Tiskane izdaje
Če je res, kar trdijo filozofi, da je življenje sveto, nedotakljivost mrtvih pa še svetejša, potem so arheologi in »arheologi« na Kidričevi v Zagorju v zadnjih sto dvajsetih letih že nekajkrat prekršili to filozofsko načelo.
K sreči. Kajti če ga ne bi, Slovenci ne bi nikoli izvedeli, da je zagorsko dolino v 6. stoletju poselila skupnost, ki mrtvih ni pokopavala po tedanjih običajih, temveč drugače, bolj moderno – če je v zvezi s smrtjo sploh mogoče narediti kaj »bolj po modi«.
Je, pravi Matej Draksler, mladi zagorski arheolog, ki ima zagorske najdbe v malem prstu in se niti najmanj ne čudi morbidnosti vprašanja:
»Namesto gomilnih grobišč so mrtve pod Ocepkovim hribom, tam, kjer je danes Kidričeva ulica, polagali v plane skeletne nekropole.« Torej je tudi po pogrebnih ritualih mogoče sklepati, kako napredni in za novosti dojemljivi so bili naši predniki.
»Iz pridatkov pokojnikov oziroma njihove noše je mogoče sklepati tudi, v kakšnem bogastvu in izobilju ali pa revščini so živeli,« dodaja.
V primeru naselbine pod Ocepkovim hribom v starejši železni dobi govorimo o prvem: o bogastvu in izobilju, in kljub grobovom ter mrtvim tudi o zgodbi s srečnim koncem. Dvakrat srečnim, saj se v Sloveniji redko zgodi, da rezultate izkopavanj ažurno predstavijo tudi javnosti.
V Zagorju so to storili: o lanskih arheoloških najdbah na svojih tleh – vodil jih je arheolog Miha Murko – je občina letos izdala publikacijo.
Bilo je poleti 2011, ko je starejša Zagorjanka Mateja Drakslerja obvestila, da je na Kidričevi, kjer so se delavci in gradbena mehanizacija lotili prenove ceste, našla zapestnico. Je na njej prepoznala patino, ki ji daje vrednost?
»V bistvu je prepoznala njen pomen, ki je enak pomenu najdb na Vačah,« pravi Matej Draksler, ki je takoj pohitel na »kraj zločina« in se lotil raziskav.
Dva ohranjena grobova so našli takoj; na koncu se je pokazalo, da se Kidričeva ponaša celo z devetimi grobovi z zanimivimi najdbami, ki po izkopavanjih v 19. stoletju potrjujejo pomen zagorskega prostora in dokazujejo bogastvo ljudi ter njihov visoki premoženjski status v dobi pred prihodom Rimljanov.
Dva grobova sta bila otroška, dva ženska, peti je bil moški, štirje pa so bili že izropani. Ko so v 50. letih cesto širili in poglabljali, so verjetno naleteli na skelete in jih delno uničili. Kdor koli je že bil, ki je prihitel na kraj najdbe, je kulturni zapuščini naredil veliko škodo ter precej posegel vanjo.
A prva sta mir pokopanim pod Ocepkovim hribom zmotila zakonca Milač, ko sta leta 1892 na vrtu odprla majhen peskokop in dva do tri metre globoko našla tri skelete. Zgodovina piše, da sta jih podarila Deželnemu muzeju na Dunaju. Mnogi niso ravnali tako: ali so najdeno spravili ali prodali.
Na Slovenskem je konec 19. stoletja deloval starinokop Jernej Pečnik. Ni bil arheolog, imel pa je nos za odkrivanje najdišč in znal se je približati ljudem ter od njih izvabiti informacije o zanimivih najdbah.
Tudi od Milačevih je očitno zlahka zvedel za grobove pod Ocepkovim hribom. Za zelo bogate in zelo dobro ohranjene grobove.
Po podatkih starinokopa Pečnika so bili v času najdbe to najbolje ohranjeni »kostnjaki« na Kranjskem. Tisočletja so ležali v peščeni podlagi, ki dobro konzervira skeletni material in predmete.
Pesku se je tudi zahvaliti, da so na Kidričevi v preteklosti našli dobro ohranjen skelet vojščaka v skitski vojaški opremi, pokopanega s konjem, situlo in bronasto pasno spono z lovskim motivom.
Neznani umetnik je lovsko zgodbo iztolkel v bronasto pločevino. Upodobil je lovca s kopjem, ki se je zarilo globoko v vrat košuti, in psa, ki se je zagrizel v jelenov križ. Spona je del situlske umetnosti med 7. in 4. stoletjem pred našim štetjem, razširjene med Padom in Donavo in nastale pod vplivom etruščanskih umetnikov z orientalskimi in mediteranskimi elementi. Te je stroka prepoznala v opravi lovca s spone.
»To so predmeti, ki imajo veliko kulturno vrednost,« pravi Draksler. Nekaj jih hrani Narodni muzej, ki je tudi pri zadnjih izkopavanjih v Zagorju priskočil na pomoč in najdbe zelo ažurno restavriral. Nekaj pa jih je, kot rečeno, že davno pristalo na Dunaju. Starinokopi so jih pač prodajali najboljšim ponudnikom.
Slovenci niti ne vemo, kaj vse je še »našega« po tujih muzejih ...
Lanska izkopavanja v Zagorju so pokazala, da je pod Ocepkovim hribom živela premožnejša skupnost. Jantarjeve jagode na ženskem skeletu so nesporen dokaz za to. »Jantarja pri nas ni bilo, lahko je le znak menjave z Baltikom,« pravi Draksler.
Namesto žlahtne smole je bilo na območju Zagorja precej stekla in rude, sploh je bil zasavski del Posavskega hribovja bogat z nahajališči bakra, cinka, svinca in železa. Z vsem, pravzaprav, kar je potreboval tedanji človek.
Tudi zato je Medijska dolina privabljala ljudstva od vsepovsod. Na Kidričevi so našli veliko železove rude in žlindre. To po Drakslerju pomeni, da je bila v naselbini bogata železarska dejavnost. Tako bogata, da so kose železove žlindre dajali umrlim za popotnico v onostranstvo.
Dokaz je skelet kovača s kosoma žlindre v vsaki roki in s keramično posodo s tem materialom pri nogah. Najdba je s konca 19. stoletja.
Sicer pa poselitev v dolini Medije v 6. stoletju niti ni izjemna, meni Draksler. Njen vzorec je klasičen za ta del Slovenije, ki skupaj z Dolenjsko tvori zaključeno kulturno železnodobno skupnost.
Poleg poselitve v dolini so bile pogosto poseljene vzpetine z dobro strateško lego, kot je Ocepkov hrib. Ob nevarnostih, vdorih tujih ljudstev, so se ljudje umaknili na zaščitene lege.
Tako je na Ocepkovem hribu nastala stalna naselbina z grobiščem in pogrebnim ritualom, kakršen je veljal od 6. do 4. stoletja. V 4. stoletju so grobišča na območju Kidričeve začeli opuščati in pokopavati na drugi strani, na sedanji Levstikovi ulici, kar kaže na prehod v mladoželezno dobo, ki jo povezujejo s prihodom Keltov iz srednje Evrope.
Pri tem se znova postavljata vprašanji: ali so Kelti res prišli ali so tukajšnji ljudje le sprejeli novo nošo boljše izdelave? Ali pa so preprosto začeli ljudi pokopavati na drugem koncu, ker se niso imeli za potomce staroselcev?
Najdbe kažejo, da je bila naselbina na Ocepkovem hribu v tesnem stiku s skitskimi plemeni, ki so prodirala iz Panonije. Glede na nakit in pridatke so bili prebivalci Medijske doline del dolenjske skupnosti starejše železne dobe; tipičen pokop je bil v rodovnih gomilah. Izjema se zgodi nenadoma.
»Medijci« nosijo tipično dolenjsko nošo, svoje ljudi pa pokopavajo na planih skeletnih grobiščih. Kako to spremembo v ritualu povezati s Skiti? Sledi skitskih puščičnih kosti na Slovenskem kažejo na vpade čez Štajersko, nekatere pa tudi proti Ljubljani in Dolenjski, do koder je bilo najlaže priti prav skozi Medijsko dolino.
Drugi dokaz za »nevarnost iz smeri Panonije« je po Drakslerju najdba vojščaka v skitski vojaški opremi, pokopanega s konjem. Tudi ta kaže vsaj na vpliv Skitov: da so prišli do Zagorja in asimilirali prebivalstvo ali pa so v dolino Medije prišli in je bila ta njihovo izhodišče bodisi za trgovanje bodisi za napade na tedanjo bogato Dolenjsko.
Gorenjska in Notranjska sta v železni dobi poznali žarne pokope. Zagorjani so pripadali dolenjski skupini, a so poznali edinstven pokop. Iz dobro ohranjenega kostnega materiala bo mogoče dobiti ogromno podatkov o tem, kako so predniki Zagorjanov živeli, kaj so jedli, kakšne bolezni so imeli in od kod so pravzaprav prišli, da so dolga tisočletja »skriti v zemlji, zakriti pred nočmi in dnevi neba, umaknjeni pred umaknjenimi bogovi«, prosto po Tinetu Hribarju, postali – križišče arheoloških izkopavanj ...
