Rešitev za revščino niso mednarodne konference

Sestra Tadeja Mozetič je bila stara 41 let, ko se je kot misijonarka podala v Paragvaj med revne Indijance. Ni doživela kulturnega šoka. »Šla sem brez pričakovanj. Dejstva sem sprejela takšna, kot so.« Zdaj sredi indijanske vasi živi 22 let. Z misijonarji skrbijo za ambulanto in se ukvarjajo z izobraževanjem. Imajo tudi že srednjo šolo.

»Vodi jo domačin, indijanski diplomirani profesor. Bil je naš učenec. Spodbujali smo ga, da je končal šolanje, in je zdaj direktor srednje šole.« Misijonarji Indijance bodrijo, da bi se »zavedali sami sebe in se cenili, ker če se bodo, jih nihče ne bo mogel pohoditi«. Napredek pri ohranjanju njihove tradicije je majhen, a viden.

Te dni je sestra Tadeja Mozetič v Sloveniji. Kaj sploh pomeni biti misijonar? Otroci in mladi so to lahko zvedeli na nedavni Misijonski vasi, s katero jim je Misijonsko središče Slovenije, ki povezuje naših približno 80 misijonarjev, poskušalo predstaviti svet, ki sega bistveno dlje od slovenskih meja, a je kljub temu »naš skupni dom«. Tisti, v katerem vlada tudi izjemna revščina. »Predstava, da misijonarji hodijo v tuje dežele in tam uničujejo domačo kulturo, je zastarela. Misijonarji se, najprej in predvsem, bojujejo za dostojanstvo človeka!« Stane Kerin je direktor Misijonskega središča Slovenije. »V Afriki, na primer, je globalizirani kapital že zdavnaj uničil vse, kar se je uničiti dalo. Zdaj lahko le rešujemo, kar je mogoče rešiti. Tako tja prenašamo čisto temeljne človeške vrednote, brez katerih človek umre: poštenost, iskrenost, dobroto in ljubezen. In to je to, kar počnemo. Kultura domačinov ostane nedotaknjena.«

Ne odhajaj zaradi sebe

Ja, tudi cerkve gradijo, vendar nikogar ne silijo vanje. Devetdeset odstotkov njihovega dela je, pravi gospod Stane Kerin, povezanega z zdravstveno oskrbo, izobraževanjem, gradnjo infrastrukture in s pomočjo ljudem, da se izkopljejo iz revščine. Brat salezijanec Vincenc Poljanšek je v Afriki že štirinajsto leto. Star je bil 56 let, ko ga je neki misijonar povabil, naj prevzame mizarsko delavnico v Burundiju. »Še danes ne vem, kako sem prišel skozi,« se še vedno čudi. Jezika domačinov ni znal, oni nobenega tujega. Pa se ga je naučil in je steklo, a je čez štiri leta moral začeti znova, v Kongu. »Tam je bilo že malo laže, govorili so tudi nekoliko francosko. Ampak delali smo dobro. Vse živo. Stole, omare, mize. Sami unikati. Ja, tudi precej sakralnih izdelkov. Letos smo naredili 200 stolov, vsi so odlično uspeli.« Nastali so v Ruandi, kjer živi zadnjih nekaj let. Spet nekoliko drugače, vendar v bistvu enako – povsod dela z domačini in povsod svoje izdelke prodajo.

Afrika je postala njegova druga država. Tako kot je prevzela tudi Uroša Rudolfa Jolyja. Raje kot misijonar si reče prostovoljec, kar je oktobra 2004 nedvomno bil, ko se je 30-leten s prijateljem Jankom, ki je pokojnemu pesniku Andreju Žigonu obljubil, da bo leto dni svojega življenja posvetil delu za misijonarje, prvič odpravil v Afriko. Salezijanci, na katere sta se obrnila, so ju sprejeli z odkritim nezaupanjem. Bila sta bradata, dolgolasa in ne prav zelo poduhovljena motorista. No, morda bi ju potreboval gospod Danilo Lisjak, ki v Demokratični republiki Kongo gradi center za vojne sirote, so se naposled vdali. Turistov ne potrebujem, ju je zavrnil gospod Lisjak, potrebujem močno delovno silo. Vztrajala sta in čez tri mesece, čeprav navidezno povsem neskladna s predstavo o misijonarjih, ki pogosto temelji na predsodkih, odpotovala.

Odgovorno z denarjem

Katarina Tomc je 54-letna mati odraslih otrok in babica vnukinj, ki si je v misijon želela že v mladosti, vendar takrat ni bilo možnosti. Tako kot pripravnica za laiško misijonarko dveletne obvezne priprave obiskuje zdaj. Misijonar namreč ne more postati tisti, ki si zaradi brezposelnosti želi tako rešiti eksistencialni problem, ali oni, ki poskuša zbežati pred osebnimi stiskami. »Pogoj za misijonarja je, da gre z občutkom, da bo naredil nekaj za drugega človeka. Ker pa gre prek misijonske pisarne, je samoumevno, da mora poznati tudi temelje krščanstva,« razlaga Stane Kerin. Med pripravami vidijo, ali pripravnik zna biti vztrajen in kako se odziva na napetosti, ki zaradi dinamike skupine samodejno nastajajo, potem pa se odločijo, ali je sposoben iti v povsem drugačno okolje s povsem drugačno kulturo, tam živeti in delati za ljudi. Katarina Tomc pričakuje, da jo bodo v misijon poslali konec prihodnjega leta, a še ne ve, kam. Plačali ji bodo letalsko vozovnico, jo socialno zavarovali, imela bo hrano in bivališče pri misijonarjih, morda nekaj minimalnega žepnine.

»Z denarjem delamo odgovorno,« pravi Stane Kerin, ki je bil med drugim 11 let direktor ljubljanske Škofijske karitas in na presenečenje Toma Križnarja prvi, ki je začel zbirati pomoč za domorodce na robu iztrebljenja v Nubskih gorah. Vendar je ni dal kar tako iz rok. Hotel je vedeti, kje bo pristala. In se je s Križnarjem odpravil v Nubske gore. »Čeprav iz različnih svetov sva izpeljala vse, kar sva se zmenila, in dala zgled vsem, ki si nagajajo v naši mali deželici,« je o njem v svoji knjigi Nafta in voda zapisal Tomo Križnar.

Misijonsko središče na leto zbere okoli dva milijona evrov pomoči, od tega manj kot sto tisoč evrov dobijo od države, ko so izbrani na razpisih, na katere se prijavijo kot vsi drugi. »Kaj naredim, če dobim pet evrov? Pošljem jih, na primer, na Madagaskar. Tam je za ta denar mogoče dobiti deset kilogramov riža, če si dober pogajalec ali ga kupiš malo več, ga lahko dobiš še ceneje. Potem riž razdelimo med ljudi.« Če morajo zgraditi šolo, misijonarji povedo, koliko potrebujejo, in iz misijonske pisarne jim nakažejo denar. »Potem grem preverit, ali je stvar narejena in kako.« Veliko denarja gre za zdravstvo, na primer za pomoč pri nakupu zdravil, za hrano, predvsem v obdobjih lakote, za prevozna sredstva, ker »dol brez dobrega avtomobila ne moreš narediti nič, povrhu pa je to običajno edini avtomobil, ki ga premorejo. Če za 50 kilometrov potrebuješ osem ur, veste, kakšne so ceste.«

Nevarno, a izjemno

Nekaj denarja gre tudi za kakšne plakate, animacijo in za plače zaposlenih, ki urejajo birokratske zadeve. Duhovnik Stane Kerin bi si po normativih lahko izplačal dva ali tri tisoč evrov plače, morda še več, vendar je sploh nima, plačujejo pa mu potne stroške, ker potuje s svojim avtomobilom. »In ker nimam in ne jemljem jaz, najbrž tudi drugi nimajo volje, da bi. Vse izdatke osebno podpišem in lahko zagotovim, da zase porabimo kar najmanj. Zato nam ljudje zaupajo.«

In tako lahko še naprej pošiljajo denar tja, kjer ga misijonarji, ki pomagajo tudi na račun lastne varnosti, potrebujejo za pomoč ubogim. Lani jih je bilo ubitih 25, leto prej 37, v obeh letih največ v Latinski Ameriki. Sestra Tadeja Mozetič je doživela strah za lastno življenje. Belci so hoteli domačine prepričati, da jim bodo pošteno plačali za poseko njihovega gozda z zelo kakovostnim lesom, a so se jim misijonarji uprli. Skupina domačinov, ki je verjela v iskrenost belcev, je prišla silovito trkat na vrata misijona. Sestra je bila v njem sama. Na srečo. Kajti tam tujce cenijo. Če bi bila sama sestra Paragvajka, bi se morda končalo drugače, ker Paragvajci Indijance ogrožajo. Tudi brat Vincenc Poljanšek ima svojo izkušnjo, še iz let, ko je bival v nemirnem Burundiju in je uporniška vojska napadla njihov center. »Najbrž so iskali denar, ne vem. Mi smo vsi odnesli celo kožo, so pa pobili in poklali precej ljudi. Ne, niti pomislil nisem, da bi bilo treba bežati.« Nekdanji motorist Joly, ki se je po enem letu dela za misijonarje vrnil domov, tukaj šest mesecev predaval o delu Karitas, se za dve leti vrnil v Kongo in se zdaj odpravlja v Ugando, se je v državi s policijsko uro v nasprotju s prostovoljci iz drugih držav, ki so se zapirali v svoj krog in za obzidje, družil z domačini in se naučil njihovega jezika. Tako sta hrvaška novinarja slišala, »da obstaja neko teslo iz Slovenije, ki zna svahili«, in ga prosila, ali jima lahko prevaja. Ker sta bila brez akreditacij, so se po njih kmalu usula puškina kopita alkoholiziranih in omamljenih vojakov, Joly pa je bil 90-odstotno prepričan, da se bo iz zapora namesto v misijon odpravil na drugi svet.

Ni se, vrnil se je med domačine. »Ko so spoznali, da se učim njihovega jezika, je bilo to zanje nekaj neverjetnega. Uau, beli človek in govori svahili.« Nekateri ljudje, ki pridejo delat za humanitarne organizacije, pravi, v njih še vedno vidijo nekdanje sužnje v nekdanjih kolonijah in se, ker so belci, počutijo večvredne. »S prijateljem Jankom sva jim hotela biti enaka. Ko so enkrat začutili, da sva del njih, je bilo nepopisno. Ne vem, ali bi me kdo v Sloveniji sprejel tako, kot so me oni. Povabijo te k sebi domov, v tisti nič, ki ga imajo, in še tisti nič bodo odtrgali preostalim članom družine, da bodo pogostili tebe.«

Cilj sestre Tadeje Mozetič je živeti za Indijance, vendar tudi sama od njih prejema veliko. »Mir, zaupanje, živeti za danes. Ni tiste gonje, kaj bo potem, kaj bo z mojimi otroki. Ne, oni vedo, da bo nekdo poskrbel zanje.«

»Rešitev za revščino niso mednarodne konference, ampak to, da si tam, da s temi ljudmi živiš in delaš,« pravi Mozetičeva. Kadar je treba, misijonarji stopijo na stran spregledanih skupin ljudi in kričijo na ves glas, še doda Stane Kerin.