Tiskane izdaje
V sušnih poletnih dneh je Glinščica droben vodotok, ki premore le toliko vode, da se obiskovalec v tolmunih komaj ohladi. Izvira na slovenski strani, blizu vasi Klanec pri Kozini, in to v dveh majhnih potočkih, ki se nato združita, ter v vasici zaselku Botač prečka mejo z Italijo. Z leve se ji nato pridruži potok Griža in skupaj nadaljujeta pot po kanjonu, spotoma pobereta vodo še iz katerega drugega izvira, ki so posejani po tem kraškem svetu, dokler se naposled pri vasi Žavlje ne zlijejo v Tržaški zaliv.
Glinščica, na tržaškem Krasu edini primerek rečne doline s površinskim vodotokom, je dolga vsega skupaj dvanajst kilometrov, a je ob njej toliko zgodovinskih in naravnih zanimivosti, da so območje leta 1996 razglasili za naravni rezervat. Vanj so ujete slikovite vasice, ki so imele do leta 1923 samo slovenska imena, in najbolj zavedni domačini se še danes nakremžijo, če jih nekdo, ki zna slovensko, povpraša za kakšen kraj z italijanskim imenom. Med njimi je Stojan Glavina iz Gornjega Konca, kakor pravijo delu vasi Boljunec. Naravni rezervat Glinščica se razprostira na območju štirih srenj oziroma agrarnih skupnosti, kakor bi jim rekli pri nas, to so Boljunec, Boršt, Draga in Dolina.
Stojan Glavina je eden izmed tistih domačinov, ki je v Glinščici pretaknil vsak kamen. »Tukaj sta dve gradišči [prazgodovinski postojanki] iz pozne kamene oziroma bronaste dobe, kjer je mogoče še marsikaj odkriti,« je zaupal. Prvi ljudje, ki so se naselili na tem območju, so prebivali v jamah, prve vojaške postojanke pa so tod najverjetneje ustvarili Rimljani, potem ko so slabi dve stoletji pred našim štetjem ugnali Histre. Iz izvira, ki mu pravijo Zvirk, so napeljali vodovod, s katerim so preskrbovali Trst. Ker je bilo vode v izobilju, so vsak dan načrpali več kot 5000 kubikov, je pripovedoval. Prav na koncu Gornjega Konca je tudi ohranjen del tega vodovoda, danes kakor neločljiv sestavni del kamnite doline.
Reka je bila nekoč pralnica
Rimljani so odšli, a voda je ostala. Ob njej so nastali mlini, kakih 17 jih je na tem območju. »Tukaj je bil mlin Zastava, malo naprej Mišnikov mlin, ki je deloval še po drugi svetovni vojni …« je ob strugi, nedaleč od Gornjega Konca kazal Stojan Glavina. Vode je bilo le za spoznanje – pri tem se porodi vprašanje, kako so sploh pognali mlinsko kolo. »Tod je bilo poleti vedno malo vode. Zato so naredili zajetje in vso noč zbirali vodo, da so potem lahko vsaj dve uri mleli. Za male kmete je bilo najbrž dovolj ...«
Prebivalstvo se je večinoma preživljalo s kmetijstvom in vinogradništvom, kolikor je zmanjkalo, pa so poskušali nadoknaditi za raznimi podjetniškimi zamislimi, kakor bi temu rekli danes. Ženske so pekle kruh in ga prodajale v Trstu, priložnost pa so prepoznale tudi v Glinščici in jo spremenile v pralnico. Tržaška gospoda si s pranjem perila ni mazala rok, poleg tega so živeli v stanovanjih, tam pa zlasti večjih kosov perila niso mogli sušiti. Ženske iz zaledja (perice so bile menda že eno stopnjo nad kmeticami) so pobrale njihove rjuhe, jih oprale v reki, posušile in spet odnesle v mesto – dokler njihovega dela niso prevzeli pralni stroji.
Tudi mati Stojana Glavine je prala, vsak teden je hodila v Trst po žehto in si na koncu »nakopala revme«. Njegov oče je bil zidar, on pa se je izučil za mehanika in dobršen del delovnega življenja pustil v tržaškem pristanišču. Spomni se še, kako se je v Trst še peljal z železnico, ki so jo uredili leta 1887 in je povezovala Hrpelje s Trstom (in naprej s Puljem). Železno cesto je takrat gradilo 2600 delavcev in končalo delo v slabih dveh letih (čeprav jih je vmes hudo napadla kolera).
Ko je državi razdelila železna zavesa, je tudi potovanje s tem vlakom postalo zaradi mejnih kontrol nesmiselno: »Vlak je lahko vozil le do Drage, potem pa se je moral vrniti, ker ni mogel več obračati. Tako je bilo potnikov vse manj, le še kakšna žena, ki je peljala mleko v Trst, ali delavci, ki so bilo tam zaposleni. Poleg tega so se ljudje začeli voziti z avtomobili.« Zaradi vsega tega so tire okoli leta 1960 odstranili. Tam zdaj vodi sprehajalna pot – ki so jo urejali bistveno dlje, kakor so potrebovali delavci pred več kot stoletjem, da so zgradili progo s petimi predori, šestimi mostovi in sedmimi viadukti.
Tudi na morju
Tolmuni imajo večinoma slovenska imena, mnoga so jim nadeli po vinskih posodah, denimo Mala in Velika Ledrica (sod) ali Mali in Veliki Bedenj (kad, čeber) ... Na levi strani poti se je ob Lopatniku sončilo nekaj dam, Mali Lopatnik je za takšno razvajanje manj pripraven, ker ga je že zasul prod, je razlagal, ko smo hodili mimo »kopališč«. Pod čevlji je hreščalo kamenje, posuto po poti, koder so nekoč tovorili sol – Stojan Glavina je prepričan, da je Martin Krpan hodil prav tam s svojo kobilico, kajti »po uradnih poteh menda ja ni tihotapil«!
Bukovec brez bukev
Na razpotju, ki usmerja proti cerkvi sv. Marije na Pečah in poti Zorka Jelinčiča, je na tabli ostala sled, ki ga vedno malce ujezi. »Seveda se je moral najti nekdo, ki je kracal po slovenskem imenu,« se je postavil pred tablo, na kateri je bilo z rdečo barvo prečrtano ime Zorka Jelinčiča. »Ko so nameščali te table, so me poklicali z občine, ali bi jim pomagal. Pa sem odvrnil, da lahko samo, če postavijo tudi slovenske.«
In ko so malopridneži iztrgali tablo, jo je spet pritrdil, in to z dvema debelima vijakoma. Nasploh postane malo nejevoljen, ko je govor o slovenski besedi. Še nedolgo tega so na tem območju živeli sami Slovenci, zdaj je razmerje med njimi in Italijani približno polovično, deloma zaradi priseljevanja Tržačanov v idilične vasice. Nekaj Slovencev se je tudi asimiliralo, je pritrdil sogovornik. »Žal niti šola ni več tisto, kar je bila. Malo so popustili. Če bi slišali naše otročiče govoriti, bi jih le težko razumeli. Razvili so neko svojo govorico, mešanico slovenščine in italijanščine. Med seboj se sicer fino razumejo, za razvoj jezika pa je to slabo.«
In tako nima prav nobenega razumevanja do Slovencev, ki uporabljajo italijanska krajevna imena. »Pri nas imamo Jezero brez vode, Dolino na hribu in Boršt brez gozda in Bukovec brez bukev!« je dodal. Jezero je vas, od koder je lep razgled na dolino, Dolina je kraj in občina, Boršt ravno tako, Bukovec pa kraški izvir, In pri imenih se ustavi še pri sami Glinščici: »Glinščica ima več imen kot Misisipi! Delu od izvira do slapa Supet rečemo Botaški potok, od slapa do Gornjega Konca je Klinščica, od tam do mostu je Potok, od tam naprej Reka in nato Rosandra.«
Slap, ki pušča
Slap Supet je bil tiste dni le boren curek vode, ki ponikne v tleh. »Zdaj slap pušča. Če pade manj kot pet litrov na sekundo, voda izgine v tleh ... Morali bi ga videti pozimi, ko zamrzne, to je nekaj čudovitega.« Nekaj sto metrov naprej, ko se pot spusti v gosto senco in gre mimo mejnika med tremi srenjami (tega Stojan Glavina še posebej ponosno pokaže), se prikaže Botač, majhna vas z velikim pomenom za domačine.
Ko je Slovenija vstopila v Evropsko unijo, so padec meje, ki je globoko zarezala v njihova življenja, praznovali prav tam; sami so prežagali zapornico in si kosce shranili za spomin. Napis Državna meja po 10 m je ostal in tudi številni spomini, recimo prigoda iz tolmuna Vir. »Tukaj se je nekoč kopalo dekle iz Boršta in očitno zaplavalo na slovensko stran. Graničarji so jo opazili, izrabili priložnost in v kopalnem kostumu peljali v Koper!«
