Tiskane izdaje
Ljubljana nikoli ni imela jasno začrtanih meja med mestom in podeželjem, kar je bil pogost očitek proti njej in prebivalcem. Kozolci stojijo nasproti največjega nakupovalnega središča, prebivalce Bežigrada zbuja petelinje petje, zelenjavni vrtički so bili običajen prizor v središču mesta še pred razmahom urbanega vrtičkarstva.
Z upadanjem samopreskrbe je lokalna pridelava hrane postala nova zapoved, morda bo kmalu tudi eksistencialna nujnost. Zato smo raziskali ponudbo na (večinoma) ekoloških kmetijah v bližini Ljubljane.
V razdalji okoli 30 kilometrov od mesta smo našli vse, po čemer hrepeni želodec, večinoma ceneje kot na osrednji mestni tržnici. Tokrat bomo popisali izbor pridelovalcev sadja, zelenjave, moke in izdelkov iz njih, naslednjič pa bomo predstavili živinorejce, rejce drobnice, pridelovalce mleka in mlečnih izdelkov in čebelarja.
Paradižniki iz Savelj
Kmetije Avšič v Savljah ni mogoče zgrešiti. Jeseni njeno dvorišče krasijo buče, ki so njen zaščitni znak. Toda te že nekaj časa niso edini pridelek kmetije, ki je bila v več kot stoletni zgodovini tudi gostilna in klasična živinorejska kmetija.
Lega na vodovarstvenem območju je zahtevala, da sta jo Aleš in Manuela Avšič leta 2002 preusmerila v ekološko. Začela sta vzgajati in prodajati dišavnice in zlagoma nadaljevala s poljščinami.
Na njivah ob Nemški cesti pridelujeta sezonsko zelenjavo: cvetačo, brokoli, zelje, kumare, bučke, čebulo, špinačo, blitvo, nadzemno kolerabo, redkev, rdečo peso, krompir, fižole in solate in kajpak buče, našteva Manuela.
Drugi del kmetije je podjetje Zeleni hit. Pod njegovo okrilje spadajo rastlinjaki, kjer gojijo sadike (ekološke in konvencionalne) dišavnic in zelenjave za tržne pridelovalce, poskusno polje in rastlinjak z okoli 1200 sadikami različnih sort paradižnika.
Čeprav ga pridelujejo po konvencionalni metodi, uporabljajo zelo malo pesticidov, saj bi sicer pomorili čmrlje, ki neumorno oprašujejo paradižnikove cvetove, pove tehnologinja Lucija Grudnik.
Proti beli muhi, ki je značilni škodljivec paradižnika, pa se bojujejo s predatorji, koristnimi žuželkami, ki se prehranjujejo s škodljivimi. Grudnikova pokaže jajčeca, nalepljena na košček papirja, obešenega na sadiko.
Paradižnika in ekoloških dišavnic imajo dovolj za prodajo v Mercatorjevih centrih, preostale poljščine in svoje bučno olje prodajajo v trgovinici na kmetiji; tam ponujajo tudi pridelke z drugih (ekoloških) kmetij: jagode, jajca, klobase, dimljeno slanino, mast, kruh, modro frankinjo in cviček, zeliščne čaje, mazila in kapljice, med ter ekološko olivno in konopljino olje.
Ko pozimi zmanjka domačih pridelkov, jih dokupujejo, če je le mogoče ekološke. A »nočemo postati zelenjavni vrt, poskušamo imeti vsega po malem«, poudarja Manuela Avšič.
Jabolka z Griča
Pri Dolinarjevih z Griča na Brdu pri Ljubljani je sadjarstvo že »vseskozi pri hiši«. »Pridejo malo boljša in malo slabša obdobja, toda če imaš zemljo, mora biti obdelana,« pravi Jernej Dolinar, ki je kmetijo podedoval po teti.
Pridelovalcev jabolk tako blizu Ljubljane je malo, zlasti ekoloških, saj ravninska lega z visokimi talnimi vodami jablanam ni po godu. Dolinarjevi sadovnjaki pa so na pobočju, dobesedno na Griču, zato so varni pred nezaželeno vodnatostjo.
Ohranjenih je nekaj visokodebelnih travniških sadovnjakov, a jih bo treba počasi zamenjati, pove Jernej. V nasadu, ki gre v 12. leto, se družijo domače in tuje sorte jabolk: carjevič, lonjon, beličnik, bobovec, idared, jonagold in elstar. Vseh dreves je 450.
Ker Jernej nikoli ni uporabljal mineralnih gnojil in škropiv, površine so tudi premajhne za intenzivno pridelavo, se je za jabolka odločil pridobiti certifikat o ekološki pridelavi.
»Pridelek je nekoliko manjši, jabolka niso tako lepa, zato večina sadjarjev ostaja pri konvencionalni pridelavi.« Toda arome neškropljenega, četudi na videz neprivlačnega domačega jabolka ne more prekositi noben svetleč in napet »pitanec«.
Prvi beličniki bodo dozoreli čez mesec, jesensko obiralno sezono bo odprl elstar. »Družinski člani imamo zagotovljene vikend pakete,« na vprašanje, kdo obira jabolka, med smehom odgovori Jernej.
Tista prvega kakovostnega razreda na kmetiji prodajajo »na zabojčke« – skladiščijo jih v hladilnici –, druga predelajo v sok. Svežega je mogoče dobiti od sredine septembra. Del soka pasterizirajo in natočijo v embalažo za pet litrov.
Poleg jabolk pri Dolinarjevih letos ponujajo češnje, med – ta sicer ni ekološki –, proseno kašo, iz sončničnih semen domačih sončnic bodo stiskali olje, jeseni pa obirali slive.
Pira in soja z Barja
Jabolka, slive, pa tudi breskve, hruške, marelice in sadni sokovi so le del ponudbe ekološke kmetije Pri Šuštarju iz Zabočevega v občini Borovnica. Sabina in Marko Kržič na 35 hektarih površin – velik del je gozda –, ki so delno njune, delno v najemu, s pomočjo družinskih članov in »dobrih ljudi« pridelujeta ekološko piro in sojo, več vrst zelenjave in paseta dvanajst krav.
V ekološko pridelavo sta se preusmerila predvsem zaradi družine – »da vemo, kaj jemo«, ob kozarcu domačega soka iz hrušk moštaric pripoveduje Sabina.
»Ko sem bila pred dobrimi devetimi leti tretjič noseča, sem se prijavila na tečaj za peko pirinega kruha, ki ga je organiziralo društvo podeželskih žena Ajda Borovnica. Dobro mi je šlo, začela sem eksperimentirati z drugimi mokami, nato sva se z možem odločila, da bova piro začela pridelovati.«
Sprva sta moko podarjala prijateljem, a glas o njej se je širil, ljudje so prihajali ponjo in spraševali po receptu za pirin kruh. »Vsakomur, ki pride sem, pokažem, kako se speče kruh. Tako sem obdržala še vsako stranko.«
Sčasoma so ljudje začeli spraševati po drugih pridelkih, zato sta Sabina in Marko razširila pridelavo.
»Lani smo imeli veliko rdeče pese, čebule, korenja, krompirja, kislega zelja in repe. Od samega začetka imamo goveje meso – to sicer nima ekološkega certifikata –, mož zelo uživa pri delanju pancet. Za veliko noč delam potratne potice, po maminem receptu zeliščno sol, lani sem naredila češpljevo marmelado in ogromne količine orehovca, letos pa ga ne bo, ker so vsi orehi pozebli,« našteva Sabina.
Lani sta z možem na Ljubljanskem barju zasejala velike površine z ekološko sojo, vendar ni šla v promet po pričakovanjih, zato sta je letos posejala nekoliko manj in zasadila več fižola in zelja. Prvi lepo uspeva, o drugem, ki si ga je šla Sabina ogledat pred našim obiskom, ni ne duha ne sluha.
»Ali je zgnilo ali pa ga je kdo pokradel, in to okoli 300 sadik. Ne vem …«
Stalni krog odjemalcev pridelkov, kruha in drugih izdelkov sta Sabina in Marko našla med sodelavci; oba imata namreč redni in zahtevni službi v Ljubljani. Toda dela na kmetiji, v katerem sicer uživata, je vse več.
»Sva na meji, ko bi morala narediti korak naprej, toda za seboj imava štiri otroke, kredit za hišo, časi niso najboljši za takšno odločitev,« je negotova, a nikakor ne pesimistična Sabina.
Borovnice iz Borovnice
Krajevno ime Borovnica nima nič skupnega z dejstvom, da so na tem delu Barja največji nasadi ameriških borovnic v Sloveniji. Lastnik največjega med njimi in enega prvih na Barju je Tone Palčič iz Sadjarstva Palčič.
Prvi slovenski nasad ameriških borovnic v lasti Kmetijskega inštituta Slovenije je nastal leta 1962 na Drenovem griču.
»Pozneje so jih hoteli širiti in zemljo testirali tudi na Barju. Dobesedno so nas poiskali. Borovničarka Milica Oblak je dobila večje število sadik v okviru ameriške povojne pomoči Jugoslaviji. Trije pridelovalci smo dobili vsak po tisoč grmov in tako se je začelo,« obuja Tone dogodke iz leta 1985.
Zemlja na Barju je idealna za rast ameriških borovnic, križanca med kanadskimi visokogrmovnimi in floridskimi nizkogrmovnimi borovnicami.
»Dva metra je šote, hranil sicer ni, vendar je pomembna vrednost Ph in odsotnost kalcija.« V nasadih, prekritih s protitočnimi mrežami, ima okoli deset tisoč grmov s takšnim izborom sort, da »pokrivajo« vso trgovsko sezono.
Sadjarstvo Palčič oziroma družinsko podjetje Jele Kitt, v katerem sta zaposlena Tonetova sinova, jih pod znamko Borovnice iz Borovnice prodaja trgovskim verigam. Ceneje jih je mogoče kupiti pri njih doma, med obiranjem pa kar v nasadih.
»Ponavadi jih obiramo od konca junija do konca septembra, vendar letos zaradi dežja zorenje zamuja. Vse je v vodi,« potarna Tone. Toda grmi se kar šibijo pod večinoma še zelenimi sadeži. Za letino skrbi tudi čebelnjak s 70 družinami, ki stoji sredi enega od nasadov.
So se ljudje na začetku zmrdovali nad okusom ameriških borovnic? »Morali so se ga navaditi,« prikima Tone. »Prednost ameriške borovnice je, da zdrži dlje od gozdne, čeprav je ta zelo zdrava in dobra. Je pa to, kot da bi primerjal jabolka in hruške. Vsaka sorta ameriških borovnic ima svoj okus. Stari križanci so zelo podobni gozdni borovnici in imajo prav tako črno meso, novejši belega. Naša borovnica je cela črna, ko jo ješ, si ves rdeč. Po nekaterih izsledkih imajo ameriške borovnice veliko več učinkovin kot gozdne, te pa imajo veliko arome in barvila.«
Sicer pa se Tone ne spušča rad v razprave o tem, katere borovnice, ameriške ali gozdne, so boljše in bolj zdrave. Rad jé oboje.
