Tiskane izdaje
Te dni, ko je Sapramiška odprla novo sezono Lutkovnega gledališča Ljubljana, je marsikdo razočarano zavzdihnil nad obvestilom, da so ponovitve najslavnejše miške Svetlane Makarovič razprodane.
To se dogaja že celih 26 let, Sapramiška pa je po več kot 1600 ponovitvah in približno 264.000 gledalcih najuspešnejša predstava tega gledališča.
Kot se spominja animatorka Breda Vintar Hrovatin, ki je Sapramiški pred gledalci vdihnila življenje največkrat med vsemi – z njenim vodilom je nastopila v okoli 1400 predstavah – je bila to nekakšna priložnostna predstava, ki so si jo zamislili v prednovoletnem času leta 1986.
»Ravno dobro smo se vselili v hišo na Krekovem trgu, režiser Nace Simončič je bil zaseden še drugje, tako da smo se odločili, da bomo predstavo zasnovali kar na posnetku. Tudi naštudirati smo jo morali v izjemno kratkem času, komaj dveh tednih.«
»Toda predstava je vzbudila nepopisno navdušenje, in četudi smo jo nameravali imeti na programu kakšna dva tedna pred novim letom, smo jo od premiere 17. oktobra do konca leta odigrali kar stokrat in se v tem času tudi dobro uigrali! Vsi so si jo hoteli ogledati, za kar mislim, da je najbolj zaslužna Svetlana Makarovič oziroma njena zgodba. Že v prvi sezoni smo odigrali okoli dvesto predstav, začeli so nas vabiti na gostovanja, tako smo v pol stoletja z miško prepotovali vse konce sveta,« poudarja Breda Hrovatin.
Njen stanovski kolega Peter Dougan, ki oživlja kar tri junake Sapramiške – Veverico, Doktorja Detla in Mišjega strahca – se spominja predvsem gostovanja na Kitajskem, kjer so Sapramiško v slovenščini odigrali v nepregledno veliki dvorani.
»Vsi so bili enako oblečeni, in četudi niso nič razumeli, so gledali z odprtimi očmi. S Sapramiško smo nanizali toliko spominov, da jih je težko strniti v nekaj stavkov,« iskreno priznava Dougan, ki tako kot Breda Hrovatin pri predstavi animira že od začetka.
Le nekaj začetnih predstav je izpustil Jernej Slapernik (zamenjal je Tončko Černilogar), zato ima premikanje Regice (animira jo tudi Marko Velkavrh) v malem prstu.
Potem ko je izvedbo Sapramiške za kratek čas prevzela ekipa mlajših stanovskih kolegov (v predstavi je že od začetka priložnostno nastopala tudi Svetlana Makarovič), sta bila Breda Vintar Hrovatin in Peter Dougan po 1000. predstavi vnovič pozvana na oder.
Tu in tam so tudi tujim otrokom odigrali predstavo v maternem jeziku, dodaja dramska igralka animatorka Sonja Kononenko, ki se je največkrat preizkusila v vlogi tete Grizelde (delita si jo z Asjo Kahrimanović), z vodilom Sapramiške pa je nastopila med drugim na gostovanju v Mehiki in na Japonskem.
»V Mehiki smo igrali Sapramiško na španski posnetek, na Japonskem pa kar v japonščini. Nadja Vidmar, takrat v vlogi tete Grizelde, je brala japonsko, mi pa smo vlekli na ušesa slovenski posnetek v ozadju, pri čemer je inšpicient moral zelo paziti, da je posnetek spuščal hkrati z japonskim. Japonci so bili navdušeni,« se spominja sogovornica.
Prav zaradi gostovanj, ki so se zvrstila po vseh koncih sveta, se je spremenila tudi prvotna scenografija, ki jo je postavila Miša Pengov. »Moja sošolka z akademije,« pripomni Jaka Judnič, ki je zaslužen za likovno podobo predstave.
»Njena scenografija je bila iz mehkega materiala in nežna kot kakšne čipke. Preden so odšli na gostovanje v Mehiko, so mi rekli: Jaka, ta scena v Mehiki ne bo zdržala! Zato sem izdelal novo z minimalnim številom scenskih elementov, da bi jo bilo čim laže prenašati. Ker sem mislil, da jo bodo uporabili samo v Mehiki, sem ustvaril takšno v bolj mehiškem slogu, vsi predmeti od cvetlic do miškine hišice, ki jih je zasnovala Miša, pa so ostali,« razkriva Judnič, ki ga je za to nalogo določila Svetlana Makarovič, zadovoljna z njegovo lutkovno upodobitvijo Sovice Oke.
Da bo to marionetna predstava, je bilo že odločeno, kakšna bo, pa je bilo povsem prepuščeno Judniču. Kot pravi, je lutke, ki so mu bile pri srcu že od mladih nog, oblikoval v slogu svojih risanih filmov, ki jih je po končani akademiji snoval za televizijo.
»Pri Sapramiški sta se mi zdela najbolj posrečena Doktor Detel in Regica, pri miški pa sem bil kar malo nesrečen zaradi njenih nog, ki že zato, ker je bila miška, niso mogle biti dolge, hkrati pa ji je bilo določeno, da se kar precej premika,« je povedal sogovornik in dodal, da je največ preglavic povzročila prav velika glava, zato je imel izdelovalec lutk, mojster Ivica Bilek, nemalo tehničnih težav, da jo je »uravnotežil« in da je delovala. Animatorji zdaj igrajo že s tretjo garnituro lutk.
»Mislim, da lutke Sapramiške odsevajo svoj čas, so lutke 80. let prejšnjega stoletja, ki danes morda delujejo nekoliko romantično. Moram priznati, da danes na njih gledam še bolj kritično kot takrat, ko so nastale,« priznava sogovornik.
Iz tistega časa pa se spominja še ene zgodbe. Generalna pokroviteljica predstave naj bi kot proizvajalka zobne paste za otroke postala Krka, a so si nato premislili, po nekaj uspešnih letih pa so močno obžalovali, da niso zgrabili te priložnosti.
Judniča preseneča tolikšno število sapramišjih predstav, ki jih je bilo po njegovem štetju še celo več, kot govorijo uradne številke.
Škoda se mu zdi predvsem, da predstava živi ob zvočnem posnetku. »Mislim, da je to velik minus te predstave. Čas je pustil posledice tudi na pol stoletja starem posnetku, poleg tega današnje občinstvo zahteva drugačen ritem,« poudarja.
Tudi preostali trije sogovorniki se strinjajo, da bi bilo bolje, če bi govorili v živo. »Delovalo bi bolj doživeto, lahko bi tudi izzvali drug drugega. Ste opazili Bredo tam, ko Sapramiška je lešnike? Tudi sama se smeji zraven,« spomni Sonja Kononenko.
»Kje so pasusi predolgi, se hitro vidi po občinstvu. V dvorani se začne mrmranje, in ko pozornost občinstva izgubimo, jo težko spet pridobimo. Včasih je bil pri Detlu v eter prezgodaj spuščen posnetek. Četudi z lutko še nisem prišel na oder, je glasba že igrala. Potem smo prosili, naj v tistem delu malo počakajo s posnetkom, Sonja pa bi kot teta Grizelda kaj dodala. Stvari se v teatru pogosto rešujejo sproti,« pravi Peter Dougan.
Toda predstava stoji, ker stoji tekst, ki je otroku napisan na dušo, je prepričana Sonja.
»Vsi otroci imajo izkušnje z zobki, stari in mladi. Gre za klasično razdelano besedilo, s pomočjo katerega marsikateri otrok premaga tudi svojo travmo. Starši tu in tam rečejo, da je predstava pomagala, da so otroci končno zbrali pogum za obisk zobozdravnika,« še eno poslanstvo Sapramiške razkriva Breda Hrovatin.
»No, pa vprašajte, ali se človek po toliko ponovitvah tudi kaj nasiti,« je namignila Sonja Kononenko.
»Oja, pa se! A ko stopiš na oder in se zaveš, da so mnoge otroške oči prvič uprte v Sapramiško, pozabiš na vse in odigraš po svojih najboljših močeh. Pogosto pokukam tudi, kako predstavo sprejemajo starši, in potem opazim očete, ki se potopijo v marionetni sistem. Vidite, vsak dobi svoje! Eno pa je gotovo: tisto, kar so ljudje v otroštvu lepega doživeli, bi radi posredovali tudi svojim otrokom,« je še poudarila Sonja Kononenko.
Zato Sapramiška tako kot Zvezdica Zaspanka in Žogica Marogica, ki štejeta že med lutkarsko klasiko, ostaja med predstavami, ki nočejo z odra.
