Tiskane izdaje
Na vprašanje, kaj je tisto, kar naredi človeka, se zazre v očetovo definicijo: Biti ukoreninjen v družini, poklicu in okolju. Dr. Samo Rugelj, izjemno prijeten človek, ki pa vseeno pusti priokus, da zna biti tudi strog, ampak tako, kako bi rekli, korektno, je lani izdal knjigo Delaj, teci, živi in popisal svojo izkušnjo s pripravami na maraton. Zima počasi pojenjuje. Morda je spet čas, da se spravimo v lagodni dir, kajti človeka presojajo njegova dejanja, ne njegove besede.
V petek je bila peta obletnica smrti vašega očeta. Kaj vam pomeni?
Več stvari. Naprej to, da čas res hitro mineva in da je mimo tudi že pet let, odkar sem v upravljanje dobil njegovo knjižnico. Po oporoki imam namreč deset let časa, da jo v nekem okviru naredim javno dostopno. To me torej še čaka. Po drugi strani pa se mi zdi zanimivo, da njegove ideje še vedno aktivno živijo. Velikokrat ga citirajo, mediji se spomnijo obletnice njegove smrti ... Ko govorim o očetu, rad uporabim filmski citat iz Poslednjega samuraja, kjer glavnega junaka vprašajo, kako je umrl, ta poslednji samuraj. On pa reče: »Ne bom vam povedal, kako je umrl, temveč kako je živel.«
Nedvomno pa je nekaj javna osebnost, drugo pa očetovska figura.
Priznati moram, da ne čutim običajne intimnosti med sinom in očetom, kadar govorim o njem. V zadnjih skupnih letih sva se pogovarjala enakovredno, kot moža. Je pa vedno rad spremljal moje delo: vedno me je poklical, ko sem kje kaj napisal, tudi če je šlo za teme, ki ga niso zanimale, na primer filme. V kino namreč skoraj ni hodil – v spominu mi je ostalo, da smo skupaj videli Schindlerjev seznam, to ga je intrigiralo, zgodovina, druga svetovna vojna, kjer je bil udeleženec – zanj je bilo vse drugo v kinu dolgočasno, zmeraj je govoril, da je njegovo življenje neskončno bolj zanimivo od vsakega filma.
A vseeno: ko sem lani pisal izpovedno knjigo o teku Delaj, teci, živi – knjigo o tem, kako sem se pripravljal na maraton – so se mladostne zgodbe o odnosu med očetom in sinom začele spontano pojavljati v moji zavesti, zato sem jih seveda zapisal. To pa se dogaja tudi skoraj vedno, kadar premišljujem o zdravem življenju; takoj se pojavi videnje tega, kakšno je bilo očetovo mnenje o tem, kako se je prehranjeval, postil, gibal. Pa seveda branje in vseživljenjsko izobraževanje, ki ju je obe neznansko cenil. Nedvomno je še vedno prisoten. Kot oče. Vzgojno. Kar je govoril, je tudi delal.
No, spomnim se svojega prvega intervjuja z njim, ko sem jih imela kakšnih 19. Takrat sem, ne vem, zakaj, pomislila – ubogi njegovi otroci.
Ne vem, ali je to sreča ali nesreča, a dejstvo je, da noben od nas otrok z njim ni živel dolgo. Imel je več žena, rojeni smo bili v več gnezdih in z vsakim je preživel del svojega življenja. Nihče od nas ni bil deležen njegovega celotnega vzgojnega »tretmaja«. Bil je strog, jasno, imel je svoje zahteve tako glede izobraževanja kot telesne vadbe.
Spomnim se, da so mi bile kakšne zadeve precej zoprne. V hribe sem moral hoditi v pumparicah iz grobega materiala, ki me je na golo kožo zelo pikal. A imel je razlago tudi za to; bil je to zelo trpežen material. Ko si se preganjal po skalah, se hlače niso strgale. Velikokrat sem moral čez vikend, ko sem bil pač dovolj velik, precej zgodaj zjutraj z njim na tek čez Golovec. To sta bila edina dneva, ko bi se lahko spočil ali pa bi šla na tek vsaj malce kasneje .... Nekaj zoprnij je bilo v najinem odnosu, a ko zdaj gledam nazaj, so mi privzgojile disciplino, določen karakter. Posebno zanimiv odnos pa sva imela v povezavi s knjigami. Mama je bila tista, ki je bila v začetni fazi zaslužna za to, da sem bral, a ko z očetom nismo več živeli skupaj, me je k sebi zvabljal tako, da mi je govoril o novih knjigah, ki jih ima zame. Ko sem začel hoditi na fakulteto, sem bil z njimi že zastrupljen. Ko sem prišel k njemu v pisarno, je bilo tam na kupe knjig, ki so mu jih dostavljali iz knjigarne Nebotičnik na vpogled, potem pa je med njimi izbiral in določene kupil. Zmeraj je pravil, da je v knjigah pustil za eno hišo denarja. Vedno me je zanimalo, kaj je novega, če pa je še posebej izpostavil, da ima kaj zame, sem takoj pritekel. Živel sem pet minut stran od njegove pisarne. Stik sva dolgo gojila ravno prek knjig.
Vaš oče je rad opletal z izrazom pezdetki. No, vi to gotovo niste.
Kaj pa vem ... To so bili izrazi, ki jih je v medijih uporabljal za provokacijo, da bi koga zbudil, da bi izzval akcijo, odziv. Vprašanje pa je, koliko je sprožil tudi negativnega odziva. Zdi se mi, da lahko včasih z bolj prefinjeno provokacijo narediš več. Ampak to je bil pač njegov stil.
Z očetom, kot je bil, vendarle niste zrasli v tiste sorte človeka, ki rine prek. Torej ko šport postane obsesija, na kar vas je spomnil nekoč, ko sta bila v hribih in ste z občudovanjem zrli v ultramaratonca, ki je pritekel mimo. Oče je menda tedaj samo zamahnil z roko in rekel nekaj takega kot: »Ah, to je edino, kar počne.« Zoprno je, ko ena odvisnost preide v drugo.
Oče je bil zelo zmeren. Nikoli ni zagovarjal ekstremnih športov, vrhunski šport se mu je zdel patološki. Kvaril naj bi tako človekov značaj kot družbo (kar zadeva zgolj navijanje pred televizorjem). Redno je tekel, in to predvsem zaradi enostavnosti tega športa. Obuješ se in greš, ne potrebuješ dogovora s soigralci itn. Pri hribih je ravnal podobno. Da bi bilo treba priti do cilja v določenem času ... Nikoli. Nikoli ni gledal na uro. Ko je šel na tek, je imel na sebi navadno uro. Šele mnogo kasneje, ko so prišle na trg tekaške ure, jo je imel, a še to bolj zato, da si je z njo meril pulz. Promoviral je zmernost. In to sem povzel. Prvi maraton sem pretekel mlad, pri osemnajstih, malce na silo, netreniran. To je imelo tudi negativne posledice. Bil sem zelo utrujen, na koncu sem hodil in to je morda tudi povzročilo, da ga dolgo nisem spet pretekel. Ko pa sem se ga lani spet lotil, je šlo bolj po pameti. Ne za rezultat, temveč predvsem da se izvlečem iz pisarniške zaležanosti.
Kakšen oče ste svojim trem otrokom?
Skušam biti karseda dosleden, hkrati pa bolj prijazen in dostopen. Če govorimo o športu: čez vikend sem šel recimo na daljši tek pa sem starejšega sina povabil, naj zadnji del, sedemkilometrski krog, odteče z mano. V počasnem tempu sva pot lepo odtekla, brez priganjanja, neboleče, on z lahkoto, preskakoval je snežene sklade, jaz sem bil že malo utrujen. Je pa jasno, kaj sem v zvezi z gibanjem želel oziroma kaj nam je uspelo. Otroke smo navadili nanj. Na začetku smo z njimi hodili na izlete, ki niso bili daljši od petnajstih minut. Recimo Sv. Ahac, mali vrh blizu Turjaka, je en tak primer, tja in nazaj se voziš dlje, kot potem hodiš. Ali pa kuclji nad Igom. Želel sem doseči, da bi bilo gibanje, torej tek in hoja v hribe, otrokom v veselje. Z leti se je zgodilo, da sinova, stara 14 in 12 let, z lahkoto pretečeta deset kilometrov. Morda bosta to počela naprej, to je njuna stvar, jaz sem jima dal izkušnjo.
Ko sem hodil v osnovno šolo, smo tekli samo na 60 in 600 metrov, torej tek na maksimum, do meja, kot ste prej rekli. Posledice so kisikov dolg, zadihanost in velikokrat tudi slabo počutje. Da pa bi otroke navadili naučiti teči počasi deset, petnajst minut, pokazati, da se to da početi brez kakršne koli kasnejše utrujenosti, tega naša šola še zdaj ne izvaja, in to ji zamerim. Ravno to jim skušam dati sam, naj vidijo, da zlahka pretečejo petnajst minut, pol ure in več, da se tako preprosto sprostijo, vse drugo je njihova izbira. Hčerka je stara osem let in ko je sezona, z lahkoto počasi teče dvajset minut, tudi pol ure. Brez posledične utrujenosti. Kaj pa bo naredila iz te veščine, je njena stvar. V hribih jih vse tri, ko je sezona na vrhuncu, vrstniki le težko ujamejo.
Kako se vam je zdelo, ko ste se devetnajstletni priključili očetovi skupini?
Takrat vseh mnenj seveda še nisem imel izdelanih, a ko zdaj gledam nazaj, vidim veliko vrednost njegovega dela. Njegov program je bil res zelo dodelan. Če si stopil vanj, je bilo, kot bi, če rečem s kako današnjo primerjavo, vstopil v zelo urejeno podjetje. Dobil si mentorja, ki te je uvajal, in jasen delovni program. Obveznosti je bilo veliko že na ravni sestankovanja, potem pa je bilo treba opraviti še mnogo drugega. Tam, kjer je klasična psihiatrija končala, torej pri sedenju in govorjenju, kot je rekel oče, se je pri njem vse skupaj šele začenjalo. Avtoanalize s pisanjem, ukvarjanje s športom, branje, izobraževanje ... Če si imel resno ambicijo, da bi iz svojega življenja rad nekaj ustvaril in se potegnil z dna, si se samo »priklopil« in delal. Preprosto. Del zgodbe je morala postati celotna pacientova družina, kar je bilo logično, sicer jim ne bi bilo jasno, zakaj je naenkrat tako zamenjal življenjski slog in prioritete. Poleg tega je oče trdil, da se mora s pacientom nekdo ukvarjati bolj, kot se on, ki ima veliko pacientov, in logična izbira so seveda najožji sorodniki ali partner. Ko je njegov program, t. i. Alternativna terapevtska skupnost, deloval že dolgo, je bila najpomembnejša očetova vloga ta, da je vzdrževal energijo celotnega sistema 150 ljudi. Že energija kolektiva je bila zdravilna.
Dr. Rugelj je bil poročen večkrat. Kakšen je bil njegov odnos do žensk?
Res se je večkrat poročil. Zakaj, ne vem. Eden od razlogov je bilo gotovo pričakovanje, da bo njegova žena neposredno vključena v to, kar dela. Z zadnjo ženo Ksenijo mu je to tudi uspelo. Je pa to ženska z energijo, ki mu je znala marsikaj povedati nazaj. Ko sem spremljal njun odnos, nikoli nisem imel občutka, da mu je bila podrejena. Njegov odnos do žensk ni bil podcenjevalen. Zelo je cenil tiste, ki so imele karakter in energijo ... Da pa so ženske lahko uničevalke in rešiteljice, je vedno govoril! In z njim se moram strinjati. Ženska, ki je pripravljena živeti v nečloveških razmerah z neurejenim moškim in iti vsak večer z njim v skupno posteljo, podpira njegovo igro. Velja tudi nasprotno, saj niso problematični samo moški.
Treba je vedeti, da v času, ko je začel aktivno delati z ljudmi v stiski, torej na začetku sedemdesetih, skoraj ni bilo literature na temo medosebnih odnosov. Njegove teze so bile za tedanji čas precej radikalne. O alkoholizmu je bila, ko je začenjal, na voljo samo drobna knjižica Kaj je alkoholizem, ki sta jo napisala s hrvaškim alkohologom Vladimirjem Hudolinom. Vsaka nova knjiga v slovenščini na družbene teme je bila dogodek, spomnim se, recimo, kako mi je oče kazal knjigo Zdrava družba Ericha Fromma. Danes je knjig in revij ogromno in ženska ali moški, ki hoče kaj narediti iz sebe, ima veliko možnosti. Že samo branje očetove Poti samouresničevanja ti lahko odpre oči. Če partner alkoholika ne naredi ničesar, pomeni, da se je za to sam odločil. Oče bi rekel, da je treba alkoholiku dati ultimat: zdravljenje in razhod. Razumem pa seveda, da je spoznanje, da prispevajo k igri alkoholika, za ženske lahko zelo boleče.
Današnji moški ne poznajo več iniciacije, kot je bila nekdaj vojaščina. Zasledila sem, da vi niste imeli večjih težav z njo. Kako gledate na slovenskega fanta, ki postaja moški?
Strinjam se, iniciacije v odraslost pri moških je vse manj. To je gotovo problem, ki se ga zavedam tudi sam. V prejšnjih časih je JLA imela tudi funkcijo odraščanja. Da si šel recimo v Beograd za eno leto, je bil šok, kot da greš na fronto. (Smeh.) Sam sem imel malo podobno izkušnjo že s taborništvom. Kar osem let sem bil z njimi, tabore sem kot taborovodja celo organiziral. Da so bili meni, sedemnajstletniku, starši pripravljeni zaupati nekaj deset otrok?! Neverjetno. V tridesetih letih se je res vse spremenilo. Starši smo že kar navajeni, da naši otroci počasneje odraščajo.
Mislim, da je družba z odpravo vojaščine vrnila skrb za odraščanje sinov družini. Konkretno: to mora postoriti oče, pri tem pa lahko pomagajo drugi možje v rodbini. Oče mora poskrbeti za to, da njegovi sinovi postanejo možje. Družba tega ne dela več. Seveda je tu problem odsotnih očetov: če fizično niso prisotni, se le težko ukvarjajo z mentalnim svetom svojih otrok. Naj dam konkreten primer: za nedavni kulturni praznik smo šli z otroki v Konzorcij na predstavitev nove ilustrirane Zdravljice. Sinov literarnozgodovinski pogovor o knjigi ni toliko zanimal, sta pa odkrila polico o preživetju v naravi. Že pred časom sem jima podaril slovensko knjigo o življenju v naravi, zdaj pa sta našla novo, preživetveni vodnik angleških vojaških specialcev. In naslednji dan, ko smo šli na zimski izlet, sta s seboj že vzela lateks in trnke, da bi lovila ribe. Čeprav sem vedel, da sredi zime ne moreta nič uloviti, sem jima pustil, da sta v bližnjem potoku kar nekaj časa iskala prostor, kjer bi bilo najbolje nastaviti vabo. Take »lovske« impulze, ki vodijo k odraščanju, pa moramo očetje zaznati in se nanje ustrezno odzvati.
Tisto leto, ko je umrl oče, sem s sinovoma peš odšel na transverzalno pot dr. Janeza Ruglja od Ljubljane do Triglava. Prišli smo do Bohinja, ker sta bila še premlada, da bi šli do konca. Bil je to šestdnevni pohod. Enkrat smo spali na kmečkem turizmu, drugič v planinski koči, ker je deževalo, smo dva dni preživeli v Cerknem ... To so bile počitnice, ki si jih lahko privošči vsak. Kaj vse se je zgodilo sinovoma na tej poti! Je pa res, da se moraš, če se odločiš za takšen oddih, odpovedati čemu drugemu. (Smeh.)
Je bilo vašemu očetu težko oditi?
Težilo ga je, da ni mogel najti naslednika, čeprav se mi vse bolj dozdeva, da ga na koncu niti ni hotel, da je obupal. Vsako leto je objavljal oglas v strokovnem časopisju in iskal zelo specifičen profil ljudi. Potencialni kandidat bi moral biti med drugim sposoben preteči maraton, imeti urejeno družinsko življenje, specializacijo iz psihiatrije, družinsko stanovanje ... Pogoji so bili res zahtevni. Nekaj let pred očetovo smrtjo sem Marcela Štefančiča, jr. poprosil, naj v Studio City povabi očeta in mu s svoje perspektive nekako dopove, da je to, kar zahteva, morda preveč; prosil sem ga, naj gresta skozi pogoje, ali vendarle lahko kaj izpusti. (Smeh.) In res je to naredil. A ko ga je Marcel recimo vprašal, ali je neki pogoj res potreben, je oče samo še dodajal: »Ne samo to, temveč tudi to in to ...« (Smeh.)
Veliko let je delal sam. Sicer je imel sodelavce neformalnega značaja, a tradicionalna psihiatrija in medicina sta ga v tem smislu povsem omejili, saj mu v aktivni delovni dobi niso omogočili, da bi lahko zaposlil še koga, ki bi lahko neposredno nadaljeval njegovo delo. Na Bohoričevi 4 sta delala samo on in tajnica, polovica hiše je bila prazna več kot dvajset let. Dolgo je to delo opravljala moja najstarejša sestra Jana. Najverjetneje bi bil tisti, ki bi se mu pridružil, izločen iz psihiatrične srenje, a vseeno so k njemu prihajali potencialni kandidati. To, da nima naslednika, ki bi ga sam vzgojil, je bila njegova velika bolečina. Še dobro, da približno po njegovi metodi dela psiholog dr. Andrej Perko.
Odnos do staršev se v letih spreminja. Iz obdobja gneva in zamer prehajamo v tisto, ko sprejemamo in razumemo. Pa vseeno ... Je kaj, kar zamerite očetu?
Morda tisti čas, ko se je, ko sem bil srednješolec, odselil. Zgodilo se mi je recimo, da sem čisto na začetku tretjega letnika zbolel in bil dva tedna v bolnišnici. Kot fakultativni predmet sem takrat vzel ruščino in ko sem prišel v šolo, so tam že začeli s cirilico in jezikom, a seveda nisem nič razumel. Ker me je učiteljica že prvo uro »na suho« začela nekaj spraševati, sem se je prestrašil in začel ruščino sistematično špricati. To je trajalo eno celo konferenco, dobil sem ukor, ga skril, pa še drugega in nekega dne je prišla mama domov s pošte z ukorom po učiteljskem zboru. Kaj za vraga se dogaja?! me je vprašala. Resnica je prišla na dan. Potem smo imeli sestanek mama, razredničarka in učiteljica ruščine ...
Same ženske ...
(Smeh.) Potem mi je pač nekako uspelo, da sem se integriral v pouk ruščine. Zdaj celo izdajamo prevode ruskih knjig, predvsem po zaslugi mojega brata Justa, ki živi v Moskvi. Ja, v odraščanju so določeni trenutki, ko oče mora biti zraven in zarobantiti, če je treba, sicer lahko sin resno »zabluzi«. Moja mama je morala takrat vse urejati sama. Ko sem bil v vojski, je bil oče že malo bolj prisoten. Prišel je celo na obisk v Beograd. Potem, na fakulteti, so se stiki normalizirali. Sin mora vedeti, da meje obstajajo, te pa najtrdneje postavlja oče. Tukaj oče ni opravil svoje naloge, ampak v redu, na koncu se je vseeno solidno končalo. Vsaj za zdaj je tako videti. (Smeh.)
