Rihanna, Motörheadi, športniki, gospodinje ... kdo še nima tatuja?

Naj je staro ali mlado - marsikdo si dandanes rad omisli tatu. Ali mu pristaja, je drugo vprašanje.

Objavljeno
10. oktober 2013 15.25
HONGKONG-TATTOO/
Katerina Vidner Ferkov, Delo.si
Katerina Vidner Ferkov, Delo.si
Naj je staro ali mlado - skoraj nikogar ni več opaziti brez tatuja, razen morda žensk, starejših od petdeset let, moški te starosti pa na svoji koži hranijo kvečjemu spomin iz JNA, ki pa nima presežne umetniške vrednosti, a z njimi ostane za vedno.

Drugače je z mlajšo generacijo. Mamica, ki se sklanja nad otrokom, očetje, ki odvijajo sendvič, študentke, ki igrajo odbojko, natakarji, prodajalec v trgovini, skratka, če so bili tatuji nekdaj telesni okrasek obveznega vojaškega roka, mornarjev na dolgih plovbah, zapornikov in popotnikov, je danes že obvezni modni dodatek. Vsaj majhen metuljček na rami, plamen na gležnju ali okrasek na hrbtu.

Morda pa še niste vedeli, da so tatuirane oznake našli že na več tisoč let starih mumijah v Peruju?

Maorski ta moko kot povezava s predniki in zadnji modni izlet za Rihanno

Najbolj razvpite so Maorske tetovaže, natančneje ta moko. Maori so si tradicionalno tetovirali ne le telesa, temveč tudi obraz. Ta moko pomeni brazgotinjenje kože, označitev pripadnosti skupnosti in povezavo s predniki. Tradicionalni je kazal na status osebe, poudarjal vrline bojevnika in lepšal posameznika.

Za novozelandske Maore ta moko ne pomeni mode, ampak nadaljevanje njihovega načina življenja. Ta moko ni omejen le na moške, uporabljale so ga tudi Maorke za krasitev različnih delov obraza in telesa. Tisti, ki so imeli v skupnosti nizek status, pa ga niso imele.

Tetovaža se običajno izvedli z iglo in črnilom, ta moko pa s kladivcem in kostjo. Temu primerno je bolj boleč kot tetovaža. Kot svojevrsten ritual si je ta moko omislila tudi pop pevka Rihanna in sicer na roki. S kladivcem, seveda.

Manj svobode, več tetovaž?

Tatu je okrasek, statusni simbol, zaobljuba ali pač moda. Mladina v tetovažah nemara uživa, saj so bile te prej omejene na domorodce in posameznike na družbenem obrobju. Zdaj si lahko vsakdo svoj, četudi iluzoren košček telesne svobode, označi s tetovažo.

Antropološka teorija namiguje, da mladi začnejo drugod iskati pripadnost takrat, ko čutijo razpad družbe, pa tudi družine in ostalih instituciji. Zatečejo se v motoristične klube, glasbene skupine ali v šport. Saj ste že videli tetoviran znak podjetja Nike na rami kakšnega zagretega košarkarja?

Danes se ne sprašuje, več kdo ima tatu, temveč kdo ga nima. Morda Angela Merkel ali Borut Pahor? Nikoli se ne ve, kje se skriva kakšna bodeča vrtnica.