Šesttisočak, ki ga osvoji skoraj vsak

Bi se želeli povzpeti šest tisoč metrov nad morjem, pa niste ravno izurjeni v alpinizmu? Z vzponom na Huayna Potosí, najlažje osvojljivi šesttisočak na svetu, je vaš uspeh skoraj zagotovljen! Tako nekako bi lahko strnili oglaševanje množice turističnih agencij v La Pazu, glavnem mestu Bolivije. Kot najviše ležeča prestolnica na svetu je idealno izhodišče za pohodniške in alpinistične podvige v le lučaj oddaljeni Cordilleri Real, bolivijskem delu južnoameriških Andov. Huayna Potosí – kar v lokalnem jeziku Aymara, ene večjih etničnih skupin v Boliviji, pomeni mlada gora – je ena najbolj priljubljenih gorskih destinacij v okolici La Paza.

Magična meja šest tisoč metrov, bližina in cenovna dostopnost ter večkrat slišani opis »eden najlaže osvojljivih šesttisočakov na svetu« premamijo marsikoga. Tiste, ki še oklevajo, pa pregovorijo ponudniki organiziranih dvo- ali tridnevnih vzponov, ki obljubljajo nezahtevno pot, za katero zadostuje povprečna telesna pripravljenost in zgolj nekaj dni aklimatizacije v La Pazu. Za nameček se pohvalijo z 80- do 90-odstotno uspešnostjo turistov, ki so se na Mlado goro podali v njihovi organizaciji.

Da v resnici ni tako preprosto, je jasno vsakomur, ki se je kdaj brez primerne aklimatizacije na nadmorski višini nad 5000 metri preizkusil v kakšni napornejši telesni dejavnosti. Kdor kljub temu verjame, da lahko Huayna Potosí osvoji vsak, se navad­no kaj hitro prepriča o svoji zmoti. Po prihodu v prvo gorsko kočo na 4700 metrih nadmorske višine seveda največ pozornosti zbujajo drugi hribolazci, ki so že končali (uspešno ali neuspešno) svoj vzpon.

Teorija pade

Že tu hitro pade teorija o skoraj 90-odstotni uspešnosti, ki jo oglašujejo agencije. Neuspešno je končal finski popotnik, ki je kljub dvema prej osvojenima andskima skoraj šesttisočakoma moral priznati premoč čez noč zapadlega snega. »Nihče ni prišel do vrha, saj so vodniki rekli, da je svežega snega preveč in je prenevarno.« Seznam neuspešnih se je dopolnjeval tudi naslednji dan: nizozemska popotnica, ki je po poletu iz Evrope in štirih dneh v La Pazu pričakovala, da ji bodo zdravila proti višinski bolezni kot preventiva pomagala do vrha, je s hudim glavobolom, slabostjo, bolečinami v želodcu, omotico in popolnoma brez moči obležala v postelji. Avstralski popotnik je po noči v drugi koči na 5300 metrih zaradi preslabe kondicije in aklimatizacije odnehal na 5500 metrih, francoski kolega, ki je pred tedni osvojil 5897 metrov visoki vulkan Cotapaxi v Ekvadorju, pa je z želodčnimi težavami obupal na 5900 metrih.

Vsi ti neuspešni poskusi seveda niso vlivali optimizma pred začetkom vzpona po noči, ki smo jo preživeli v koči, bolje rečeno zatočišču, na 5300 metrih nadmorske višine. Tudi vremenska napoved ni bila obetavna, saj je kazalo na oktobrsko sneženje in razjasnitev šele v jutranjih urah. Najboljši čas za vzpon na Huayna Potosi je v zimskih mesecih, med junijem in avgustom, ko je suho in verjetnost, da bo snežilo, majhna, poleg tega je v glavni turistični sezoni, ko vrh vsak dan poskuša osvojiti več deset turistov, pot ponavadi dobro uhojena.

Noč na 5300 metrih je vse prej kot prijetna, saj je spanje na tej višini nekaj čisto drugega kot kakih tisoč metrov niže. Za nameček je zelo kratka, saj se proti vrhu navadno krene med eno in drugo ponoči. »Pred 15 leti so se vzponi začeli ob bolj prijazni uri, ob petih zjutraj,« pove gorski vodnik Felix, ki pri svojih 45 letih dela v gorah že skoraj 30 let. »Globalno segrevanje je naredilo svoje in zdaj je spuščanje po 9. uri zjutraj nevarno, saj se zaradi močnega sonca poveča nevarnost plazov.«

Koka za zajtrk

Polnočnemu bujenju sledi lahek zajtrk in žvečenje kokinih listov, ki je že od časov inkovskega imperija pomemben del bolivijskega vsakdana. Koka pomaga proti utrujenosti in lakoti, lajša glavobol in – najpomembnejše – znake višinske bolezni. Sledi priprava opreme – večplastna oblačila, čevlji, dereze, plezalni pas, naglavna svetilka, cepin in vrv, s katero se navežejo gorski vodnik in največ dva turista. Vrv je obvezna vso pot; zakaj, postane jasno šele pri spustu, ko se zdani in naokoli zagledaš več metrov široke ledeniške razpoke.

Pogled iz koče znova ne zbuja optimizma – nebo je oblačno, občasno sneži, zunaj pa nas pričaka kakih 20 centimetrov svežega snega. Kljub vsemu krenemo v temno noč proti vrhu. Edina svetloba, ki nas spremlja, prodira od daleč spodaj, kopica luči iz nočnega La Paza. Prvi del poti je bolj ali manj strm, a nezahteven. Sredi noči ne razmišljaš kaj dosti; slediš vodniku, ki narekuje tempo, in vsake toliko časa srečaš skupino, ki se zaradi takih ali drugačnih razlogov predčasno vrača. Kaj je šlo narobe, te ne zanima; biješ svojo bitko z mrazom, snegom in nadmorsko višino.

Med 5600 in 5700 metri je prvi zahtevnejši del; ko se pred tabo prikaže strma stena in je treba pripraviti cepin ter se zavarovati z vrvjo, se začneš spraševati, kaj so mislili v agenciji, ko so govorili o nezahtevnem vzponu, za katerega niso potrebne alpinistične izkušnje. Steno uspešno preplezamo, a kmalu, tam nekje na 5800 metrih, se začne nova težava – zrak je vse redkejši, pljuča in srce pa delujejo vse hitreje. Ko nas pred 5900 metri pričaka nova stena, kjer je treba pokazati svoje plezalne sposobnosti, je čas za razmislek – se grem to prostovoljno mučenje še naprej ali se obrnem proti dolini, kjer čaka toplejše zatočišče, kjer se laže diha in srce ne razbija kot noro? Kombinacija trme in utrujenosti, ki onemogoča racionalno razmišljanje, pripelje do odločitve, da premagamo »vsaj še to steno«.

Ko za sabo pustimo še ta izziv, se počasi začne daniti, kombinacija barv za oblaki skritega sončnega vzhoda vrne nekaj volje do življenja in tako kljub utrujenosti nadaljujemo. Pri odločitvi nam pomaga oblak, ki zakriva vrh oziroma pot, ki pelje do njega. Prvi del je strma stena, kjer je cepin še kako dobrodošel. Ko iz tebe izčrpa že skoraj vse atome moči, po skoraj petih urah hoje, ko premagaš magično mejo 6000 metrov, kjer je kisika že tako malo, da so postanki vsakih nekaj metrov nuja, zagledaš vrh – tako blizu, a hkrati tako daleč. Do njega te loči le še kakih 50 metrov nadmorske višine, a spredaj je ozek prelaz, ki se na obeh straneh spušča strmo navzdol.

Po približno petih metrih se konča vzpon za španskega sotrpina – pot brez zasilnega izhoda je prevelik zalogaj za tresoče se noge. Ob pomoči vodnika se zadenjsko po vseh štirih umakne v varnejše zavetje. Tudi drugi, pri katerih je želja po uspehu premagala strah in izčrpanost, se že močno opiramo na roke, kolena in cepin. Zadnji del poti tako mine v premagovanju samega sebe ter kombinaciji nelagodja ob pogledu na prepadne stene in navdušenja nad razgledom.

Toda še bolj osupljiv je prizor z vrha. Pogled 360 stopinj naokrog nad okoliškimi gorami, ki jih delno zakrivajo oblaki, delno razsvetljuje jutranje sonce, je božanski, a pričakovanega poskakovanja in vriskanja ob uspešno osvojenem vrhu ni. Preveč smo utrujeni in tako prvih nekaj minut zgolj počivamo in lovimo sapo. A navznoter sta zadovoljstvo in ponos, da smo premagali to mlado, a zahtevno goro, neizmerna. No, da vzpon za dobro aklimatizirane in fizično pripravljene le ni tako zelo težak, dokazujeta gorska vodnika, ki dajeta vtis, kakor da sta ravnokar prišla s krajšega jutranjega sprehoda s psom. Po kakih 20 minutah na vrhu sledi preprosti del naloge – spust. Precej manj naporno je, kmalu tudi laže zadihamo in namesto petih ur in pol, ki smo jih potrebovali za vzpon, od vrha do koče na 5300 metrih prihitimo v manj kot dveh urah. Šele med spustom lahko, kakor se spodobi, uživamo v neizmerni lepoti te in okoliških gora, neskončni belini nedotaknjenih zasneženih pobočij, čudovitih modro-belih kontrastih in neokrnjenem miru in tišini.

Huayna Potosí verjetno ni najlaže osvojljivi šesttisočak na svetu, kljub nekaterim zahtevnejšim in nevarnejšim delom pa zagotovo sodi v kategorijo tistih, ki so primerni za novih izzivov željne, a v plezanju neizkušene ljubitelje visokih (!) gora – seveda ob spremstvu izkušenega gorskega vodnika in primerni telesni pripravljenosti, in kar še pomembnejše, dobri aklimatizaciji.