približno šestdesetih, ki so svoje spomine in izkušnje na deset nosilcev sodobnih podatkov zaupali v spletni anketi ZAC, se še spomni računalniških igric, ki so bile posnete na 60 do 70 disketah. »Te si moral posneti na računalnik in jih razpakirati ter inštalirati. Takrat smo si vzeli čas tudi po dve do tri ure, da smo shranjevali podatke na kopico disket, zdaj pa negodujemo, ko na ekranu piše, da računalnik za zapis na DVD potrebuje še štiri minute,« je zapisal.

Razen 42-letnega Jožeta iz Ljubljane, vsaj tako je mogoče soditi po izjavah, imajo na diskete vsi le spomine; Jože je najbrž eden redkih, ki so si že pred desetletjem vzeli čas, da so pregledali vse podatke in jih prepisali. Tako so se na mnogih disketah za vedno izgubili vsi mogoči pomembni dokumenti – od diplomskih nalog do digitalnih potrdil, saj v današnje računalnike disket niti vtakniti ni več mogoče. Pa tudi če bi jih lahko, ni nujno, da bi jih sploh lahko prebrali.

Po priporočilih za hrambo, ki jih navajajo v arhivu, bi morali diskete shraniti navpično, proč od magnetnih polj, ohišij električne opreme in prahu ali, še natančneje, v prostoru s približno 15 stopinjami Celzija in 30- do 40-odstotno relativno vlažnostjo. »Če so temperaturne razlike med skladiščnim in delovnim prostorom večje od 8 stopinj Celzija, je treba disketo pred uporabo pustiti v prostoru, da se aklimatizira, in sicer štiri ure za vsakih 10 stopinj Celzija razlike. Zato je najboljša zaščita varnostna kopija,« velevajo še podrobnejša navodila.

Disketo shranijo kot papir

Kaj pa hramba vsebine? »Ko prevzamemo dokumentacijo in z njo tudi kakšno disketo ali zgoščenko, jo v resnici shranimo enako kot papir, saj za njihovo hrambo nismo tehnološko usposobljeni,« brez dlake na jeziku priznava dr. Borut Batagelj. Rešitve za dolgoročno hrambo informacij zlasti na magnetnih in digitalnih nosilcih pa nimajo ne arhivi niti se ne kaže širše v svetu, dodaja. Različne države imajo do tega vprašanja različno politiko: »Kolikor mi je znano, v skandinavskih državah gradivo vsakih pet let presnamejo na novejše nosilce, drugi ga vse več shranjujejo na strežnikih, toda vse to početje je bolj ali manj pilotno in nesistematično. Tudi v ZAC se tega lotevamo enako. Nekaj smo poskenirali in shranili v mapah oziroma direktorijih, drugo imamo na strežnikih.«

Ker pa ta problematika še zdaleč ni nezanemarljiva ne z vidika posameznika ne družbe oziroma dediščine, so se s kolegi v Pokrajinskem muzeju Maribor in Zgodovinskem arhivu Ptuj odločili, da o njej ozavestijo tudi širšo javnost, in sicer z razstavo z naslovom Stara šara?! problem dolgoročne hrambe na sodobnih nosilcih informacij, ki bo v ZAC na ogled do 5. septembra, potem pa še v preostalih dveh mestih na Štajerskem.
Že zadnje desetletje je postreglo s skokovitim tehnološkim napredkom, toda kot poudarja Batagelj, smo bolj ali manj le ujetniki trga, ki narekuje izumljanje vedno bolj izpopolnjene in zmogljive strojne in programske opreme, ves razvoj je usmerjen predvsem v čedalje širšo distribucijo oziroma čim večjo dostopnost, na problem hrambe pa se pozablja.

»Tudi arhivi nismo le prostori preteklosti ali ustanove za hrambo dediščine, čeprav smo kot taki najbolj prepoznavni, temveč moramo biti v koraku s časom, moramo spremljati še sedanjost in bedeti nad njo, ker jo bomo le tako lahko še pravočasno ohranili in ustrezno ovrednotili,« se zaveda direktor ZAC, v katerem hranijo osem kilometrov različnega gradiva.

Operacijski sistem imamo v glavi

Dokler gre za papir, smo mojstri, poudarja Borut Batagelj. »Papir lahko pobereš tako rekoč stoletja pozneje, popišeš ga in shraniš v škatlo, pa tudi operacijski sistem imamo v glavi, kar pomeni, da ga znamo prebrati. Pri shranjevanju elektronskega gradiva pa se že zdaj kaže, kako smo zaostali. Že za branje diskete potrebujemo ustrezno strojno opremo, operacijski sistem, šele nato lahko pridemo do informacij. Zapleteno je tudi pri ustrezni shranitvi teh podatkov. Elektronskemu dokumentu je treba že pri nastajanju določiti metapodatke, da ga lahko strukturiramo in vpišemo v baze podatkov. In pri tem šepamo. Čeprav bi informatika nujno potrebovali, ga nimamo, saj imamo pri zaposlovanju zvezane roke. Zavedamo se, da bi morali imeti tudi neposreden stik z ustvarjalci gradiva na terenu in spremljati, kako nastajajo dokumenti, saj ti še zdaleč ne nastajajo več le na papirju. Če samo pogledate finančno poslovanje, ki se je zreduciralo na nekaj klikov ...« opominja sogovornik.
Arhivi so že zdaj nekakšne informacijske oziroma elektronske točke, toda Borut Batagelj meni, da se stvari razvijajo v pravo smer. Po njegovih besedah je velik uspeh, da je šest regionalnih slovenskih arhivov vzpostavilo enoten sistem www.siranet.net. A digitalizacija gradiva poteka zelo počasi.

Zavest o pomenu pravočasnega prepisa shranjenih družinskih fotografij, posnetkov ter predvsem znanstvenih zapisov na razstavi dvigne štiriminutni film z naslovom Digitalna mračna doba (Digital Dark Age), ki so ga posneli v ameriškem muzeju računalniške zgodovine ob predlanski razstavi Revolucija: prvih 2000 let računalništva (Revolution: The First 2000 Years of Computing) in je na ogled tudi na youtubu. Nostalgijo pa zbujajo predvsem spomini sodelujočih Slovencev v anketi. Nekoč smo se čudili že razliki med avdiokaseto in VHS.

»Prvo sem gledala v gimnaziji, ko smo v razredu iskali posnetke maturantskega plesa. Ker nismo in nismo našli pravega odseka, je prijateljica predlagala, naj obrnemo kaseto. Tudi jaz še nisem vedela, da videokasete nimajo dveh strani, tako kot avdio. Sem se kar čudila, zakaj se ji sošolci smejijo,« je zapisala 39-letna Mojca iz Maribora. In če otroci v sedemdesetih letih niso vedeli, kaj so luknjane kartice in trakovi, in so jih imeli za odličen pripomoček za igranje, se spominja 37-letni Jure iz Celja, pa je danes šestletna Ajda iz Celja ob omembi gramofonske plošče rekla: »Aha, to je pa nekaj, česar ne poznam, ampak mi je oči povedal, da je to ta kup slik, ki ga imamo v kleti.«