Skladišče orožja Podstrmec pri Borovnici

Varnost je na prvem mestu pri varovanju skladišč in pri ravnanju z eksplozivnimi sredstvi.

Objavljeno
10. oktober 2012 19.01
SLOVENIJA LJUBLJANA 03.10.2012 VOJASKO SKLADISCE OROZJA V BOROVNICI FOTO:ROMAN SIPIC/DELO
Staš Ivanc, Panorama
Staš Ivanc, Panorama

Pirotehnika usklajeno primeta 105-milimetrsko topovsko granato in jo previdno položita na stroj za razstavljanje streliva. Granata se premakne v zaščiten prostor za debelimi betonskimi stenami, kjer začne stroj pod budnim elektronskim očesom videokamere odvijati njen nabojni del od pogonskega.

Ko se granata vrne iz »bunkerja«, jo pirotehnika Jože Špec in Tomo Škof razstavita do najmanjšega možnega delca. Kot je povedal pirotehnik Joko Čančar, namestnik poveljnika enote za vzdrževanje streliva, minsko-eksplozivnih sredstev in raket v skladišču orožja Podstrmec, želijo doseči, da bi se čim več kovinskih delov, ki jih pri strelivu ne manjka, dalo reciklirati. Obenem poskrbijo, da od uporabnih delov ločijo snovi, ki jih je treba uničiti.

To je precej hrupen dogodek. Ob posebnih varnostnih ukrepih jih redno »prirejajo« na osrednjem vojaškem vadbišču Poček nad Postojno.

Varnost mora biti in tudi je na prvem mestu. Pa ne le v smislu varovanja skladišč, ampak tudi pri ravnanju z eksplozivnimi sredstvi, saj je že majhna napaka lahko usodna. Zato so vsi vojaki, ki se ukvarjajo z delaboracijo in destrukcijo streliva, kakor se v vojaškem žargonu pravi temu, izšolani pirotehniki, ki morajo biti poleg strokovnosti tudi v dobrem zdravstvenem stanju.

»Tudi pirotehnike šolamo sami. Včasih smo še hodili v tujino, zdaj pa smo usposobili še dve generaciji vojakov pirotehnikov,« je pojasnil podpolkovnik Anton Plazar, poveljnik 157. logističnega bataljona, ki skrbi za strelivo in razstrelivo oziroma vzdrževanje materialnih sredstev v Slovenski vojski.

Varnost pred hitrostjo

»Skrbimo za drugo in tretjo stopnjo vzdrževanja, skladiščenje streliva in intendantske opreme, imamo tudi transportno četo, vod za uničevanje neeksplodiranih bojnih sredstev, enoto za vzdrževanje streliva, minsko-eksplozivnih sredstev in raket in enoto za intervencijsko vzdrževanje infrastrukture pa tudi fizikalno-kemijski laboratorij,« je naštel podpolkovnik Plazar.

Ko smo ga pobarali, kaj pomenijo različne stopnje vzdrževanja vojaške opreme, je razložil, da gre pri prvi za vzdrževanje pri uporabniku, pri nadaljnjih pa za zamenjave delov streliva ali obnovo.

»V prejšnjih letih smo dali velik del opreme servisirati zunanjim izvajalcem, zdaj pa za večino opreme poskrbimo sami – pa še ceneje je,« je še dejal Plazar. 157. logistični bataljon ima približno štiristo pripadnikov in pripadnic in je razporejen po vsej Sloveniji – natančneje na 22 lokacijah, ki obsegajo od tehničnih skladišč orožja, streliva in opreme do delavnic za vzdrževanje.

Pomembni so tudi kontrolno-tehnični pregledi in spremljanje stanja streliva in orožja. Delavnica v Podstrmcu, nedaleč od soteske Pekel, je razmeroma nova: odprli so jo leta 2005. Na leto v njej razstavijo 10.000 kosov topovskega streliva, 8000 kosov minsko-eksplozivnih sredstev in 20.000 kosov protiletalskega streliva, kar je več kot dovolj za potrebe Slovenske vojske, je povedal vodnik Čančar.

»Pomembna ni hitrost, ampak varnost,« je dodal podpolkovnik Plazar. »Treba je delati počasi in po predpisanih postopkih, da ne nastane napaka, ki je tukaj hitro lahko usodna.«

Med glavnimi nalogami skladišča Podstrmec ni le skladiščenje streliva in drugih eksplozivnih sredstev, ampak tudi njihova »defektaža« – pregled streliva, odprava napak in vrnitev v prvotno stanje oziroma uničenje, če je strelivo zastarelo. Na leto je treba uničiti kakšno desetino streliva, a to je pričakovano. »Vojak mora dobiti strelivo brez pomanjkljivosti,« je zatrdil Čančar.

Gibanje omejeno!

Ko se človek skozi Brezovico pri Borovnici po makadamski cesti pripelje do Podstrmca, ga pričakajo table, ki opozarjajo, da je na vojaškem območju in da je gibanje omejeno. Objekti so ves čas pod budnim očesom kamer, po okolici pa redno patruljirajo vojaki. Okoli delavnic, zaščitenih z dodatno visoko ograjo in bodečo žico, so strogo prepovedani kajenje, uporaba mobilnikov in odprtega ognja.

Približno pol kilometra globlje v dolino so umeščena skladišča streliva. Pred vhodom v tehnični del človeka pričaka visoka železna ograja z bodečo žico. »Takšne lepe zarjavele barve je zato, ker je občutljiva za dotik: če bi železo prebarvali, ne bi bilo več prevodno,« pojasni poročnik Karel Nikolavčič, poveljnik skladišča Podstrmec. Če bi se ograje kjer koli dotaknil nepovabljeni gost, ki bi se mu uspelo pretihotapiti mimo nadzornih kamer, se v nadzornem centru sproži alarm.

Seveda pa je treba teren tudi prehoditi. »Patrulja gre kar rada na obhod,« komentira poročnik Nikolavčič in omeni izjemno dobro gobarsko sezono. Skladišče Podstrmec je namreč v ozki zaprti dolini, kjer je vsako jutro zelo vlažno. »O nas krožijo različne zabavne zgodbice,« se zasmeji Nikolavčič. »Od tega, da od tod vodijo rovi do Postojne, pa do tega, da je tu spodaj skrito letališče.«

Skladišča imajo samodejni sistem prezračevanja: klimatska naprava ne dovoljuje, da bi temperatura padla pod tri stopinje ali zrasla nad 15 stopinj Celzija, skrbi pa tudi za to, da je v objektu vedno od 65- do 70-odstotna vlažnost.

»V takšnih razmerah je najmanjša verjetnost, da bi se v strelivu ali eksplozivu dogajale kemične reakcije, ki bi lahko povzročile neljubi dogodek,« pojasni poročnik Nikolavčič. Notranjost je prevlečena s poliuretanskim premazom, ki ne prepušča vlage in toplote. Sama skladišča nimajo notranjega vira svetlobe – v njih ni niti elektrike: vse naprave so nameščene zunaj, tudi luči, ki v skladišče svetijo skozi okna.

V prvem skladišču, ki smo si ga ogledali, hranijo eksploziv iz min, ki so jih razstavili in pospravili po podpisu ottawske konvencije o prepovedi protipehotnih min. Ko smo šli mimo naslednjega (zaklenjenega) objekta, sem na vprašanje, kaj se skriva notri, dobil bolj zadržan odgovor. »No, ja, raketne zadeve,« so mi muzajoč se odgovorili odgovorni častniki.

Več kot sto strel na leto

Pri naslednjem »nadzemnem objektu lahke strešne konstrukcije« je bil poročnik Nikolavčič spet bolj zgovoren. »Tako se mu reče zato, ker bi se ob morebitni eksploziji sile usmerile navzgor, s čimer bi se izognili poškodbam okolice.« Okoli skladišč stojijo strelovodi, ki skrbijo, da morebitni udar strele ne bi povzročil eksplozije.

Poročnik Nikolavčič, domačin iz zadnje vasi pred Peklom, kakor se je izrazil, nam je pred skladiščem vadbenih sredstev, se pravi manevrskih nabojev, vadbenih bomb itd., povedal še eno zanimivost. »Pred leti so tukaj postavili merilec strel in merilnike vlage. Povprečje udarov strel v Sloveniji je okoli šest na leto: tukaj jih je več kot sto ... Vsako jutro namerijo stoodstotno vlažnost. Vsi so se čudili, zakaj se je že prejšnja (jugoslovanska) armada odločila tukaj postaviti skladišče.«

»Tole pa je netipski objekt. Včasih so bile tu delavnice za vzdrževanje streliva, zdaj pa tu hranimo zabavno pirotehniko: signalne rakete, dimne vložke – tisto, kar vidite na stadionih – ampak ni od tod,« se je pred zadnjo stavbo na našem obhodu zarežal dobrodušni poročnik.

»Zame so skladišča najbolj varna. Mi smo grosisti: za nas je merska enota zaboj. Oni spodaj (pri čemer je mislil na pirotehnike, ki v delavnicah pregledujejo in razstavljajo strelivo) pa vzamejo vsak naboj v roko,« je sklenil Nikolavčič.