Tiskane izdaje
Natanko ve, kaj bi rad počel v prihodnosti. Odkar je pri sedemnajstih letih prvič sedel za krmilo, se Urban Jamnik le stežka loči od jeklenih ptic. Nič drugače ni bilo na dan, ko smo z njim poleteli proti Obali. Pravi, da je Slovenija najlepša iz ptičje perspektive.
Z enaindvajsetletnim Dolenjcem smo se na pot odpravili z letališča v Lescah. Sam ne leti rad, raje povabi s sabo prijatelje, družino ali znance. »Vsi imajo nekaj od tega – oni si želijo ogledati Slovenijo iz zraka, jaz pa nabiram letalske izkušnje,« pove.
Kakšen je občutek, ko imaš vse pod seboj kot na dlani? Sproščujoč, odgovarja. Po glavi se mu vseskozi podi stavek Jamesa Dickneya: »Letenje je edina resnična nova senzacija, ki jo je človek dosegel v moderni zgodovini.« V zraku se počuti svobodnega. Pravi, da je vsak polet nekaj posebnega.
Največkrat leti z letališča v Lescah, pred tem je letel z Brnika, ker je bil v drugi letalski šoli, licenco pa je pridobil v Slovenj Gradcu, ki se prav tako ponaša z letalsko stezo.
Tako mlad, pa obvlada letalsko krmilo
Najin polet je bil zanj trening. »Sem v fazi nabiranja izkušenj. Na teh letih utrjujem znanje. Med prvo stopnjo, ki zahteva petinštirideset ur letenja, in drugo, ki jih obsega dvesto, imam na voljo sto ur, da delam, kar si želim. Druga stopnja pomeni licenco za opravljanje komercialnih operacij,« pojasni.
Pogleda na uro in pove, da bi moralo najino letalo kmalu pristati. Poleteti bi morala ob 11.30. Čeprav je točnost lepa čednost, ni bilo tako. Ko so mu predhodniki prepustili letalo z registracijo S5-DME, kar pomeni Sierra Five Delta Mike Echo, se je začelo. S cmokom v (mojem) grlu. Videl je moj strah, ki pa je kmalu izginil. K temu je pripomogla njegova zagnanost. »Tako mlad, pa tako obvlada letalsko krmilo,« sem mislila sama pri sebi.
Komaj je čakal na vzlet, a prej je bilo treba še pregledati motor. To je najpomembnejše. Ko sva že sedla vsak na svoj sedež, je preveril še kontrolno ploščo, s katero se upravlja letalo – na desetine različnih gumbov, stikal, števcev... Vrata so bila zaprta, varnostni pas pripet. Na glavo sva si poveznila slušalke, preverila, ali se slišiva, in ob 11.34 poletela. Modrini neba so konkurenco delale meglice, ki so zmanjševale jasnino. A k sreči ni bilo ekstremnih vremenskih razmer, kajti v tem primeru bi ostala spodaj. »Zgodilo se mi je že, da nisem mogel kljubovati vremenu. Znašel sem se na območju burje. Moral bi pristati, a mi ni uspelo,« opiše neljubi dogodek. Dež je za pilote najmanj nevaren. Manjšo aviacijo, kamor sodijo letala, ki jih pilotira, ogrožajo poletne nevihte. Tudi za veliko je to težava, a oni imajo radarje, ki jih nanje sproti opozarjajo in se jim tako lahko izognejo. Pri manjših letalih pa moraš biti na to pozoren sam in pravočasno spremeniti smer.
Angleščina – materni jezik aviacije
Prvih petnajst minut sva imela pod seboj Gorenjsko. Očitno je bilo, da je pomlad ne samo potrkala na vrata, ampak tudi vstopila v našo deželo. Sneg je večinoma skopnel, tudi na smučiščih. Stari vrh je sameval. Proga je še bila kolikor toliko pobeljena, a sosednji gozdovi so dajali občutek, kot da se je zima od Slovenije že poslovila.
Urban je bil vseskozi v stiku s kontrolo zračnega prostora. »Ko vžgemo motor, se javimo stolpu. V najinem primeru so bile to na začetku Lesce. Povedo mi, kje lahko letim, kje lahko čakam za vzlet, glede na veter se potem usmerim. V Sloveniji imamo določeno število točk, kjer se javljamo. Sporočaš višino in smer. Ne le v slovenščini, ampak tudi v angleškem jeziku. Ta je materni jezik aviacije. S tem delaš uslugo tujim letalom, ki letijo čez našo državo. Poveš ime tistega, ki ga kličeš, na primer 'Graz approach', svojo registrsko oznako, nato sledi še pozdrav 'Good day',« pojasni Urban po enem od javljanj.
Po približno štiridesetih minutah sva že dobro videla morje. Na najini levi se je nad Vipavsko dolino bohotil Nanos, ki so ga obdajale meglice. Poletela sva nad Ajdovščino, kjer mi je pokazal tamkajšnje letališče in Boscarolovo tovarno Pipistrel. Na vprašanje, ali bi se kdaj podal na pot okoli sveta, kot se je pred kratkim Matevž Lenarčič, je odvrnil, da ni nikoli razmišljal o tem. Meni pa, da je to, kar dela Lenarčič, velika reklama za slovensko aviacijo.
Urbanova najljubša pot po zraku se vije v smeri slovenskega visokogorja. »Pozimi v jasnem vremenu so naše Alpe čudovite. A za polet nad njimi moraš res vedeti, da bo vreme lepo. Ni vredno tvegati. Lahko te presenetijo močni vetrovi in s tem tudi turbulence. Poleti so mi najljubši hrvaška obala, območje Kornatov, Lošinja, tudi Benetke so nekaj posebnega,« opisuje, kje najraje leti.
Najin cilj je bilo portoroško letališče. Po preletu ajdovskega območja sva nadaljevala proti Tržaškemu zalivu, pred nama pa se je kmalu začelo modrikati slovensko morje. Njegova modra, ponekod turkizna barva in odboj sončnih žarkov na gladini sta vzbujala poseben občutek. Po Debelem rtiču, Ankaranu, Kopru in Izoli so se pod nama v soncu začele svetlikati Strunjanske soline, malo pred njimi pa so valovi butali ob klife. Piranske kamnite hiše so iz zraka še bolj slikovite, na Tartinijevem trgu so bili ljudje videti kot mravljice.
Še zadnje javljanje pred pristankom, pod nama pa že Sečoveljske soline in v daljavi steza tamkajšnjega letališča. Pristala sva po petinpetdesetih minutah. Ob prvi kofeinski dozi ta dan se je s kolegi piloti dogovoril, da bodo nazaj grede leteli v formaciji.
Bled kot češnja na torti
Po oddanem načrtu leta v kontroli smo se odpravili proti letalom. Tri so bila. Najino je poletelo drugo. Urban je v formaciji letel prvič in bil navdušen. Pogled na levo, pogled na desno – na vsaki strani nama je družbo delalo eno letalo. Po približno petnajstih minutah pa smo se ločili.
Pred nama se je že razprostiral pogled na Blegoš in nekaj planincev, ki so ravno tedaj osvajali njegov goli vrh. Obljubljen mi je bil še Bled. Pogled na otoček s cerkvijo je bil res češnja na torti. Pred dnevi je bilo jezero še prekrito z debelo ledeno ploščo, zdaj pa je bila že spet vidna njegova modrina, mi je pripovedoval Urban. Na poti do letališča v Lescah mi je še zaupal, da bi tudi poklicno rad delal kot pilot in da ta poklic ni za vsakogar. A velika želja in vztrajnost štejeta veliko.
