Shaolin kung fu: kako pridobiti diamantno dušo in telo?

Shaolin kung fu v Ljubljani že tedne oznanjajo plakati. Bo danes to prikaz čudovite borilne umetnosti, neverjetnega nadzora nad telesom in umom ali zgolj komercialni šov? Ti bojevniški menihi so del shaolina in združujejo tradicionalni kung fu z modernim.

»Izberejo očesu atraktivne vaje, da se lahko tisti, ki jih shaolin in filozofija ne zanimata, zabavajo, tisti pa, ki jih, v njih najdejo resnične bisere,« s poznavalskim nasmehnom ob zadnjih besedah pove Milan Kapetan, ustanovitelj dobrodelnega društva Shaolin tempelj Slovenija in učitelj shaolinske tradicije, kung fuja ter z njim povezanih či gonga in meditacije.

Da bojevniški menihi večinoma potujejo po svetu, pravi, ni nenavadno. »Širijo védenje o shaolinu ter na svoj nenasilni način zbirajo denar za samostan in menihe, da lahko preživijo v sodobnem svetu. Od šova imajo nekaj tako gledalci kot oni. Sicer pa je bil shaolin že od nekdaj odprt za vse ideje, iz katerega koli kulturnega okolja že prihajajo, da so le skladne z načelom delati dobro za ljudi in posameznika.« Vprašanja in težave, ki jih rešujejo v njihovem templju, se dotikajo vsakega človeka na svetu, doda. In kaj ima to opraviti s kung fujem? Brez poznavanja njegovega razvoja je nemogoče razumeti njegov cilj.

Pred 1500 leti je na Kitajskem zrasel budistični samostan Shaolin, v katerem je bila vadba sprva v večini primerov le mentalna, saj je bila usmerjena v iskanje poti, kako se rešiti trpljenja. Meditacije so bile dolge in menihi so si morali prekrvaviti ude. Izvajali so jogo. Vendar so živeli na območju pogostih spopadov in so se morali zavarovati, zato so se v templju začeli razvijati v smer bojevniških menihov, ki so bili nekje med civilisti in menihi. Pod vodstvom meniha so vadili v sočutju in neubijanju in v to je bila usmerjena tudi borilna umetnost, ki so jo razvili. S časom je vse več pravih menihov spoznalo, da bi ob jogi lahko te vaje uporabljati tudi sami. Ne le za telovadbo, temveč tudi za vadbo uma in telesa, za kar se je razvila že joga. »Tako se je, na kratko, v shaolinu začela duhovna vadba združevati z umetnostjo borilnih veščin in vajami za zdravje,« hiter prerez nastanka shaolin kung fuja zaključi Milan Kapetan, ki je v budističnih templjih živel in se v njih učil skupaj kar nekaj let.

Vanje ni zašel iz radovednosti. Že v otroštvu so ga pritegnili filmi in knjige s tovrstno vsebino. Ne zaradi nasilja, temveč zaradi pozitivne moči in energije, ki jo shaolinska umetnost lahko ima na telesni in umski razvoj posameznika. Ko je začel kot najstnik raziskovati kitajske in japonske filozofije ter se spoznavati z zahodnimi, je ugotovil, da so njegove tedaj že skoraj trdno ukoreninjene ideje še najbližje budističnim.

Najtežje je najti učitelja

Časi pa so bili včasih težki in začel se je spraševati: Kako zmanjšati trpljenje, svoje in drugih ljudi? Rad je imel pravičnost, a je obenem spoznaval tudi, da najkrajšo vedno potegnejo prav pravični. »Vendar sem vztrajal. Pozitiven sem bil vedno bolj vesel in srečen,« se nasmehne danes, ko je shaolin. Takrat pa smo pri nas poznali le jogo in karate, nobena od teh vadb pa mu ni mogla dati tiste globlje izkušnje sreče, ki jo je iskal. Ravno ko se je odločal za študij, so na filozofski fakulteti odprli smer sinologija in japonščina in prva ekskurzija ga je odpeljala na Kitajsko.

Bilo je leta 1996. Vse odtlej so njegove poti v tujino, na Kitajsko, Japonsko, Tajvan ali drugam, povezane s shaolinom, kung fujem, z medicino oziroma z vsem, kar »lahko človeka telesno in duševno pozitivno spremeni«. Začetek mu je postregel s kar nekaj razočaranji. »Najtežje je bilo najti dobrega učitelja, ker je takšnih, ki učijo klasično pot, malo.« Komercializacija ni obšla niti kung fuja in za številne šole je bil imidž pomembnejši od prenosa kakovostnega znanja na učence. Naposled je le našel to, kar je iskal – pravega učitelja.

Življenje v samostanu ga ni presenetilo. »Ljudje smo ljudje. Kjer koli. Bivanje v budističnem samostanu je podobno tistemu v Pleterjah. V obeh gojijo mir in tišino, le da se v budističnem bolj osredotočijo na iskanje poti, kako se v življenju rešiti psihičnega in fizičnega trpljenja.« Ampak za ogrado, daleč od vsakdanjih težav, kar marsikomu zveni neživljenjsko. Ni, pojasnjuje Milan Kapetan, saj se v budizmu vedno poudarja praktičnost, res pa je, da je na koncu vse odvisno od človeka. Nekomu se je iz samostanskega miru morda res težko vrniti v vsakdanji vrvež, a ne tudi njemu. S tem, kar nosi v sebi, poskuša »osvetliti svet in se z njim zliti. Pomembno je, da človek poizkuša stremljenje za idealom in ideal sam združiti z vsakdanjim posvetnim življenjem in znanostjo.«

Boj s samim seboj

Glavni cilj shaolinskega kung fuja je tako razsvetljenje ali prebujenje duha, in ne borilna umetnost, čeprav ga ljudje znajo zlorabiti za nasilje in večanje ega, ker večina njegovega ozadja sploh ne pozna. »Tako je bilo tudi v preteklosti. Veliko ljudi je žal zašlo v povsem napačno smer, vendar pri tradicionalnem kung fuju tega ni.« Temelj vadbe je preprost: kako zmanjšati negativnost svojih dejanj in mišljenja, povečati njihovo pozitivnost ter umiriti svoj um in sebe. Izvedba je precej težja, zato tudi način vadbe ni enak kot pri drugih borilnih veščinah. »Ne uči te, kako se boriti z nasprotnikom, saj je cilj premagati sebe, ne nasprotnika,« poudari Milan Kapetan, medtem ko njegovi učenci višje stopnje pri krepkem minusu in v ostrem vetru vadijo na prostem, oblečeni v enotne uniforme. Obvezne so, kakor v templjih, da se med seboj povežejo.

»Shaolin je zame način, kako uriti um in svoj notranji svet, da lažje obvladam sebe in svoje misli, lažje usmerim svoj razum,« je zadihan razlagal profesor telesne vzgoje Marjan Maj Čirič. Nosil je črno uniformo, kar je kazalo, da ima osnovno stopnjo že za seboj. Če bi bil še na njej, bi bil oblečen v oranžno. »Prve tri mesece imaš vsak teden 'muskelfiber', pa naj si prej treniral kar koli. In tudi potem je enako naporno, vendar se telo navadi. Na koncu je meditacija pogosto težja kakor kung fu. Od zunaj so vaje videti preproste, če pa jih izvajaš dosledno in paziš na dihanje, slino, jezik in na vse, na kar moraš paziti, ne moreš razmišljati o ničemer drugem,« nadaljuje. To ni odklop od realnosti, temveč močna usmerjena koncentracija, kakršna je, na primer, potrebna za študij, pojasni Milan Kapetan.

Tudi vadba ni za vse enaka. »Če jo opazujete na eni stopnji, vidite povsem nekaj drugega, kakor če jo opazujete na drugi,« nadaljuje. Zahtevna je na vseh, vendar zaradi postopnosti ne izključuje nikogar, predvsem pa je odličen preizkus, koliko volje ima kdo. Če je ima dovolj, dobi odgovor na vprašnje: »Kako izoblikovati diamantno dušo in telo?« kakor s hudomušnim nasmehom vadbo kung fuja in či gonga, s katerim utrdijo kite in kosti ter povečajo življenjsko energijo, opiše Milan Kapetan.

Ni namenjena zgolj mladim. »Menihi, na primer, nekatere vaje delajo tudi pri starosti 80 ali 90 let.« Seveda, ko pa jih delajo od nekdaj in je telo prilagojeno. »Ne. Neki menih je s či gongom in kung fujem začel pri 45 letih in ga zdaj, pri 90, dela še vedno. Nikoli ni prepozno za začetek, ker ni pomembno, kako je videti od zunaj, ampak kaj se dogaja v tebi.« Tudi deklet ne pogreša na treningih. Čeprav gre tudi za borilno umetnost, jih je skoraj polovica. »Pri umskih in telesnih vajah so bolj dosledna od fantov in veliko bolj odprta. Moški po poroki pogosto nazadujejo in se usmerijo bolj v materialno,« ugotavlja njihov učitelj, pa tudi to, da so ženske bolj disciplinirane.

Kako ostati miren?

Vse, kar pove, pove z umirjenim tonom in zmerno. »Pri budizmu ali nauku, ki ga učijo prebujeni, torej tisti, ki imajo neverjetno modrost in so se rešili duševnega in fizičnega trpljenja, lahko poveš vse, vendar s čim manj sile in negativnosti. Ostre besede so nezaželene. Bolje je molčati in počakati, da negativnost mine. Seveda se zgodi, da se ne moreš zadržati, vendar vedno težiš k iskanju srednje poti in obvladovanju čustev, ne glede na to, kaj se okoli tebe dogaja.« On shaolina ne išče ne v kitajski ne v indijski tradiciji. Zanj je shaolin človeška duša. In tudi o budizmu ne razlaga naokoli. »To je le ime, in ne religija. Glavno je razvijati sebe. Pomagati drugim, biti sočuten in pridobiti uporabno življenjsko modrost. To, kar bi potreboval vsak človek, ne glede na veroizpoved in prepričanje. Slovenska tradicija veliko te modrosti že pozna, le pozorni nismo tako nanjo.« Tudi to je povezano s kung fujem. »Najprej moraš spremeniti sebe, da lahko govoriš s svojimi dejanji, vendar od sebe ne smeš prehitro pričakovati preveč. Ljudje pač nismo idealni. S treningom se človek spreminja, zato se morajo po določenem času te kakovosti začeti oblikovati in se postopoma povečevati.«

Zadnjih nekaj let to v praksi izkuša Marjan Maj Čirič. »Pri shaolinu poskušaš združiti trdi kung fu z mehkim či gongom, potem pa to prenesti v vsakdanje življenje, da lažje ohraniš mirno kri. Mora se poznati. Če se ne, si tri, štiri leta treniral zaman. Ali se pri meni pozna? Seveda se. Sodelavci me sprašujejo, kako sem lahko tako miren. Saj včasih v meni tudi vre, vendar to poskušam kanalizirati drugače,« pojasnjuje. On se je treninga lotil celostno. Nekateri pridejo, da bi se naučili samoobrambe. Drugi za rekreacijo. Tretje kung fu pritegne zato, ker deluje eksotično. »Vsak si vzame tisto, kar potrebuje,« Milan Kapetan nikomur ne vsiljuje nič.

Ko nas primerja s tujci, je na naše sposobnosti kar ponosen. »Imamo velik potencial, tako umski kot telesni. Smo dobri športniki, vendar še nismo osvojili tiste mentalne moči, zato tudi izgubljamo v zadnjih sekundah. Morda bi morali več delati tudi na tej plati.« Ob omembi pogostega očitka, da nas muči kompleks manjvrednosti, se le nasmehne. »Morda je očitek posledica slovenske zavisti in občutka majhnosti. Meni se zdi, da moramo le prebuditi pogum in pravilno usmeriti duha, pa bo vse prišlo samo od sebe, saj smo na splošno zelo priden in žilav narod.«