Tiskane izdaje
Ko ga vprašamo, ali v njegovi rodni vzhodnoafganistanski provinci Gazni poteka vojna, nam vrne vprašanje: »Kakšna vojna? To ni vojna med Afganistanci, ampak igra afganistanskih in tujih politikov z afganistanskim ljudstvom. Z nami so se poigrali Angleži, Rusi, nazadnje Američani pod pretvezo talibske grožnje. Američani v Afganistanu ne bojujejo vojne, temveč izvajajo okupacijo, pri kateri sodelujejo številne evropske države. Te ne pomagajo navadnim ljudem, ampak tistim, ki imajo v Afganistanu moč, oblast, to pa so mafijci. Brat afganistanskega predsednika je mamilarski baron, vendar to nikogar ne moti. Američani so v Afganistan poslali milijarde dolarjev, vendar nihče ne ve, kje so končale. Prijatelj, ki je novinar, je posnel, kako Američani izkopavajo zlato, srebro in minerale. Pokazal mi je posnetek, ko pa ga je hotel pokazati drugim, mu je oblast zagrozila z ječo in usmrtitvijo. Zato je pobegnil iz države in zdaj živi v Italiji.«
Namesto Nemčije Slovenija
Kazim se je na štiri leta trajajočo pot odpravil pri 12 letih. Iz Kabula je najprej odpotoval v Iran, Turčijo, Grčijo in Italijo. Povsod je živel pri sonarodnjakih, ki jih je spoznal na poti. V bližini Benetk je prebival le teden dni, nato se je poskušal v tovornjaku skozi Slovenijo in Avstrijo prebiti v obljubljeno deželo, Nemčijo. »Želel sem oditi v državo, kjer živi več Afganistancev, vendar so me vaši policisti nekje na poti ujeli in pripeljali sem.«
Nastanili so ga v azilnem domu, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Približno po enem letu mu je ministrstvo za notranje zadeve namesto pričakovanega priznanja statusa begunca podelilo subsidiarno zaščito. Pogoji za njuno pridobitev so precej podobni, vendar se statusa bistveno razlikujeta po pravicah, ki jih prinašata. Status begunca se prizna osebi, ki utemeljeno dokaže, da je v matični državi ogrožena zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Subsidiarna zaščita pa osebi, ki izkaže utemeljene razloge, da bi ji bila z vrnitvijo v matično državo povzročena resna škoda (smrtna kazen ali usmrtitev, mučenje ali nehumano ali poniževalno ravnanje), ali ji v izvorni državi grozi izguba življenja ali svobode zaradi samovoljnega nasilja ali mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.
Status begunca je načeloma trajen, saj se razmere in okoliščine, ki so osebo ogrožale, v državah, kot sta Irak in Afganistan, ne spreminjajo z včeraj na danes. Zato oseba, ki ji je bil priznan status begunca, pridobi pravico do stalnega prebivanja v Sloveniji. Medtem kot oseba s statusom subsidiarne zaščite pridobi dovoljenje za začasno prebivanje za obdobje treh let. »Ta dokument ni nič drugega kot dovoljenje za začasno prebivanje, ki ga morajo pridobiti vsi državljani tretjih držav, ki želijo bivati v Sloveniji,« sklene Kazim. Vendarle pa je med njegovimi razlogi za zapustitev matične države in razlogi na primer migranta s Kosova precejšnja razlika. Pred potekom statusa subsidiarne zaščite ga bo ministrstvo za notranje zadeve pozvalo k vložitvi prošnje za njegovo podaljšanje. Odločba o podaljšanju bo veljavna dve leti, nato jo bo moral zopet podaljšati. »Zakaj bi jim moral potem, ko sem jim že vse povedal, to povedati še enkrat?« se sprašuje.
Po pridobitvi statusa subsidiarne zaščite so Kazima nastanili v integracijski hiši v Ljubljani, do bivanja v kateri imajo pravico osebe, ki jim je bil priznan takšen status ali status begunca. Ker je bil še mladoleten, je skrbništvo nad njim prevzel eden od ljubljanskih centrov za socialno delo. »Na začetku sva imela tesnejše stike. Pomagal sem mu odpreti osebni bančni račun, urediti zdravstveno zavarovanje in podati vlogo za pridobitev denarne socialne pomoči. Zdaj se vidiva in slišiva po potrebi. Nazadnje sem mu pomagal podati vlogo za izdajo potnega lista za tujce,« pove socialni delavec, ki v imenu centra izvaja skrbniške naloge.
Slovenija prijetna, toda majhna
Še pred pretekom enoletnega obdobja si je Kazim poiskal zasebno namestitev, za plačilo katere prejema denarno nadomestilo. Obiskuje zadnji razred osnovne šole za odrasle, tečaj slovenščine za tujce ter s študentsko napotnico dela na pošti. »V Afganistanu sem hodil v šolo, vendar mi tam pridobljeno znanje ni koristilo. Ko sem prišel v Slovenijo, sem se moral naučiti govoriti angleško in slovensko. To je veliko za moje možgane. Slovenščina je precej težja. Veliko že razumem, vendar še ne znam govoriti.« Razmišlja že, katero srednjo šolo si bo izbral po koncu osnovne. »Pametno moram izbrati. Lahko bi šel na ekonomsko gimnazijo, vendar jo že obiskuje preveč mladih. Predlagajo mi, naj postanem kuhar, vendar si tega ne želim. V Afganistanu bolje od tukajšnjih poklicnih kuharjev kuhajo tisti, ki se nikoli niso učili kuhati. Razmišljati moram, kakšno znanje bom potreboval tam. Takoj, ko se bodo tamkajšnje razmere izboljšale, se bom namreč vrnil. Moram se vrniti, čez nekaj ali več let, ni pomembno. Nočem vse življenje ostati v Sloveniji ali kakšni drugi tuji državi,« je odločen.
»Slovenija je prijetna, toda majhna. Razmišljal sem, da bi po polnoletnosti začel kakšen samostojni posel, vendar se mi to zaradi visokih stroškov in davkov ne zdi mogoče. Državne pomoči pa nočem. Lahko delam in sam služim denar.« Čeprav je spoznal prijatelje in ima dekle, se počuti osamljenega, zato upa, da se bo s pridobitvijo potnega lista lahko ponovno združil z družino. Tudi ta živi zunaj Afganistana, vendar ne v kateri od evropskih držav. Občasno se z njimi sliši po telefonu. »Pravijo, da so dobro, vendar tega ne morem vedeti, dokler ne vidim njihovih oči. Moje življenje je eno samo potovanje. Migranti iz drugi držav prihajajo v Evropo, ker doma ne najdejo dela, Afganistanci pa zaradi vojne. Nisem prišel zaradi papirjev, rad bi vedel več o svetu.« Veliko, tako dobrega kot slabega, se je že naučil. »Če posadite jablano na osojno lego, bo obrodila kisla jabolka. Če jo posadite na prostor z veliko sonca, ki ji bo dajalo energijo, bodo jabolka okusnejša. Tako je tudi z mano. S potovanji sem pridobil veliko izkušenj.« Tudi v prostem času Kazim razmišlja o prihodnosti. »Poskušam najti rešitev in spoznati, kdo sem. Še vedno se iščem.«
