Reševanje najdb iz Potočke zijalke

Helikopter je najprej spustil rumene mreže za prevoz tovora. V spektakularni akciji je napolnjene z vrečami zemlje v lebdenju nad polico pripel drugo za drugo in jih prepeljal v dolino. Štiri vožnje v pol ure in dve toni zemlje sta bili v dolini. V njih se po pričakovanjih arheologov še skrivajo dela človeških rok iz paleolitika.

Ko je helikopter pobral zadnje vreče in se varno oddaljil, si vodja izkopavanja dr. Boštjan Odar vidno oddahne. »Uspelo je, čeprav je šlo na tesno. Bolj varno bi bilo, če bi visoko smreko pred vhodom posekali, a nam je je bilo žal. Poleg tega so nam dejali, da bo šlo tudi tako. Imeli so prav. Ekipa helikopterja Slovenske vojske se je res izkazala,« reče kar malce pretresenim opazovalcem napetega dogajanja.

Šele ko je Slovenska vojska soglašala s sodelovanjem, je bilo jasno, da je projekt revizijskega, torej ponovnega arheološkega izkopa v Potočki zijalki izvedljiv, poudari. Tolikšne količine zemlje peš ne bi ne bi mogli spraviti v dolino, zgoraj pa je ne bi mogli ustrezno pregledati – mokro presejati na sitih, ker je za to potrebna velika količina tekoče vode.

Kot eden redkih strokovnjakov za paleolitik pri nas se je Odar na projekt pripravljal več let, saj je bil prepričan, da so pri prejšnjih prekopavanjih marsikaj spregledali. Pričakoval je zlasti ostanke kamenih orodij in konice, izdelane iz kosti jamskega medveda. »Iz zadnjega dela jame, kjer je pred skoraj stoletjem izkopaval Srečko Brodar, smo za vzorec vzeli kubični meter in pol zemljine, da ugotovimo, koliko je še arheološko zanimivih ostankov. Že prvi dan sejanja so se naša pričakovanja potrdila. Našli smo klinico Dufour, ostanek rumenega barvila okre in prerezano kost jamskega medveda,« razloži Odar. Poudari, da že najdba klinice – šele druge v Sloveniji (tudi prvo je leta 2008 našel Odar v Potočki zijalki) – kaže, da so bile njegove domneve pravilne in da je projekt upravičen.

Najdba barvila podpira njegovo teorijo, da jama ni bila lovska postojanka, temveč svetišče paleolitskih lovcev. Je tudi argument za to, da bi morali v dolino spraviti še preostalih dvajset kubičnih metrov zemljine, v kateri so skoraj zagotovo še sledi človeške navzočnosti. Ker je vse prekopano, tudi zaradi izkopov na črno, plasti in situ ni več. Kljub temu lahko najdbe dodajo še nove, pomembne informacije o naših daljnih prednikih, je prepričan.

Projekt brez denarja

Tehnologijo izkopavanja (če ne upoštevamo helikopterskega prevoza) si je zamislil povsem preprosto. Polivinilaste vreče so mu z zemljo iz jame pomagali napolniti študentje arheologije. V vsako je šlo 20 kilogramov, skupaj 150 vreč. Delo ni preveč kvalificirano. Je umazano in poteka v ozadju jame, v poltemi. En teden je bilo treba vsak dan premagati 400 metrov razlike v nadmorski višini in se vzpeti na 1700 metrov, kjer je v osrčju gore Olševe skrita jama. A tudi to je del arheologije, se zaveda Luka, eden od osmih študentov, ki sodelujejo v projektu. Prizna, da študentje arheologije kmalu izgubijo iluzije, da bodo postali novi Inidane Jonesi. Večina jih v okviru obvezne prakse ali zaradi zaslužka sodeluje pri zaščitnih izkopavanjih pri gradbenih projektih. Ker je v ozadju komercialni interes investitorjev, je za to v teh časih še denar. Za raziskovalna izkopavanja, kaj šele revizijska, ga tako rekoč ni več.

Odarjev projekt je izjema. Brezposelni doktor arheologije, ki je slovenski paleolitik predstavil tudi v Cambridgeu, se je projekta, katerega vrednost ocenjuje na 60.000 evrov, lotil brez denarja, z veliko drznosti – v precej pustolovskem duhu. Njegov Paleolitski raziskovalni center (PARC) prispeva znanje, k sodelovanju je pritegnil že omenjeno Slovensko vojsko s helikopterjem, kar je bilo odločilno za uspešno izvedbo. Občina Solčava je svoj delež prispevala v obliki prenočišča in hrane za ekipo, izdelali so tudi sita. Oddelek za arheologijo filozofske fakultete je v okviru obvezne terenske prakse »poslal« osem študentov z mentorico, docentko dr. Simono Petru. Pokrajinski muzej Celje, ki je lastnik jame, pa je poskrbel za dovoljenje. Pristojen je tudi za obdelavo najdb in njihovo hrambo.

Brlog in svetišče

Potočka zijalka je znana kot eno najpomembnejših arheoloških najdišč iz paleolitika v Evropi. Prva sistematična izkopavanja je med letoma 1928 in 1935 vodil Srečko Brodar. Že prvi teden je naletel na obdelane koščene konice. Odkril jih je 125, med njimi jih je bilo 90 nepoškodovanih. Z radimetrično metodo 14C so ugotovili, da so stare od 33 do 36 tisoč let. Poleg tega je našel ostanke več ognjišč, barvila okre, koščeno šivanko in več medvedjih čeljustnic z luknjami, o katerih domnevajo, da so piščali, saj zvenijo s sedmimi različnimi toni. Veliko večino najdb sicer predstavljajo ostanki jamskih medvedov. Brodar je našel 150 dobro ohranjenih lobanj, kar ni nenavadno, ker je bila jama nedvomno brlog za njihovo prezimovanje. Izdelke človeških rok hrani Pokrajinski muzej v Celju, celotno paleontološko gradivo, vzorce oglja in sedimentov pa je žal uničila zavezniška bomba, ki je v zadnjih dneh druge svetovne vojne padla na staro celjsko gimnazijo, kjer so bili spravljeni. To je Brodarja tako potrlo, da je šele leta 1983 objavil monografijo o najdbah v jami.

Vprašanje pa je, ali je imel prav, ko je domneval, da je bila Potočka zijalka človekova lovska postojanka. Boštjan Odar zadnja leta opozarja – o tem je leta 2009 pisal tudi v Delovi prilogi Znanost –, da več argumentov govori v prid tezi, da je bilo to svetišče. Prepričan je, da je imel človek do te jame in do medveda poseben odnos. V njih se je zadrževal le kratek čas. »Podoben vzorec se ponavlja tudi pri Mokriški jami in znamenitih Divjih babah. Vse so težko dostopne – v tistih časih so bile največ kakšen mesec, ko je bilo najtopleje. Zakaj bi ljudje torej hodili v tja in v njih puščali dragocene koščene konice? Odar ne verjame, da so se v tolikšnem številu tam znašle po naključju. Po njegovem so jih tja polagali v dar kot atribut moškega – lovca. Greben gore Olševe poteka v smeri vzhod–zahod, jama (zavetje – ženski princip) se odpira proti jugu, kar podpira tezo, da je bila skrbno izbrana kot središče predstavnega sveta paleolitskih lovcev. V njej so domnevno na simbolni ravni častili ponovno rojevanje.

V teh dneh so se na najdišču zvrstili tudi tuji arheologi. Med njimi je bil tudi profesor dr. Preston Miracle iz oddelka za arheologijo Univerze v Cambridgeu. Prišel je tudi dr. Luc Moreau, belgijski arhelog mednarodnega slovesa, strokovnjak za paleolitik, ki z Odarjem pregleduje ostanke na sitih (sejanje bo potekalo še ta teden). Na novo namerava ovrednotiti vse najdbe. Iz drobcev kamenih orodij zna sestaviti zgodbo o ljudeh, ki so ga uporabljali. Z Odarjem sta se spoznala pri skupnem delu na terenih v Avstriji in z znanjem ga je prepričal, da se ga splača vpeljati v slovenski paleolitik, saj gotovo lahko pripomore s še kakšno idejo.

Navsezadnje, ni jasno, kakšni so bili ljudje, ki so orodje uporabljali, niti od kod so prišli. Odgovora, ali je to že bil moderni človek ali neandertalec, nimamo. Na to nas spomni tudi docentka na oddelku za arheologijo Simona Petru. Na vprašanje, kaj bi bilo po njenem res senzacionalno odkritje, odgovori, da seveda človeški ostanki. Pri nas v povezavi s koščenimi konicami niso našli nobenih. Domnevamo, da jih je naredil sodobni človek. Toda na Hrvaškem, v Vindiji, so ob njih našli kosti neandertalca, in ne sodobnega človeka.

Za študente je seveda dobrodošlo, da dobijo takšno priložnost za pridobivanje izkušenj na terenu, meni Petrujeva. »Vsako leto imamo v študijskem programu za vse predvidene terenske vaje in ta projekt je prišel kot naročen. Spoznavajo, kakšno je delo na višini. Jama je težko dostopna, pogoji dela so drugačni kot pri najdiščih, ki jih ponavadi spoznavajo. Priložnosti, kot je revizijsko izkopavanje, ni prav veliko. V Potočki zijalki so bila pred nekaj več kot desetletjem v sodelovanju z dunajsko univerzo, sicer pa jih ni.«

Pričakujejo, da bodo našli še veliko drobnih najdb, čeprav so jamo v zadnjih letih že precej počistili izkopi na črno. Zadnji plenilski pohod so imeli nepridipravi pred kratkim, so ugotovili med pripravami na revizijska izkopavanja. V jami res opazimo precej polivinilastih vreč, ki pričajo, da so bili na delu lovci na arheološke trofeje. Na njih klečijo, da se med kopanjem ne umažejo, me pouči eden do študentov. Zakaj to počno – v temi in na težko dostopnem terenu? Nekateri želijo imeti zasebne zbirke, drugi najdbe prodajajo, ugibamo o njihovih motivih. Na e-bayu stane, na primer, en zob divjega medveda do petsto evrov. A vsega jim očitno še ni uspelo izropati in najbrž bi bilo vredno rešiti še preostanek.